Živeti v pričakovanju

V začetku tega svetega časa je prav, da se ustavimo pri pomenu samega njegovega imena. Beseda „advent“ izhaja iz latinske besede „adventus“, v latinščini pa ne pomeni le dogodka ali prihoda, temveč tudi pričakovanje dogodka, že to pa nam pove nekaj več o tem, kaj advent pravzaprav je. V tem našem malem razmišljanju bomo videli, da mora biti advent v praksi celotno naše življenje. To naše življenje mora biti vsekakor pričakovanje, vendar budno in ne le neko udobno čakanje križem rok. Resnično pričakovanje je izraz upanja in je zato prepletanje premišljevanja in delovanja, molitve, predvsem pa čaščenja, z delom in predanostjo. Življenje brez pričakovanja ni življenje, ampak vegetiranje.

Danes o tem času pričakovanja praktično govorimo le še v povezavi z božičem, kar je tudi res, vendar le deloma. Ta naš advent nas spominja na prvega, na dolgo, več tisočletno čakanje na Zveličarja, ki se je dopolnilo s Kristusovim rojstvom.

V resnici pa ta čas sega še dlje, kar nam potrjujejo tudi branja, ki jih poslušamo v prvem delu adventa. Ta sveti čas gradi most med časom, v katerem živimo, in daljno prihodnostjo, koncem časov. Dva izraza sta vam zagotovo poznana: prvi je „čuječnost“, drugi pa „adventist“. Prvo besedo najdemo dandanes na naslovnicah številnih knjig, ki pa so 'new age' blodnje, druga pa označuje osebo, ki je pripadnik protestantske ločine. Vendar se mora človek, ki je resnično tak, zavedati svoje identitete in usode - od kod prihaja in kam gre. Prav zato bomo rekli, da mora biti oseba, v narekovajih, „adventist“, in podobno mora biti Cerkev kot skupnost, spet v narekovajih, „adventistična“. Obe pravzaprav izhajata ali izvirata iz Kristusa in sta na poti h Kristusu, ki je začetnik poti Cerkve in naše poti, ki pa nas tudi vse čaka na koncu tega potovanja.

Kot dobro razlaga sveti Bernard iz Clairvauxa, imamo tri vrste adventa ali prihoda: advent "v mesu", kakor se je izrazil, ki se je zgodil že pred 2024 leti v Betlehemu, in ga praznujemo vsako leto 25. decembra. Potem imamo advent v Duhu, ki je potreben vsakemu kristjanu, da bi se pripravil na tretji advent, tj. na prihodnji Gospodov prihod, ki pa najprej pomeni osebno srečanje z njim ob koncu zemeljskega romanja vsakega posameznika. Zato govorimo o posebni ali osebni sodbi, ki čaka vsakega od nas. Potem pa seveda pričakujemo tudi splošno Gospodovo sodbo, ki jo izpovedujemo v veroizpovedi, saj je to člen naše katoliške vere, vsekakor, vendar se mora pri izgovarjanju teh besed vsak od nas dobro zavedati precej kratkega trajanja človeškega življenja, to je kratkega trajanja svojega lastnega življenja. Saj veste, kako je lepo rekel dr. Prešeren: "Dolgost življenja našega je kratka. Kaj znancov je zasula že lopata! Odprta noč in dan so groba vrata; al’ dneva ne pove nobena prat’ka…" In tako naprej - dobro si je večkrat prebrati in/ali zrecitirati Prešernov Memento mori. 

Tu nam torej apostol pravi: „Bratje! Vemo, ura je že, da od spanja vstanemo." Zato se moramo prebuditi, to pa pomeni, da živimo to življenje adventno, torej v polnem zavedanju, da izhajamo iz Boga in se k njemu vračamo. Če torej vse primerjamo s tremi prihodi, lahko rečemo, da je bil prvi, tisti v zgodovini, naš krst, v katerem smo po Kristusu, s Kristusom in v Kristusu postali Božji otroci. Drugi prihod pride z dobrim krščanskim življenjem, zakramentalnim in molitvenim življenjem - s tem Kristus po svojem Svetem Duhu prihaja v naša srca, in sicer najprej duhovno, v dobro opravljeni spovedi in vrednem svetem obhajilu pa tudi resnično. Tako so nam dobro razumljive besede svetega Pavla: „Odložimo torej dela teme in si nadenimo orožje svetlobe. Kakor podnevi hodimo pošteno, ne v požrešnosti in pijanosti, ne v nečistosti in nesramnosti, ne v prepiru in nevoščljivosti, ampak nadenite si Gospoda Jezusa Kristusa.“ Kot smo že rekli, bomo le s takšnim življenjem, torej zares kot dobri kristjani, se bomo vsekakor zavedali resnosti svojega in tega sveta zadnjega dne, vendar pa bomo tudi živeli polni vere, zaupanja in krščanskega upanja.

Naša dva novčiča

Osrednja oseba današnje Božje besede, zlasti prvega berila in evangelija, omenjena pa je tudi v psalmu, je vdova. To je figura, ki je bila v judovski družbi na samem robu, saj je smrt njenega moža pomenila tudi njeno družbeno smrt. Izgubila je namreč svojo pravno gotovost, pa tudi finančno podlago in se je pogosto zgodilo, da je morala za svoje preživetje in preživetje družine beračiti. Za družbo je taka ženska postala nihče, neki nebodigatreba, družbena smet. Na vdovo seveda iz vseh teh razlogov nihče ni bil pozoren, nihče je ni videl, opazil, od vseh je postala zavržena. Obsojena je bila na propad, na nič. Zlasti, če je prišla v deželo lakota. 

Danes je tudi med nami veliko takšnih "vdov", kamor spadajo vsi tisti ljudje, ki so na robu družbe in nima nihče oči zanje. To ne nujno pomeni, da jih ne vidimo fizično, da jih ne opazimo, kolikor bolj to, da nas ne zanimata njihova stiska in usoda. Na to je sicer tu treba opozoriti, saj se je v naši družbi ta socialni čut skoraj povsem izgubil. Izgubil se je, ker ni več skupnosti. Skupnosti ni več, ker se je izgubil čut za občestvo svetih, ki je izredno pomemben del Cerkve same. Zato pozabljamo tudi na tiste »vdove«, ki so duše v vicah in čakajo na našo pomoč. 

Vdovi iz Božje besede sta izpostavljeni zaradi svoje drže, ker bi kaj lahko ravnali tudi drugače, izpostavljeni pa sta zaradi svojega zaupanja v Boga in njegovo previdnost. Prva vdova bi lahko ne naredila jedače najprej za Božjega moža Elíja, ampak bi ga kaj lahko napodila iz hiše in mu rekla, naj se pobere tja, od koder je prišel, pa tega ni naredila. Prav tako bi druga vdovalahko pogledala na levo in na desno, da bi videla, če je slučajno kdo ne opazuje, potem pa v zakladnico vrgla en sam bakreni novec, namesto obeh, ker se pač nikoli ne ve... 

Tako se pač ljudje obnašamo, ko se ne zaupljivo prepustimo Božji previdnosti. Bolj gre seveda za življenjsko držo, ki pa se še kako izraža v molitvi in pa v našem obisku zakramentov, kjer mislimo na spoved in sveto mašo. Krvavo se oklepamo sebe in svojih sposobnosti, pa čeprav smo majhni in krhki, vedno pa so zadeve v življenju, ki jih more rešiti edinole Bog. Četudi pa bi mogli tudi sami rešiti kaj, pa je z Božjo pomočjo narejeno precej bolje in bolj celostno narejeno. Živimo in molimo precej bolj zaupljivo ter vdano v Božjo voljo. 

Ponižati se, da bi bili povišani

Misel na cvetno nedeljo

Ker na cvetno nedeljo beremo Gospodov pasijon, se ustavimo ob Pavlovem odlomku iz pisma Filipljanom. Apostol razmišlja o tem, kako je večni Logos, Božji Sin bil v večnosti v isti Božji naravi, ki je večna, pa je vendarle prevzel nase minljivo podobo, ko se je ponižal. Dobesedno govori, da se je »izpraznil«, ne le ponižal, kar se potem lepo dopolni s tem, da je postal podoben ljudem. Imamo neminljivi element, ki je Božja narava, potem pa minljivi element, to pa je človeška narava. Sporočilo za nas je to, da če hočemo biti napolnjeni z Božjo navzočnostjo, da se Gospod naseli v nas, se mora tudi vsak izmed nas »izprazniti« samega sebe. Vedno sta ovira naša ponos in napuh. Predstavljajmo si kozico, ki ima na sebi tesno nadeto pokrovko, pa ne more vanjo nič od zgoraj, če se pa pokrovko odkrije, se kozica lahko napolni z neko vsebino. 

Za človeka to izpraznjenje pomeni to, da se pred Bogom ne skrivamo, kakor bi nas on ne mogel najti in videti, kakšni smo – spomnimo se na prvega človeka! Pred Bogom moramo torej popolnoma razkriti svoje življenje, in sicer v vseh ozirih. Gotovo je en vidik naše grešno življenje, ki ga ne gre skrivati, ko pa ga pri zakramentalno spovedi skesano in s trdnim sklepom predstavimo, nas Bog spet poviša, spet smo povzdignjeni v dostojanstvo Božjih otrok. Zakaj bi držali v sebi vso to umazanijo, pa se ne bi raje izpraznili tega in se namesto tega napolnili z Božjo milostjo, s samim Božjim življenjem, z večnostjo? Tako človek postane resnično svetišče Sv. Duha v svojem telesu. Gospod je postal »suženj«, torej je v resnici privzel nase človeško minljivost in umrljivost, da bi ravno po trpljenju in smrti človeka rešil stare sužnosti, sužnosti greha. 

Človek, ki želi biti svoboden raje od Boga, da bi delal, kar bi pač hotel, si domišlja, da ga potem nič ne oklepa, v resnici pa se te sužnosti greha sam ne more rešiti. Kakor Izraelci v Egiptu, ki jih je skrbelo bolj, kaj bodo jedli in pili, kakor pa, da bi bili sami svoji gospodarji v svoji deželi. Sv. Avguštin nas uči, da ima človek toliko gospodarjev, kolikor ima grešnih strasti, zato pa nikdar ni svoboden, če ni svoboden svojih pregreh. Ljudje tako pridejo, če pridejo, v cerkev, da se ne bi zgodilo praktično nič – nekaj poslušajo, treba jim ni kaj veliko, nato pa se ne zgodi nič. Ravno zaradi tega bi potem mnogi radi napolnili svetišča s svojo navzočnostjo, namesto, da bi pustili Božji, da deluje v njih. 

Za spoved smo dejali, kaj se zgodi, a prav tako je pomembno »dati svoje srce« v dar na Božji oltar, da bi bil ta dar skupaj s Kristusom vzet in poveličan na križ, da bi nato bil pokopan v Božje Srce, vendar bi bil kasneje tudi obujen in dan človeku kot bogat sad sodelovanja med človekom in Bogom – to je tisti sad Duha, o katerem sv. Pavel govori. Res je, za dosego tega se je treba ponižati pred Bogom, ker se mu je treba popolnoma razgaliti, ko mu darujemo svojo spravno, zahvalno in prosilno molitev, a ravno to je tisti dar, ki Boga resnično slavi, pa je res častilna in slavilna molitev. S Kristusom je res potrebno umreti sebi, da bi potem z njim vstali kot novi ljudje.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Kratek čas življenja

Misel na 2. adventno nedeljo

Zelo prav nam pridejo besede apostola Petra v tem prvem delu adventnega časa, ko nas opozarja, sklicujoč se na psalmistove besede (Ps 90 (89),4), kako drugačen je Božji oz. milostni čas od človeškega. Tudi evangelist Marko pričenja Gospodovo delovanje, o čemer bomo imeli priložnost spregovoriti, sklicujoč se na ta drugačni čas. Pri času namreč ne gre za to, da ga merimo, ampak ravno za njegovo polnost, ker je to dobri čas. Človeški čas je relativen, saj je kaj lahko lažen, v smislu, da se tista vrednost, ki jo izmerimo, ne izraža tudi v času, ki ga preživljamo. Lahko se namreč neka stvar odvija le par minut, pa se nam zdi, da se neizmerno vleče, ker je, kakor pravimo, dolgočasno. Po drugi strani pa smo lahko v dobri družbi po več ur, pa čas zelo hitro mine, kot da bi bili le nekaj minut tam. 

Zanimivo, kako nas še vedno želijo prepričati, kako moramo svojo pozornost posvečati samo fizični razsežnosti vsega tudi, ko govorimo o znanosti. V resnici pa sodobna znanost temelji na čisto drugačnih predpostavkah, ki kažejo onkraj tega fizičnega in materialnega sveta, kakor lepo pravi italijanski vrhunski znanstvenik in nekdanji dolgoletni predsednik Svetovne zveze znanstvenikov, Antonino Zichichi, sicer verni katolik. V glavnem, toliko se ukvarjamo s tem zemeljskim, materialnim in še čem, da se pa ne ukvarjamo z nekim dejstvom, ki nam ga prvak apostolov ponovno stavi pred oči – da bomo namreč umrli. S tem svojim pisanjem nam govori, da četudi Gospodovega prihoda v slavi še ni bilo, da to ne pomeni, da ga tudi ne bo. Kot smo pa zadnjič dejali, ta prihod v slavi ni nekje tam daleč v prihodnosti, ampak se bo to srečanje s Kristusom kot sodnikom zgodilo takoj po naši smrti, da vsakdo prejme svoje plačilo (2 Kor 5,10). 

Ljudem je namreč določeno enkrat umreti, nato pa biti sojeni (Heb 9,27), takrat pa ne bomo vprašani po kronološkem času, ampak, kako smo izkoristili milostni čas, ki nam ga je v svoji ljubezni podaril Gospod. Najbrž nam je že jasno, da pravzaprav nima nobenega pomena, koliko let nekdo preživi v tem kronološkem smislu oz. bo to imelo zelo relativni pomen. Kakor nam je dejal sv. Janez od Križa, ki smo ga pred kratkim slavili, pa bo vsak od nas ob smrti sojen po ljubezni – ljubezni do Boga in bližnjega. Dela, o katerih pogosto govori Sveto pismo, pa so ravno v vršenju Božje volje, ne pa svoje volje, ki pelje v samoljubje. Mi ljudje zapravimo ogromno tega podarjenega časa, misleč pri sebi, da je življenje tako ali tako dolgo, pa v resnici temu niti ni tako. Apostoli nas radi opozarjajo, lepo pa v ušesih odzvanjajo tudi Prešernove besede: »Dolgost življenja našega je kratka…«. Spreobrnimo se torej in stopimo na pot luči za Gospodom.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Celostno ozdravljenje

Misel za 28. nedeljo med letom

Pripoved o deseterih ozdravljenih gobavcih našo pozornost usmeri v vprašanje bolezni in zdravja oz. v to, kako povprečni človek oboje razume. Ker je vedno v začetku pogleda na življenje, z vsemi njegovimi vprašanji, neka miselnost, lahko ugotovimo, da je danes močno razširjena neka miselnost, ki jo v Svetem pismu kljub vsemu težje zasledimo. Po sodobnem pojmovanju je namreč bolezen predvsem telesna zadeva, če se pa tega ne da rešiti sedaj, se bo zagotovo dalo v prihodnosti, skratka, stvari naj bi človeštvo enkrat, mnogi so prepričani da kmalu, prišlo do dna. Tudi zlo kot tako postane le nekaj fizičnega, četudi bi ga delali ljudje. Torej ni moralnega in nadnaravnega vidika zla, kakor tudi bolezni, ki pa ju seveda imamo v Svetem pismu in v krščanskem pojmovanju.

Sirec Naaman sicer kaže sprva neko vzvišeno držo, vendar bolj v tej smeri, da nekako želi Bogu

povedati, kateri je pravi način ozdravitve, saj je od preroka predlagani očitno premalo pompozen. Naposled se vda Božjemu načinu in je ozdravljen, a ne le telesno, temveč v vseh pogledih. Očitno se je zelo jasno zavedal, kako pravo ozdravljenje prihaja od zgoraj, da je to milostni dar, ki je sicer zastonjski, a vendarle kliče po človeškem odgovoru. V sodobnem svetu, človeštvo vse zmore samo, zato pa je zamenjalo tiste duhovnike, h katerim se obrača po pomoč, to pa so tisti v beli halji, najsi bodo to zdravniki, znanstveniki ali kateri drugi strokovnjaki. Žal je tako, da smo po prvem človekovem padcu zaznamovani z boleznijo in trpljenjem, na koncu pa s smrtjo. Rešitev od vsega tega pa ne pride po vseh teh sodobnih zdravnikih, ki iščejo le fizično in kemično ter čustveno rešitev za vse težave, temveč jo lahko ponudi samo Božji zdravnik, odrešenik Jezus Kristus.

Slednji tudi danes zahteva, da »se gremo pokazat duhovnikom«, saj to pomeni našo vdanost, našo poslušnost, pokorščino, nenazadnje pa tudi vero. Tako Naaman kot vsi gobavci so bili namreč ozdravljeni zaradi svoje vere in pokorščine. Kot nam pravi sv. Ciril Aleksandrijski, so bili gobavci poslani, da bi za svoje ozdravljenje darovali daritev oz. žrtev. Težava je v tem, da niso prepoznali, kdo je Jezus, da je po njem postala Božja zdravilna moč »meso«, da se torej po novem Bog v Kristusu človeka dotakne prav po čutih. Mar niso zakramenti vidna znamenja nevidne Božje milosti? Vse skupaj nas torej uči, kako pomemben dar je dar strahu Božjega, torej priznanje vse oblasti in moči Bogu. Božji Sin nam kaže, da je gospodar in vladar vsega, saj ima oblast nad boleznimi. Tu se torej kaže njegova kraljevska oblast, s katero je ozdravljal in izganjal demone, konec koncev pa tudi učil in oznanjal.

Vendar pa imamo potem še drugi dar, ki je pa dar pobožnosti. V Troedinem Bogu je odnos popolne hvaležnosti, katere pa vase zagledani človek pogosto ni sposoben. Po njegovem prepričanju, je vse dobro samoumevno, potemtakem tudi zdravje. Nasprotno pa nas Sveto pismo uči, da je vse dobro, tudi zdravje, Božja milost, pa si je človek, niti v fizičnem oziru, ne more sam zagotoviti. Kakor nam pravi sv. Avguštin, je treba priznati svojega Odrešenika, česar nehvaležni ozdravljeni gobavci niso storili, saj so veliko bolj mislili na svojo bolezen, kot pa na tistega, ki jih je rešil. Tako Naaman kot hvaležni gobavec sta zaradi svoje hvaležnosti prejela mnogo več. Onadva sta bila namreč popolnoma ozdravljena, nehvaležni pa niso prepoznali še notranjega ozdravljenja, zato pa Odrešenika niso spustili v svojo notranjost.

Mi pa moramo v svoji pobožnosti sodelovati s Sv. Duhom in izraziti svojo hvalo in zahvalo Bogu, v molitvi, zlasti pa v svetih zakramentih, posebej pri sveti maši. To je namreč, poleg prošnje in spravne, tudi hvalna ali slavilna ter zahvalna daritev, kar beseda »evharistija« pravzaprav pomeni. Zato se v prihodnje zavestno udeležujmo svete maše s slavo in zahvalo v srcu za vse dobro, tudi za naše zdravje.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Kako biti pravi Kristusovi učenci

Misel za 23. nedeljo med letom
(Mdr 9,13-18; Ps 90; Flm 1,9-10.12-17; Lk 14,25-33)

Krščanstvo je zagotovo po eni strani zahtevno, zlasti zaradi miselnosti, ki je zanj potrebna. Ko pa Kristusov učenec to miselnost enkrat osvoji, zadeva lahko ni več težka. Kakor je nekoč lepo dejal naš pokojni prijatelj, psiholog Bogdan Žorž, ne moremo kar tako izkoreniniti nekih slabih navad oz. razvad, temveč moramo na njihovo mesto postaviti dobre navade. Če rečemo s krščanskim duhovnim jezikom, potem moramo na mesto pregreh (grešnih navad) postaviti vrline, bolj ko se vadimo v vrlinah, bolj lahko rastemo na poti svetosti. 

Gre torej za težavo miselnosti, saj je človeška, kakor vidimo iz tokratnega nedeljskega branja, nasprotna Božji. Kakor nam pravi prvo berilo, človek sam po sebi sploh ne bi mogel priti do te Božje logike, temveč mu je moral slednjo Bog sam razodeti. Kot smo dejali zadnjič in izpovedujemo v veroizpovedi, je bila slednja najprej razodeta po Božjem Duhu najprej »po prerokih«, potem pa je ta Božji Um, Logos, postal meso, si je torej privzel človeško naravo. Kakor pravi sv. Avguštin, dejali pa smo tudi mi v začetku, je ta Božja miselnost za nas čudna, ne gre v naš sistem. Govori nekaj prav nasprotnega človeškemu: »Po eni strani moramo ljubiti svoje sovražnike, po drugi pa moramo sovražiti svoje družine«. 

Da, prav smo prebrali, saj je pravi prevod tega, kar mora početi Kristusov učenec to, da »sovraži«, ne samo »zavrača« vseh svojih najbližjih. Izraz je torej zelo radikalen, da nam pove, kako se moramo, v primeru, da njihova miselnost ni v skladu z razodeto Božjo miselnostjo, popolnoma odpovedati v tem miselnem pogledu svojim najbližjim. Njihova miselnost ne more in ne sme biti tudi naša miselnost. Še kako na mestu so torej druge besede našega Gospoda, da moramo najprej iskati Božje kraljestvo in njegovo pravičnost, pa se bo uredilo tudi vse drugo (Mt 6,33). Sv. Ciril Aleksandrijski nam zato pravi, da ne gre za to, da bi ne ljubili svojih dragih, temveč, da moramo najprej in predvsem ljubiti Gospoda Jezusa. Bolj kot ga bomo, bolj bomo imeli pravi odnos tudi do svojih bližnjih, pa do sebe, do vseh dobrin... 

Vem, da se spet ponavljam, a se je treba, zato da vidimo, kako niso minljive samo naše materialne dobrine, temveč tudi naši medčloveški odnosi, naša čustva. Če seveda niso vcepljeni v Kristusa. To pa pomeni, da človeške sodbe, mnenja in podobno same po sebi nimajo prave veljave. Zato jih moramo, če se ne skladajo z resnico, odbiti kot ne naše. Kakor je na ne posebej prijazen način Kristus opozoril Simona Petra, ko ga je odvračal od trpljenja. 

Katoliški nespremenljivi moralni nauk je sicer težak, zato pa so danes v zvezi z njim številne preveč človeške in posvetne težnje, da bi ga spremenili. Dejstvo pa je, da je ta nauk razodet, ni človeški konstrukt, sveta mati Cerkev pa nam ga daje v hrano, da bi se zveličali. Zato opozarja sv. Avguštin, da »ne moremo pustiti, da bi nas naša naravna mati in naša čustva zanjo zamenjali našo ljubezen do svete matere Cerkve, ki nas hrani s hrano, ki traja večno«. Velikokrat bi nas sicer naši bližnji radi prepričali k temu, da, podvrženi mamljivim vabilom in čustvom, še mi odvržemo križ in izberemo raje to, kar »vsi delajo«, »vsi govorijo«, kar je »moderno«... Sv. Bazilij pa nas opozarja, da moramo živeti iz svetega krsta in biti v njem pokopani v Kristusu, kar pomeni, da križamo sebe in svojo miselnost. Smrt v Kristusu je dokaz, da bomo sprejeti med Kristusove učence (sv. Simon Novi Teolog).

Objavljeno v tedniku Novi glas

Ponižnost je mati vseh kreposti

Misel za 22. nedeljo med letom
(Sir 3,17-18.20.28-29; Ps 68; Heb 12,18-19.22-24; Lk 14,1.7-14)

Vrlina ponižnosti je ključna beseda branja te nedelje, tudi sicer pa je to vstopna točka v duhovnem življenju. Zelo hitro lahko ugotovimo, zakaj je temu tako, če pogledamo v t.i. modrostne knjige, saj imamo tam na eni strani tiste, ki to vrlino, poleg drugih, imajo, po drugi strani pa imamo kar “brezbožne”. Sirah recimo pravi: “Stori dobro ponižnemu, ne dajaj pa brezbožnemu” (12,5). Gre namreč za to, da če je nekdo poln samega sebe, potem v njem ni prostora za Boga, posledično pa seveda niti za bližnjega.

Kakor lahko razberemo v 1. berilu, je to prvi korak, če želimo napredovati, da namreč postanemo

poslušni. V današnjem času je, med drugimi, tudi krza avtoritete. Ni res, da sploh ni več nobene avtoritete, temveč, da je samo vsak samemu sebi avtoriteta, ker je v središče postavil sebe, od tam pa je že davno odstranil Boga. Tu je korenina vsega, saj pravi rek, da če je Bog na prvem mestu, da je vse na pravem mestu. Potem se namreč spoštuje tudi vse oblastnike, ki nam jih je postavil, začenši z našimi starši, da bi potem pravilno spoštovali, upoštevali in bili poslušni še drugim avtoritetam, ki so nam v življenju dane.

Tako ni nobene težave v razlagi zakonov in določil, saj se v luči nadnaravnega zakona ni težko držati tudi naravnih zakonov, v luči prvih dveh pa potem človeška družba dela prave in dobre človeške zakone. Dandanes bi se vsi radi pritoževali nad oblastniki, vendar pa nas Sveto pismo uči, zlasti, če pogledamo Staro zavezo, da imamo takšne oblastnike, kakršne si zaslužimo, na družbenem in cerkvenem področju. Če premoremo dovolj ponižnosti, potem lahko ugotovimo, da je potrebno najprej izboljšati sebe, da bi se potem lahko izboljšali tudi drugi. 

Gospod Jezus uči najprej prvaka med farizeji, potem pa še ostale, da bi ga posnemali v ponižnem in hvalevrednem življenju, ne pa da sledijo častihlepju (sv. Ciril Aleksandrijski). Narobe bi bilo misliti, da tega ne govori tudi nam samo zato, ker ne bi bili radi farizeji, vendar smo pravzaprav vsi tudi vsaj malo farizeji, če drži, da postavljamo svojo miselnost in zakone pred Božje, cerkvene in naravne. Bolj kot se trudimo slediti Božji volji, ki jo imamo v Svetem pismu in Svetem izročilu, slednje pa je strnjeno v nespremenljivem katoliškem nauku, tem bolj bomo napredovali. 

Kakor nam pravi sv. Benedikt, je naše življenje kakor Jakobova lestev, po kateri se lahko bodisi vzpenjamo bodisi spuščamo, a to ni naše delo, temveč je Bog tisti, ki nas povišuje ali ponižuje. Treba se je vselej truditi za napredovanje v dobrem, v vrlinah in v duhovnem življenju (poglabljanje v nauk naše vere, molitveno in zakramentalno življenje). Kdor ne napreduje, ne obstane na mestu, temveč nazaduje. V sebi delamo prostor za Boga, če je naš Gospodov dan (v evangeliju je to še vedno sobota) duhovna daritev sebe in svojega življenja na Božji oltar, ki pa se potem ves teden nadaljuje v vsakdanjem življenju. Kdor zna Bogu darovati življenje, ga zna tudi bližnjemu, kdor ima v srcu prostor za Boga, ga ima tudi za bližnjega.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Veliko poklicanih, malo izbranih

Gospod pove priliko: “Nebeško kraljestvo je podobno Kralju, ki pripravi gostijo za poroko svojega sina.« Najprej je bilo povabljeno judovsko ljudstvo, a ker je vabilo odklonilo, se je odrešenje razširilo na vse ljudi, kakor lepo napoveduje tudi prerok Izaija v 1. berilu. V Cerkvi, ki je novo izvoljeno ljudstvo, zlasti za evangelista Mateja, pa je prostora tako za dobre kot tudi za slabe, kakor nam jasno pove evangelij: »'Pojdite torej na križišča in povabite na svatbo, kogar koli najdete.' Služabniki so odšli na potí in zbrali vse, ki so jih našli, hudobne in dobre, in svatovska dvorana se je napolnila z gosti.« Tako je do konca časov, da smo del nje eni in drugi, a hkrati poklicani k spreobrnjenju in k temu, da stopimo na pot svetosti, ki je možna za vsakogar.

Ko se zbiramo v cerkvi, pri tistem predokusu nebeške večne gostije, pri sveti maši, zlasti je to sveto

obhajilo, smo poklicani, da se že sedaj primerno in ustrezno pripravimo, notranje in zunanje, da bomo lahko deležni večne gostije, ki si je vsi želimo. Prerok nam namreč pove, da bosta uničena smrt in greh, naše solze pa obrisane. 

Zunanje vemo, da se je treba za k sveti gostiji ustrezno obleči, se ustrezno obnašati, prav tako pomembno pa je, da smo kar se da spoštljivi in pobožni tudi v svojih držah in kretnjah—začne se že pri tem, kako se pokrižamo ob vstopu, kako pokleknemo, kako potem stojimo, sedimo, pa seveda ponižno klečimo pred Najsvetejšim. Vprašanje je tudi, kako ga počastimo in prejmemo ter z njim ravnamo. To je samo par reči, o katerih velja razmisliti.

Seveda pa velja tudi to, da nekoč vsi pridemo »na carino«, kjer bo treba pokazati zlasti, če je bilo tisto naše notranje oblačilo »očiščeno v Jagnjetovi krvi«, da torej nismo umrli s smrtnim grehom. Najpogostejši tovrstni grehi so danes vsem na očeh: preklinjanje, kjer je postalo moderno da psujemo tudi Boga in Božjo Mater; meseni grehi, kjer je prisotna vsesplošna svoboda, da naj bi torej bilo vse dovoljeno, veliko pa se jih niti poroči ne več; grehi našega jezika, kjer častno mesto zasedata opravljanje in celo obrekovanje, govoričenja je pa tako ali tako ogromno; nazadnje, a nič manj pomembno pa je tu tudi nespoštovanje Gospodovega dne, ko ob nedeljah ne gremo k sveti maši (po lastni krivdi)—četudi to storimo kdaj pa kdaj, je to težek greh, ki ga je treba izpovedati, da lahko spet vredno pristopimo k sveti gostiji, potem pa še nedeljsko delo (pri otrocih je to učenje in pisanje nalog na nedeljo, vadenje...) in seveda obiskovanje trgovine. Težava je, da vse skupaj že jemljemo precej zlahka, kot da nič hudega ne bi bilo, pa seveda temu ni tako. Fatimska Mati Božja, katere stoletnico praznovanj smo včeraj zaokrožili, je bila glede tega zelo jasna, pa tudi sicer je Božja Mati rada poudarila pri svojih prikazovanjih te reči. Svoje oblačilo spet lahko vrhunsko očistimo in napravimo v svatovsko pri zakramentu svete spovedi, za katerega mnogi danes mislijo, da ni več potreben.

Evangelij namreč zelo jasno pove, da je čas na zemlji omejen, potem pa so poslednje človekove reči: smrt, sodba, nebesa ali pekel. Zelo jasno je rečeno, kako nas lahko nekoč doletijo bodisi neskončno večja sreča, radost, veselje bodisi neskončno večje muke in trpljenje od zemeljskih, in sicer v peklu. Tudi slednjega je Fatimska Mati Božja jasno pokazala trem pastirčkom in jim ga celo dala izkusiti. Zadeva torej obstaja. Vsi smo torej poklicani na pot spreobrnjenja in svetosti. Vsak svetnik v nebesih je namreč spreobrnjeni grešnik.

Duhovna zgradba

Na 5. velikonočno nedeljo je glavna arhitektura, o kateri najbolj govori berilo apostola Petra, a tudi Apostolska dela in evangelij. Seveda je beseda o tisti pravi arhitekturi Cerkve, ki je duhovna arhitektura. Slednja je tudi edina prava arhitektura kristjanovega življenja, a do tega preskoka mora vsakdo priti po določeni poti. Podobno, kot je to veljalo za recimo sv. Frančiška, ki je sprva razumel, da mora popraviti tisto cerkev, v katero je zahajal k molitvi. Vemo, kako je dal popraviti cerkvico sv. Damijana, kakor tudi še dve drugi zraven, preden je razumel, da je veliko bolj važno popraviti tisto duhovno cerkveno zgradbo. Pa tudi tu gre veliko bolj za to, da razumemo, kako je ta zgradba sestavljena, kaj je njeno bistvo. Mnogi tega namreč celotno življenje ne doumejo. Kakor so temelji Cerkve najprej duhovni, šele zatem tudi socialni in materialni, tako je tudi z življenjem vsakega človeka.
 

Lepo je rečeno, kako je temelj cerkvene zgradbe Kristus, »živi kamen«, kakor je napisal tudi apostol Pavel v 1. pismu Korinčanom, da je namreč to edini pravi temelj in da nihče ne more postaviti drugačnega. Na tem temelju se potem dvigajo stene, sestavljene iz mnogih drugih »živih kamnov«, kakor smo lepo slišali. Tako se dviga svetišče, ki je veliko plemenitejše od vsakega svetišča, ki je postavljeno iz materialnih kamnov, pa če je slednje še tako arhitekturno dovršeno ali umetelno okrašeno. To je tisto svetišče ali tempelj, ki ga je Jezus »v treh dneh postavil«, saj je njegovo skrivnostno ali mistično telo tisto, ki je sestavljeno iz živih kamnov in je zrastlo iz njegove velikonočne skrivnosti. V tem živem svetišču, ki ga bomo potem pobliže pogledali, kako je sestavljeno, pa se dogajajo daritve in žrtve, ki so precej različne od tistih, ki so jih darovali Izraelci v jeruzalemskem templju, saj se ne darujejo več tuja telesa in življenja nekih živali, temveč Kristusovo telo in življenje, kakor tudi naša telesa in življenja, kakor je spet dejal apostol Pavel: »Darujte svoja telesa v živo, sveto in Bogu všečno daritev,« (Rim 12,1) kar je tista daritev, ki je, po istem apostolu, »smiselna«, »logična« oz. »duhovna«.
 

V kršanstvu je namreč tako, da velja čudovito ravnovesje med materialnim in duhovnim, med človeškim in Božjim. Materialno, telesno, človeško je celo treba uporabiti, da bi prišli do duhovnega in Božjega. Zato je prava daritev in žrtev uporaba vsega tega kot sredstva za dosego duhovnega in Božjega. To je smiselno bogoslužje (logiké latréia), o katerem govori apostol Pavel. To pomeni, da se zavedam, kako vse izhaja iz Boga in se k njemu vrača, da mu izročam vse svoje življenje in ga povabim vanj, kakor tudi, da se zavedam, kako sem del neke duhovne resničnosti, ki je sestavljena tudi iz materialnega in zemeljskega, a vseeno "ni narejena z rokami". Cerkev je namreč predvsem in zlasti duhovna zgradba, "Očetova hiša" ki je tudi na tem svetu, a le delno, tista prava je v nebesih, materialne cerkvene zgradbe in družbena cerkvena zgradba pa morata nanjo kazati in biti vanjo usmerjeni. Na tem svetu smo le začasno in smo romarji, pravi prostor se nam pripravlja drugod.

Rekli smo, da je cerkvena zgradba zlasti duhovna, kar pomeni, da je presežna. Vidimo samo en njen del, še tega ne v celoti in še tega moramo gledati bolj z duhovnimi očmi, če hočemo prav videti, ker se sicer zadeva hitro zreducira na gledanje, ki je le sociološko, materialno ali oboje hkrati, kot se danes rado dogaja, žal tudi med kristjani samimi in celo med posvečenimi. Imamo namreč Cerkev, ki jo sestavljamo ljudje na tem svetu in je "vojskujoča se Cerkev" (Ecclesia militans). slednja je sicer tudi "potujoča", a je to njen drugotni vidik. Prvotno se Cerkev mora boriti, vojskovati, in sicer je ta boj predvsem duhovni - proti grehu in zlu. Poleg te Cerkve pa imamo še "očiščujočo se Cerkev", ki jo sestavljajo očiščujoče se duše v vicah, namenjene v nebesa, ki nam z veseljem pomagajo, če jih prosimo, močno pa potrebujejo tudi naše pomoči, ker si same ne morejo več pomagati. Tem dušam služijo naše molitve, svete maše in odpustki, ki jih zaslužimo v posebej določenih dneh, kakor jih zaslužimo tudi na milostnih krajih, pa tudi neke molitve so bile posebej določene. Kot zadnja pa je še "zmagoslavna Cerkev" oz. nebeška Cerkev, ki ne potrebuje posebne razlage.

Ostalo nam je še vprašanje, kaj je tisto pravo, logično, razumno, smiselno bogoslužje. To je življenje, ki se zaveda, da živimo, se gibljemo in smo v Bogu, kot tudi, da je sveta Cerkev vedno navzoča in da je povsod navzoča, vendar mi lahko zavrnemo ali zavračamo oboje. Smiselno bogoslužje je zahvalna, prosilna, spravna in hvalna ali častilna daritev. V najvišji obliki je to seveda sveta maša in zakramenti, a tudi naša siceršnja molitev in življenje naj bi bila takšna. V življenju, v molitvi, pri zakramentih in pri sveti maši se je namreč treba Bogu, angelom in svetnikom zahvaljevati, jih prositi, se jim izpovedovati, priznavati svojo majhnost, krhkost in grešnost, pa jih seveda slaviti, moliti in častiti. Najpopolneje to počnemo pri svetih zakramentih, posebej pri sveti maši. Žal je preveč le fizične navzočnosti in zaprtih ušes ter čutov pri tej "združitvi nebes in zemlje". A četudi smo le fizično navzoči, je to veliko bolje, kakor sploh ne biti navzoči. Zakramenti namreč delujejo tudi sami po sebi, so pa res čudežni, če sodelujemo tudi mi. Če pa svojih teles in svojega življenja ne darujemo v takšno daitev, potem se dogaja nasprotje tega, ki pa je "idolatrija" oz. malikovalstvo. V tem primeru častimo le tisto, kar je zemeljsko in človeštvo, v končn fazi sebe in svoj egoizem. Ker pa je slednji nasprotje ljubezni, se to izkrivljeno bogoslužje pozna tudi v naših medsebojnih odnosih in v odnosu do samega sebe.

Naše obujenje

Na peto postno nedeljo imajo tisti odrasli, ki se pripravljajo na prejem zakramentov, in jim rečemo katehumeni, tretje posebno srečanje v pripravi. Obhajajo »vstajenje in večno življenje«, besedi, s katerima tudi mi vsako nedeljo zaključujemo veroizpoved. Saj tudi odgovorijo na vprašanje in rečejo, da jim vera da večno življenje. Vse prepogosto pa se nam zdi, kako je ta dar vstajenja in večnega življenja neka zelo oddaljena zadeva.

Prav zato nam bogoslužje ponuja 1. Berilo preroka Ezekiela. Tam Gospod Bog ne govori v nekemdaljnem prihodnjiku, temveč v sedanjiku: »Glejte, jaz odprem vaše grobove, vzdignem vas iz vaših grobóv, o moje ljudstvo, in vas pripeljem v Izraelovo deželo. Spoznali boste, da sem jaz Gospod, ko odprem vaše grobove in vas vzdignem iz vaših grobóv, o moje ljudstvo. Svojega duha denem v vas, da boste oživeli, in vas spet postavim na vašo zemljo. Tedaj boste spoznali, da sem jaz, Gospod, govóril in stóril.« Zelo lepe besede, ki govorijo, kaj sedaj dela z nami Gospod, če mu to dovolimo. Dostikrat namreč ljudje živimo v grobovih, kot je to veljalo za tistega obsedenca v Geraški deželi, za katerega je rečeno, da je živel v grobovih, pri evangelistu Marku celo dvakrat, pa tudi, da se je tolkel s kamni.

Tudi mi smo velikokrat po grobovih, ker se odločimo, da bomo živeli za smrt in jo bomo tudi hranili. Odločimo se, da bomo pač nekako preživeli do smrti, da pa ne bomo imeli polnega življenja, kjer bi veljala tudi Božja pomoč, temveč bomo za vse poskrbeli sami. To pa pomeni, da se v primeru težav tudi zapremo v svoje grobove in tam živimo. Pa to ni neka hipotetična stvar, glede na to, da smo ljudje prepričani, večinoma kar vsi, da je naše življenje črno in žalostno, polno samih težav, bolečine, utrujenosti in bolezni, drugega pa nič. Gospod pa seveda dela tisto, kar smo slišali, vendar na svoj način, ki je opisan v evangeliju.

Kot prvo ima svoj čas za »intervencijo«. Ne vskoči takoj in na prvo žogo – tako delamo ljudje. On počaka, da izginejo vse tiste človeške gotovosti, tudi najmanjše, da potem pokaže, da je tisto, kar se zgodi in kar zraste, popolnoma njegova stvar, njegov dar. Dokler namreč imamo mi neke svoje, človeške opore ali opore tega sveta, ni prostora za Gospoda. Tudi zato vstopi kasneje in s potrpežljivostjo, da se zadeve rešijo temeljito in v samem jedru problema, ne pa z neko začasno rešitvijo. Kot je namreč treba že sicer spremeniti svoj življenjski slog, če želimo, da se stvari popravijo in uredijo, tako je potrebno tudi tu narediti tisto, čemur pravimo spreobrnjenje – naša miselnost mora postati drugačna, postati mora duhovna, ne pa malo duhovna, sicer pa še vedno zemeljska.

Zanimivo je tudi to, da ko enkrat vskoči Gospod, lahko tudi ljudje rešimo neke stvari, ki bi sicer bile nemogoče – ko ukaže, odvalijo kamen od groba. Treba je tudi biti nekaj časa v tistem, kar zaudarja, v gnilobi, da spoznamo, kako od tistega ne moremo živeti. Kakor v vsakdanjem življenju želimo svežo hrano, tako jo potrebujemo tudi sicer, v naših odnosih, posebej pa v duhovnem življenju, ki daje ton in smisel vsemu. Gospod tako nakloni svežega vetra, ker nam da svojega Svetega Duha, da potem svobodno zaživimo in se torej znebimo vseh tistih povojev, ki ovijajo naše življenje, pa predstavljajo vse tisto, kar nas v resnici ovira.

Vsekakor je večno življenje, ki nam ga daje Gospod, že tukaj in sedaj, le da ga mi sami ne opazimo. V resnici imamo tako v preteklosti, kot tudi v sedanjosti dovolj lepih, dobrih in plemenitih trenutkov, reči ter ljudi. Gospod Jezus nam daje drugačen pogled, takšen, ki je odrešen, da lahko vse to opazimo in smo hvaležni. To nam zagotavlja tudi dovolj vedrine in moči za premagovanje vseh ovir, pasti in težav. Daje pa nam tudi dovolj luči, da bolj svetlo zremo v prihodnost. Vprašanje je samo, če želimo hraniti svojo smrt ali življenje, samo od tega je odvisno, kako bomo živeli v prihodnosti, kako bomo umrli in kako bo v večnosti. Odločitev za duhovno življenje je odločitev za življenje nasploh, za življenje v polnosti. Že iz Stare zaveze pa vemo, da moramo sami izbrati med življenjem in smrtjo, med blagoslovom in prekletstvom. Nihče ne bo tega naredil namesto nas, še najmanj pa naš Gospod, ki spoštuje popolnoma našo svobodno voljo.

Spregledati

Skupna točka današnjega 1. Berila in evangeljskega odlomka je naš pogled. Ljudje mislimo, da je resnično samo tisto, o čemer se prepričamo s človeškimi očmi, prav določeni dogodki pa nas v življenju, če jim dovolimo, naučijo, da je resničnost našega življenja precej globlja. 

 

Ker sleporojeni nima imena, pa tudi ni kriv ne on ne njegovi starši za njegovo stanje, je to jasen namig, da smo vsi ljudje, v primerjavi z Gospodom Jezusom, ki je Božji Sin, sleporojeni. Kakor prerok Samuel iz 1. berila, se tudi mi radi ustavljamo na zunanjosti, na površju reči, lahko bi rekli, na površju življenja, vemo pa, kako Jezus, nasprotno, vidi v človekovo notranjost. Tako je nekaj dobro in vredno le, če zadovolji naše telesne čute in nagone, kakor tudi naša čustva. Za kaj drugačnega ali globljega nimamo ne časa, kakor se nam zdi škoda tudi napora. Zatorej se zadovoljimo s tistim, kar dobimo hitro in na lahek način. Žal pa takšne stvari tudi hitro minejo, se jih brž naveličamo, kakor otrok nove igrače. Ne živimo zastonj v tekoči družbi, kjer so takšni tekoči tudi naši medsebojni odnosi.

Znano je, kako si slepi, zlasti, če se takšni rodijo, ustvarijo neke svoje predstave o svetu, ki jih obdaja. Tudi sleporojenemu iz evangelija se je moralo zdeti vse novo, ko je spregledal. Tudi mi pa si raje ustvarjamo neke svoje predstave, se zatekamo v neke virtualne svetove, namesto, da bi se soočili z resničnostjo. Če je resničnost lepa, tega tako ne opazimo, ker se ji ne posvečamo dovolj, če pa je slednja grda, težka ali temna, pa jo želimo pahniti čim bolj daleč stran od sebe.

Resničnost je to, kar smo in kar imamo, ne tisto, kar bi lahko bili in imeli. Evangeljski odlomek nas lepo uči, da je pa tudi še tako na videz slaba resničnost lahko priložnost, da bi se tudi na nas razodela Božja dela. Vsaka človeška resničnost namreč lahko v Božji luči, torej z Božjo pomočjo, zasveti. Gospod se lahko posluži prav vsakega od nas, da se razodene svetu. V svojem kratkem življenju sem tako spoznal že kar veliko ljudi, ki so recimo invalidi ali kako drugače za svet ne pomenijo nič, pa so bili v resnici pravo bogastvo in zakladnice življenja.

Tudi nam pravi Gospod: "Ne glej na ... videz ... Zares, Gospod ne vidi, kakor vidi človek. Človek namreč vidi, kar je pred očmi, Gospod pa vidi v srce" (1 Sam 16,7). Tisto, kar je pomembno, je človekovo bistvo, njegovo središče, ki mu Sveto pismo pravi »srce«. Tam je pa vsak človek plemenit, ker je Božja podoba. Seveda potrebuje Božjo pomoč, da ta podoba zasije. Kdor želi kar sam poveličati samega sebe, brez Boga, mu to ne bo uspelo. Velja tisto pravilo, da človek s samo svojim lastnim naporom doseže nasproni učinek od želenega.

Velja namreč še nekaj – da je v svojem bistvu je vsak od nas tudi ranjen in potrebuje ozdravitve. Vsak človek je namreč, kakor nam lepo pravi psalmist: "Z grehom omadeževan vse od začetka" (Ps 51/50). Četudi hočemo delati dobro, se brez Božje pomoči to ne bo zgodilo, kot nas lepo uči sv. Pavel. To velja za vsakega človeka, brez razlike, le da je treba gledati na življenje in nas same z drugačnimi očmi. Če namreč na našo resničnost gledamo le po človeško, potem je slepih le nekaj odstotkov med nami, kakor je le nekaj odstotkov invalidov, od rojstva prizadetih in tako naprej. Če pa gledamo globlje, pa vidimo, kako smo vsi slepi in potrebujemo ozdravitve. Seveda tisti, ki tega ne vidi, ne potrebuje Boga in odrešenja, saj: »Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni.« (Mr 2,17). Navadno takšni ljudje ne potrebujejo niti sočloveka, saj zmorejo vse sami.

Kako pa se lahko zdravimo te svoje sleporojenosti? Navodilo najdemo tudi v samem evangeliju: »Dokler je dan, moramo opravljati dela tistega, ki me je poslal. Pride noč, ko nihče ne more delati.« (Jn 9,4). Delati je potrebno Božja dela, dokler je to še mogoče. Treba se je torej truditi izpolnjevati Božjo voljo, dokler je to še mogoče. Vsak od nas ima odmerjen čas zemeljskega življenja, to je res.

Je pa tudi res, da če govorimo o tem, da je treba gledati drugače na življenje, da tu govorimo o ne le telesni in duševni, temveč tudi o duhovni razsežnosti našega življenja. Treba je torej opravljati zlasti duhovna dela, dokler je to mogoče. Človek z leti izgublja moči, če gledamo tudi čisto fizično. Podobno velja tudi, da je treba veliko delati v duhovnem smislu, dokler smo telesno krepki in zdravi. Ko bomo bolni ali stari, bo šlo precej težje. Ali mar nimajo starejši ljudje velikih težav z raztresenostjo pri molitvi?

V svoji knjigi »Dar miru« je kard. Bernardin pravil, kako je obžaloval, da se ni bolj posvetil molitvenemu življenju, ko bi to zmogel, saj mu potem bolezen tega ni več dovoljevala, pa čeprav je hotel. Potem je svojim mlajšim sobratom vselej polagal na srce, da naj molijo, dokler lahko. Seveda se nam pa vse druge reči in opravila zdijo precej nujnejša. Vendar vse to, kar se nam zdi nujno in neizogibno, mine skupaj z nami. Vse to je podobno sadju ali zelenjavi, ki zgnije po določenem času. Zato, Božje ljudstvo, hodimo v Gospodovi luči (prim. Iz 2,5), dokler lahko. Tudi zato, da bo v težkih trenutkih, ko torej na naše življenje leže tema, vedno ob nas plamenček vere, upanja in ljubezni, da ne bomo sami.

Naš strah

Pri današnjem evangeliju ne gre samo za težavo razdvojenosti med dva gospodarja, temveč gre v osnovi za nekaj drugega, kar nam lepo sporoča kratko, a lepo prvo berilo, kjer je v ospredju strah pred pozabo in zapuščenostjo. Gotovo je za nas lepa primerjava z ljubeznijo staršev, ki nas, če so pravi, nikdar ne pozabijo, to gotovo velja tudi danes. Težko pa v tem svetu tekočih medosebnih vezi govorimo o tem, da bi kdo od staršev ne zapustil svojih otrok, zato je po tej strani lahko dandanes strah otrok upravičen. Četudi pa bi kdo od staršev fizično zapustil svojega otroka ali svoje otroke, ker bi šel drugam, je težko, če ima vsaj malo rad te svoje otroke, da bi jih tudi sicer zapustil ali nanje pozabil. No, dogaja se tudi to. A četudi se to zgodi, je Gospod neskončno zvest, veliko bolj od kateregakoli bitja na tem svetu, pa na svoje otroke, torej na nas, nikdar ne pozabi, nas nikdar ne zapusti. Tu velja razmišljati o razliki med krhkostjo zveze in trdnostjo zaveze. Krščanska poroka naj bi bila zlasti slednje, a le, če gre skozi vrata Kristusa, sicer je le zveza, pa je nevarno, da je zelo kratkotrajna. Gospod namreč pravi: "Brez mene ne morete storiti ničesar." (Jn 15,5).

Tisto, kar je samo zemeljsko in človeško, je zelo krhko, zato nas skrbi in nas je strah, da bo kaj od tega izginilo, se zlomilo, da bo česa zmanjkalo. Zato je po tej strani človeški strah nekaj zelo naravnega in upravičenega. Vendar, če ostane pri samo človeškem strahu, potem to hitro postane zadeva, ki nas v življenju močno hromi in nas nazadnje tudi ustavi na neki točki. Gotovo je v nekih določenih primerih prav, da nas nekaj na neki točki ustavi, da recimo ne zgrmimo v prepad, da nas prehitra vožnja ne odnese s ceste... Je pa zadeva tudi težavna, če bi se nekaj morali odločiti, pa nas strah hromi, da tega ne storimo. To pa že kaže na glavno težavo človeškega strahu, ki je v zagledanosti vase in zaupanju v le svoje moči ter sposobnosti. Zato se današnji človek sprašuje najprej, če bo dovolj hrane, obleke, denarja, če bo služba, če bo zdravje, kjer je seveda zlasti mišljeno telesno zdravje. 

Sam večkrat, ko nekdo reče: "Samo, da je zdravje!" nazaj odvrnem: "Kaj pa, če ga ni?" Na to navadno ne dobim odgovora. Pa moj odziv ni nobena zbadljivka ali cinična pripomba, temveč poskus, da bi človeka spodbudil k temu, da bi pomislil: "Res, kako se bi odzval, če bi zbolel? Kaj mi je najpomembneje v mojem življenju? Za čim se ženem?" Teh vprašanj je veliko. Vsakdo bi vendarle moral dobro premisliti, zakaj se v nekaj spušča in kako bi se znašel, če bi neka dobrina umanjkala. Vsega seveda lahko zmanjka, to so vse krhke dobrine. Kako težko je danes dobiti službo, recimo, zlasti mladim. Toda, kdo resnično premisli dobro zadevo, preden gre študirat? Resno, zakaj grem nekaj študirat? Zakaj ravno tja, zakaj ravno tisto in ne nekaj drugega? Upam, da ne gremo kar tako na hitro, na vrat na nos študirat, a se bojim, da velikokrat temu je tako, mnogi pa seveda gredo sicer na študij, a imajo za cilj drugo. Pa tudi, vseh dobrin lahko zmanjka, ali jih celo ni, a naši predniki so vedeli, da je temu tako, pa so gradili na drugih temeljih. Gradili so seveda na družini in so vedeli, da še vedno imajo drug drugega, četudi ostalih dobrin ne bi bilo kaj prida. A so šli še globlje. Vedeli so namreč, da tudi človek ni večen, pa so zaupali Gospodu in njegovim prijateljem, torej angelom in svetnikom, še zlasti prvi med njimi, preblaženi Devici Mariji. 

V tem pogledu naj omenim svetega papeža Janeza Pavla II. Temu je Mati Emilia, ko se je poslavljala pri njegovih devetih letih starosti, lepo povedala, da naj nikdar ne pozabi, da ima, četudi nje ne bo, pomembnejšo mater, ki je Mati Marija - ta ga nikdar ne bo zapustila. Rekla je, naj se ji vedno izroča, še posebej, ko bo težko. To je seveda vselej počel, vseskozi pa k temu izročanju vabil vso Cerkev. Renzo Allegri pa je s knjigo: "Dve materi papeža Wojtyłe", zadevo postavil širše. V smislu tega, kar pravi namreč Jezus v evangeliju, da so njegovi pravi sorodniki tisti, ki poslušajo njegovo besedo in po njej živijo. Janez Pavel II. je namreč pri enajstih letih izgubil brata Edmunda, pri enaindvajsetih pa še očeta. Ko je izgubil mater, se je njegov oče na vso moč trudil, da bi mu bil tako oče kot mati, kar je bilo zelo pomembno za njegovo notranjo rast, saj mu je tako pokazal tudi na te lastnosti našega nebeškega Očeta. Brat Edmund pa je tudi gradil na drugačnih temeljih, saj je kot kardiolog v Bielskem zavestno daroval svoje življenje, da bi rešil drugo življenje. Ko so namreč zaprli neko enaindvajsetletno dekle zaradi škrlatinke v izolacijo, se je odločil, da bo zanjo skrbel on. Vedel je, da je nevarno, a je to vseeno delal. Nalezel se je in umrl v hudih bolečinah, a v skrbi, da bi rešil dekle. Imel je komaj 26 let.

Janez Pavel II. je tako imel doma odlične zglede krščanskega življenja, navdihoval pa se je tudi pri še eni drugi ženi, ki jo je nato tudi razglasil za sveto - pri sv. Jani Beretta Molla. Tako pri svoji materi kot pri pravkar omenjeni svetnici je namreč veljalo, da sta kot materi osnovali trdno krščansko družino, kjer sta živeli karseda sveto, k temu pa vabili tudi vse druge. V nekem trenutku življenja sta bili obe poklicani k težki žrtvi, nobena od obeh pa ni niti malo pomislila, pa sta dali življenje za otroka, ki sta bila pod njunim srcem. Renzo Allegri pravi, da želi s knjigo poudariti, kako svetniki niso samo tisti, zlasti seveda govori o svetih materah, ki jih kot takšne razglasi Cerkev, temveč je še veliko takšnih, ki "na skrivnem", v sivem vsakdanu, sveto živijo svoje življenje, primerno stanu, ki mu pripadajo. Vsi ti kažejo, kako je prvi in najpomembnejši stan tisti krščanski, ki nam potem pomaga, da lahko dobro živimo tudi v vseh drugih svojih stanovih. Tako smo lahko dobri starši, otroci, učenci, ali tudi dobri zdravniki, kot smo videli pri Edmundu Wojtyłi. 

Pri vsem nas mora voditi tisti dobri strah, ki je strah Božji. Pri njem človeka najbolj skrbi, kako bi ugajal Bogu, kjerkoli že je v svojem življenju, kako bi samo njega molil in mu služil. Na ta način namreč potem človek tudi resnično služi svojemu bližnjemu, sočloveku. Na ta način imamo tudi tisto danes tako potrebno zadevo, ki se ji reče strahospoštovanje oz. smisel za sveto. V nasprotnem primeru nam namreč nič več ni sveto. Tako je danes veliko bolj pomembno, kaj bomo jedli in pili, kaj oblekli, koliko bo denarja, kako bomo vedno lepi, mladi in "fit", po drugi strani pa nas ne zanima kaj dosti, če izgubimo svoje bližnje - svojo ženo, svojega moža, svoje otroke (v smislu, da zablodijo), svoje brate in sestre, svoje prijatelje, sočloveka nasploh. Kot nam je v svoji prvi okrožnici namreč lepo povedal isti sv. Janez Pavel II., vsak od nas namreč JE varuh svojega brata. Za to bomo dajali odgovor Bogu. Kakor tudi za to, da smo svoje življenje izgubili v preveliki skrbi za zemeljske dobrine in vse, kar mine.

Odločitev za življenje

Kako težko sodobni človek sprejema zapovedi, zakone, naročila in kar je še podobnega. Vsakdo bi rad bil svoboden, ampak v tem smislu, da ga ne bi prav nič oklepalo, da ne bi bilo omejitev in prepovedi, da bi bil "sam svoj mojster". Kot je lepo pravil eden od osrednjih sloganov študentskih protestov v šestdesetih, je prepovedano prepovedovati. 

Tako sem se oni dan tudi sam odločil, da bom speljeval raje pri rdeči luči na semaforju, da bom, ker

tako cenim Britance, raje vozil po levem cestnem pasu, namesto po desnem... Pretiravam? Morda, a želim povedati, kaj nastane, če si vsakdo pravila kroji po svoje, ker misli, da je on sam središče vsega, da se vse vrti le okrog njega samega. Kot pravi ljudski rek, vsako zelje zraste na nekem zelniku, zato imajo tudi določena pravila, zakoni, napotki, priporočila, svoje temelje ali svoj temelj.

Človeški zakoni, dogovori in podobne reči imajo tako človeški temelj, so del nekega človeškega izročila, in sicer gre pri njih za moralni minimum. Uzakonjajo toliko, kolikor je potrebno, da lahko ljudje nekako sobivamo med seboj. Več kot očitno je tudi izraelsko ljudstvo potrebovalo neke takšne zakone, kakor jih potrebuje pač vsako ljudstvo, tudi slovensko. Vendar ti človeški zakoni niso dovolj. Temelj mora biti globlji oz. višji, temelj mora biti večen. Večne zakone pa lahko da samo nekdo, ki je sam večen, kar pa mi ljudje nismo, se pa velikokrat obnašamo tako, kot da bi bili sami po sebi večni. Po drugi strani pa smo ljudje tudi lahko večni, a le, če se naslonimo na tistega, ki je večen in to večnost lahko da tudi nam, da smo je deležni. 

Današnje prvo berilo je zelo zgovorno v tej smeri. Pravi nam, da Božje zapovedi, ki nam jih je dokončno predstavil in razložil šele Božji Sin Jezus Kristus, ki jih je v edinosti z Očetom in Svetim Duhom tudi dal, so veliko več od le človeških. Človeške so namreč, kot smo dejali, moralni minimum, Božje pa seveda moralni maksimum, če jih tako označimo. Zlasti pa nam življenje po njih prinaša deležnost v Božjem življenju, v večnosti, v nadnaravnosti. Z življenjem po Božjih zapovedih ne živimo le zemeljsko ali "meseno", če rečemo z apostolom Pavlom, temveč živimo tudi duhovno, živimo res po Božji podobi, za kar pa nas je Bog tudi ustvaril in dal na ta svet. Ustvaril pa nas je in postavil na ta svet tudi zato, da bi tega Božjega življenja, Boga samega, bili deležni po naši smrti v polnosti. Zato nam pravi Sirah, da če hoče, lahko vsak od nas spolnjuje zapovedi in ohranja zvestobo, ker imamo svobodno voljo (Sir 15,15). 

Lahko se vsak od nas odloči tudi drugače, a je to čisto njegova lastna volja, ne pa Božja, saj: "Predte je položil ogenj in vodo, roko boš iztegnil, po čemer boš hotel. Pred ljudmi sta življenje in smrt in kar bo komu po volji, mu bo dano ... Nikomur ni ukazal, naj bo brezbožen, nikomur ni dovolil grešiti." (Sir 15,16-17.20). Kdor se torej odloči drugače, se odloči za ogenj, vendar je ta večen, torej se odloči za večno pogubo in trpljenje. Odloči se za tisto, kar Sveto pismo označuje kot "drugo smrt", ki pa je večna. Odloči se, da bo brez Boga, če pa zadeva obvelja tudi ob smrti, potem gre za to, da je človek večno brez Boga, vendar to seveda ni po Božji volji. Kot vsak dober oče seveda tudi Bog noče, da bi njegovi otroci bili brez očeta, v tem primeru večnega Očeta. Izbrati je torej treba Božje zapovedi, Božjo postavo, ker tako izberemo pravo življenje. Brez duhovnega življenja, ki je v končni meri življenje brez Boga, smo prav res brezbožni, ker Boga pač ne potrebujemo, saj smo sami sebi bog. Prav tako smo brez očeta, v tem primeru brez Očeta, ker slednjega ne potrebujemo, smo sami sebi očetje, matere, bratje in sestre, vse, kar je pač treba. 

Zato je ravnanje tistih, ki pravijo, da jim ni treba v cerkev, ker lahko molijo doma, da se tudi doma že zmenijo s svojim Bogom, pravzaprav nerazumno, ker s tem sporočajo, da ne potrebujejo Boga, pa da se raje pogovarjajo sami s seboj. V liturgiji in zakramentih je Bog sam resnično navzoč. Brez tega nas vse skupaj v končni fazi pripelje do tistega, kar tudi v naši družbi imamo, da se ljudje čedalje bolj zapiramo vsak v svoj svet, ki je poleg vsega še neresničen, za kar danes pravimo, da je virtualen. Smo kot Mlakarjev Rudi Valentinčič, ki: "U betuli se skrije u kwt 'n s' mjne sam sz sabu." Danes se veliko skrivamo v svojih kotih in svojih odvisnostih, pa se pogovarjamo le še sami s seboj. Vidimo, kako pomembno je življenje po zapovedih in kam privede, če se odločimo, da se jih pač ne bomo držali. Kar velja tudi za tiste, ki se niti ne odločijo.  

Pravih dobrin si je treba izprositi

Berila zadnje adventne nedelje nam povejo, kaj je tisto, kar je bilo pred Božičem in je do njega pripeljalo. Ko pa govorimo o Božiču, nam ista berila tudi jasno pokažejo, kako daleč je pravi praznik Gospodovega rojstva od porabniško-sentimentalističnega pojmovanja, ki se danes vsiljuje in, vsaj na zunaj, zmaguje. Ker je ta praznik poleg tega, da se je zgodil v mesu, da se je torej Kristus rodil kot človek v Betlehemu in tistega njegovega prihoda, ki ga pričakujemo ob koncu časov oz. tudi vsakdo ob koncu svojega zemeljskega življenja, tudi in zlasti duhovni prihod za vsakogar.

Kristus, ki se mora roditi zlasti v naši notranjosti, pa ne kot neki sentimentalni doživljaj, ko bi si vsak od nas potem pel tisto pesem iz filma »Flashdance«: »What a feeling!«, kar bi lahko v sedaj moderni jezik lahko prevedli kot: »Kakšen filing!« Duhovno doživetje ali izkušnja je veliko več od tega, saj je podobno plamenu tiste majhne lučke, ki so nam jo danes prinesli skavti. Skratka, gre za lučko, ki v naši notranjosti traja in vztraja, nas podpira in greje, a je hkrati tudi dovolj šibka in majhna, da jo lahko spregledamo. Na podoben način lahko Gospoda v naši notranjosti »začutimo«, je torej res na neki čudovit način navzoč in nas podpira, lahko pa ga enostavno ignoriramo in spregledamo, ker je tako nevsiljiv in krhek.

Resnično je naš Gospod Jezus Kristus »znamenje, ki si ga je treba izprositi«, ga Vsemogočnemu Očetu »iztrgati«, pa tega ne naredimo in ne delamo, pa smo močno podobni Ahazu, ne pa tudi svetemu Jožefu. Za kaj gre? Ahaz je dobil od preroka Izaija Božje navodilo, naj se proti nasprotnikom ne spušča v nobeno zavezništvo s komerkoli, prerok pa mu reče, da naj celo prosi za Božje znamenje, da je res pravilno tako. Kralj Ahaz nato izkaže svojo lažno pobožnost, ko pravi, da ne bo vznemirjal Gospoda. To pomeni, da ta kralj pravzaprav sploh ni molil, ampak je verjetno, če že je, izpolnil samo tiste zunanje verske dolžnosti.

Kot pravo nasprotje temu, pa je bil Jožef »pravičen«, kar pomeni, da se je trudil neprestano biti v Božji navzočnosti z dejavnim in močnim duhovnim življenjem, polnem molitve in izročanja. Zato pa se mu je lahko po angelu razodelo tisto, kar mora storiti, je dobil znamenje, sicer bi se lahko klavrno končalo za Marijo in Jezusa, medtem ko je Ahaz sledil trmasto samo svojemu prepričanju in pameti, pa tudi zato pogorel, znamenje pa ni bilo dano njemu, temveč šele prihodnjim rodovom.

Jasno, da smo s svojim šibkim molitvenim in zakramentalnim življenjem zelo podobni Ahazu, nikakor pa ne Jožefu. Koliko napora vložimo v svoje duhovno življenje, koliko pa se raje zanašamo le na svoje moči in načrte naše pameti? Kolikokrat nam naša trmoglavost in ponos prineseta to, da si polomimo zobe in razbijemo glavo, medtem ko bi se lahko zadeve razvile čisto drugače, če bi se malo ustavili, izbrali tišino in prosili za pravo izbiro. Danes mislimo, da bo vse prišlo samo in na lahek način, vendar na ta način pridejo samo tiste zadeve, ki nas ne zares uresničujejo, izpolnjujejo, osrečujejo, razveseljujejo, pomirjajo...

Kolikokrat se tudi pritožujemo, kako je sveta maša dolgočasna, kako nam sveta spoved nič ne prinaša, ne pogledamo pa, koliko smo se sami pri sebi potrudili, da bi temu ne bilo tako? Ker pa je duhovno življenje tako močno prepleteno z našim vsakdanjim, potem se tudi tam vselej izgovarjamo na druge, sami pa nismo naredili pravzaprav nič, da bi se kaj izboljšalo. Naše srce je lahko dom, za Gospoda in za bližnjega, če tam naredimo kaj prostora in ga osvobodimo egoizma ter ponosa. Če zato v tem adventnem in božičnem času ne bomo naredili koraka naprej in izboljšali svojega duhovnega življenja, nam ne bo prav nič pomagalo še tako čustveno globoko praznovanje v krogu najdražjih.

Ne iščimo samo kratkotrajnih vzgibov in dražljajev, temveč trajne. Naj bodo zato naši zakramenti redni in dajmo se nanje pošteno pripraviti, prav tako pa si vzemimo kaj časa za vsakdanjo osebno molitev, kjer bomo izražali svoje zahvale prošnje, obžalovanja in težave. Berimo in premišljujmo Sveto pismo. Imejmo vedno kako duhovno branje, ki ga počasi prebirajmo čez leto. Prav tako se tudi izobražujmo v katoliški veri, kjer smo resnično »bosi«. Spodbujajmo tudi več družinske molitve, kar pomeni, da je potrebne več, zlasti elektronske, tišine.

Hodimo v luči

Ko sem se včeraj malce potikal po socialnem omrežju Facebook, je prijateljica novinarka zapisala, kako, »živi v državi, kjer dajemo v ospredje novice o črnem petku in prižiganju lučk«. Po naših mestih, pa naj bodo večja ali manjša, so namreč spet naredili prave male slovesnosti ob priložnosti prižiga prazničnih lučk, pa čeprav še december ni, kaj šele božični prazniki. Sam bi dodal, da živimo v deželi, kjer prižigamo cel kup nekih virtualnih luči, nikakor pa ne moremo prižgati tiste najpomembnejše luči - v naši duši. Bežimo sem in tja, naredili bi to in ono, da bi končno vendarle nekaj prižgali, dokler obupani morda vendarle ne ugotovimo, da pa tega sami ne moremo storiti. 

In vendar smo v berilu povabljeni, da bi hodili v luči. Človek potem hodi v soju teh prižganih lučk. V najmodernejšem avtu ima cel kup nekih lučk, da o vsem drugem niti ne govorimo. Sveti mu njegov pametni telefon, njegova tablica, njegov televizor... Vse nekaj sveti in vse nekaj obljublja, mi pa v resnici še vedno hodimo v temi. Tiste človeške in zemeljske luči namreč veliko obljubljajo, a malo izpolnijo. Gorijo nekaj časa, potem ugasnejo. Že manjše zadeve jih lahko ugasnejo, če pa temu ni tako, zagotovo za to poskrbi konec zemeljskega življenja – smrt. Ta odpihne vse tisto, česar temelji so le človeški in zemeljski, od vsega materialnega, pa tudi do vsega, kar je čutno in čustveno. 

Prej nismo povedali vse resnice, saj prvo berilo pravi, da je treba hoditi v ne katerikoli, temveč v Gospodovi luči. Morda pa je to tista novica, ki jo današnji človek najbolj potrebuje, da pa obstaja še kaka drugačna luč, taka, ki sije v človekovo notranjost in jo razsvetljuje ter greje. Seveda pa je današnjemu človeku težko, ker bi se moral za takšno luč malce žrtvovati, se zaustaviti, se nečemu odpovedati, da bi se nekaj izboljšalo tudi v njegovem življenju. Hoditi v Gospodovi luči pomeni odpovedati se teminam greha in se raje odločiti za vrline oz. kreposti. Ko se recimo nekdo odloči za to, da bi shujšal, mu nič ne koristijo razne kure, temveč mora spremeniti svoj način življenja. Pri tem gre za to, da si vzpostavi neki red in se ga drži, da nekaj poveča, nekaj pa zmanjša. Navadno je tudi dobro imeti nekoga, ki te pri tem usmerja. Povečati je treba fizični napor, določenim rečem se je treba odreči na področju prehrane. Ubogati je treba tistega, ki nas po tej poti vodi. Treba je biti vztrajni. Seveda ne gre naenkrat, temveč postopoma. 

V hoji za Kristusom, kar krščanstvo pravzaprav v svojem bistvu je, gre za nekaj zelo podobnega omenjenemu. Človek si mora najprej v glavi postaviti neki red in se ga potem tudi v resnici držati. Povečati mora napor na duhovnem področju, za kar je treba kje čas in napor odvzeti in se čemu odpovedati. Treba je ubogati Kristusa in njegovo Cerkev, ki nas na tej poti usmerjata. Treba je biti vztrajni. Tudi tu gre postopoma, korak za korakom. 

Na voljo imamo zlasti klasična tri orodja – molitev, post in miloščino. Molitev obravnava bogoslužno življenje, osebno molitev, skupno molitev, pa tudi versko izobrazbo. Glede posta bomo bolj splošno dejali, da obravnava neko odrekanje, neko mrtvičenje, če rečemo z lepim starinskim izrazom. Miloščina pa pomeni vsesplošno dobrodelnost v duhovnih in telesnih delih ljubezni. Nekaj je treba ukreniti na osebni ravni in na ravni skupnosti, kateri pripadamo.

Če bomo zato želeli spet hoditi po pravi poti, bomo zato najprej opravili dobro spoved na začetku adventnega časa. Že zgodnjekrščanski spis »Nauk dvanajsterih apostolov« oz. »Didaché« je dejal, da je to tista prava priprava na »lomljenje kruha«, torej za polno udeležbo pri sveti maši, kot vrhunec tega tudi seveda sveto obhajilo. Tako pa danes vsi lepo v vrsto, kot da bi potrebovali neko potrdilo o pripadnosti ali za to, da smo sploh bili pri nedeljski sveti maši. Ni čudno, da ni potem nekih duhovnih učinkov ali napredka v življenju, da konec koncev ne živimo v miru ne s sabo ne z bližnjimi. Malo manj ponosa in malo več ponižnosti, pa bo kaj prostora za Gospodovo luč v nas. 

Na isto področje, torej na molitveno, spada tudi molitev doma. Zanimivo, kako na telesno hrano za nič na svetu ne pozabimo. Vsakdo potrebuje čez dan nekaj časa za čisto osebno molitev, nekaj časa pa velja nameniti tudi skupni, zlasti družinski molitvi. V adventnem času je zelo primerno, da začnemo, če tega prej nismo počeli, z lepo navado skupne molitve zvečer. Zberimo se skupaj, prižgimo svečko, skupaj pojejmo in skupaj zmolimo ter se kaj pogovorimo. Če bo zgorelo veliko svečk na venčku, da jih bo treba celo menjati, potem bo to znamenje, da je to končno res bil izkoriščen adventni čas. Advetni venček namreč spada na mizo v domu, ne pa na kak grob ali na vrata – pustimo, naj mrtvi pokopljejo svoje mrtve, mi pa izkoristimo čas, dokler smo še tu in še skupaj. Naredimo kaj, dokler je še čas, da ne bo spet potem jadikovanja, češ kam so zbežali otroci – če smo jim dajali le tiste elektronske lučke, potem znajo prižigati samo te, ne pa tistih v duši. Kot izziv dajem, da kak dan v tednu povabimo k sebi še kako družino, pa zadevo naredimo skupaj. Spodbujam, da tudi osebno kaj naredimo na duhovnem področju – si izberemo duhovno branje za adventni čas, preberemo vsak dan svetopisemski odlomek, zmolimo desetko...

Če bomo to naredili, potem nam ne bo težko še čemu se odreči v tem adventnem času, pa je prav, da si nekaj izberemo na osebni ravni in na ravni skupnosti, družine, kakor nam tudi ne bo težko narediti kakega dobrega dela vsak dan. Za to slednje se velja odločiti vsak dan sproti. Ko smo zvečer skupaj pri adventnem venčku bi bilo dobro, če vsak pomisli in pove, kako mu je čez dan uspelo zadane cilje uresničiti, ksaj tako skupaj rastemo in se tudi lahko spodbujamo, da bi bili boljši. Kot pa pri telesnem treningu postopoma zadeve stopnjujemo in povečujemo, tako velja tudi na duhovnem področju, da lahko, zlasti na osebni ravni, zadeve stopnjujemo in povečujemo. Tudi duhovna kondicija se veča in krepi. 

Naj na koncu še rečemo, da na ta način ne delamo nič drugega, kot samo prostor za tistega, ki prihaja. Če pa bo tisti našel v nas prostor, ga bodo našli tudi naši bližnji, začenši s tistimi, so vsak dan ob nas. 

Blagoslovljen milostni čas adventa!

Krhkost zemeljskega

Današnji človek je na moč podoben Jezusovim učencem, pa mnoge stvari v življenju pojmuje kot kamne, torej kot nekaj zelo trdnega, praktično nepremagljivega. Vemo, kaj se je zgodilo z jeruzalemskim templjem, kot tudi vemo, iz bolečih izkušenj, kaj se zgodi z vsem ne le človeškim, temveč kar z vsem zemeljskim – včasih res ni potrebna kdove kakšna sila, da se vse razruši. Kar je človeško in zemeljsko mineva, propada tudi že sicer zaradi zoba časa, pridejo pa tudi nenadni udarci, včasih prav kak »Blitzkrieg«, bliskovita vojna, ki razruši vse pred sabo. 

Kar človek naredi, za kar se potrudi, to je vse pomembno, a tudi minljivo. Govorimo o vsem

materialnem, a materialnem v zelo širokem smislu, ker tu mislimo vse tisto, kar je mogoče tako ali drugače zaznati, torej sem spadajo tudi naša čustva in odnosi. Pravzaprav nam bo to, če bomo znali videti krhkost in minljivost vsega tega, to koristilo, ker ne bo nekaj samo po sebi umevnega, temveč bomo za vse, kar je del našega življenja, pa tudi za vse, ki so del našega življenja, torej ljudi, znali biti hvaležni. Da ne bomo potem nostalgični za nazaj in bomo pogrešali vse to šele tedaj, ko bomo kaj takšnega ali koga takšnega izgubili. 

Čeprav se zdijo zadeve v našem življenju torej močne kot kamni, pa jih sile zla lahko uničijo tako, kot to stori na požetem polju ogenj, kot nam lepo pove prvo berilo. A pozor, evangelij nas uči, da vsako zlo ni nujno v škodo, temveč je tudi zdravilno, vzgojno za nas, da bi začeli gledati presežno, onkraj zgolj tistega, kar vidimo, zaznavamo, čutimo. Potrebne so nam duhovne oči, ki nam šele zares omogočijo, da imamo pravi pogled na življenje. Ne, da življenje ne sme biti materialno in čustveno, tudi to mora biti, a nam oboje nič kaj dosti ne koristi, če ni življenje zlasti in predvsem duhovno. 

Na koncu namreč ostanejo in obstanejo le še duhovne dobrine, ki so pa tiste bistvene. Ker pa je »bistvo očem skrito«, ga je treba celo življenje iskati. In iskati je treba to stanovitno: "S svojo stanovitnostjo si boste pridobili svoje življenje" (Lk 21,19). To pomeni, da bomo že sedaj sposobni videti drugače svet in življenje, da je torej Božja moč, ki je močnejša od vsakršnega zla, na koncu bomo pa uživali dokončno odsotnost vsakega zla, bolečine, bolezni… V polnosti bomo tudi lahko uživali tiste dobrine, ki si jih v resnici vsi želimo, pa sedaj le okušamo. 

Konec cerkvenega leta ponuja misel na smrt kot zdravilo, da bi se nekoliko zaustavili in se zbudili ter seveda postavili določen red v svojem sicer neurejenem življenju, zlasti v duhovnem življenju. Na pravimo kak korak, da bo naše življenje bolj molitveno in bolj polno Božje milosti. Bog ne daj, da bi nas naša ponos in zaverovanost v trdnost naših kamnov ne uspavala v »prostoru udobja« (ang. comfort zone), pa da ne bo kaka preizkušnja naredila pravega opustošenja.

O molitvi

Zadnjič smo govorili o veri, danes pa o molitvi, ki je za vero hrana. O njej posebej spregovorita današnja prvo berilo in evangelij. Med bitko z Amalečani je bil Mojzes na vrhu hriba in držal roke v rotilni drži proti nebu. Ko so bile roke dvignjene, so Izraelci zmagovali, sicer pa je bilo obratno. Podobno velja tudi za nas. Naše zemeljsko življenje je namreč stalna bitka, žal pa mnogi danes tega ne priznavajo, tudi taki, ki se prištevajo h kristjanom, pa položijo orožje, še preden bi se boj sploh dodobra razplamtel. Žal to danes zelo pogosto velja za može in fante, kar se močno pozna v družbi nasploh, da o domovih samih niti ne govorimo. Pravi moški je vselej bojevnik, hkrati pa »gentlemen«. Danes se raje beži in išče zavetja v drugih svetovih, vendar daleč stran od resničnega sveta.

Prav je torej, da stopimo pogumno v boj in se borimo. Ker pa je podlaga za vse življenje najprej duhovno življenje – vse krize začnejo najprej na duhovnem področju -, se je treba bojevati z orožjem molitve. Po definiciji je sicer molitev: »Pobožno se pogovarjati z Bogom ali njegovimi svetniki.« Dokler molimo, uspemo premagovati skušnjave, če pa osnovno dolžnost molitve opuščamo, zlo hitro in brez težav prevlada v našem življenju. Saj vidimo, kako se medčloveški odnosi prekinejo, ko se ljudje nehajo med seboj pogovarjati. V glavnem, premalo molitve ali prenehanje le-te, se zelo hitro pozna v našem vsakdanjem življenju, zlasti v odnosih z najbližjimi, a tudi širše. Začenjamo biti črnogledi, brezvoljni, zadirčni, prepirljivi in še marsikaj, kar krasi našo padlo človeško naravo, pa to našteje tudi Apostol: »Nečistovanje, nečistost, razuzdanost, malikovanje, čaranje, sovraštva, prepirljivost, ljubosumnost, jeze, častihlepnosti, razprtije, strankarstva, nevoščljivosti,pijančevanja, žretja in kar je še takega«(Gal 5,19-21). 

Zato je Jezus apostole v Getsemaniju rotil: »Molite, da ne pridete v skušnjavo« (Lk 22,40). S tem je povedal, kako molitev ni vedno nekaj lepega in prijetnega, temveč je krvav boj oz. celo smrtni boj, kakršnega je bil sam, in kakor je kasneje to tudi označil apostol Pavel. To je seveda nekaj težkega, a kakor govorimo že nekaj časa, to v nas dela prostor za Gospoda in za bližnjega. V ta prostor lahko Gospod potem položi duhovne darove: »Ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje« (Gal 5,22-23). To so darovi, po katerih vsi hrepenimo in si jih želimo.

V berilu, če nadaljujemo, vidimo podrobnost, da sta Aron in Hur pomagala Mojzesu, da je imel roke lahko dvignjene, da bi Izrael zmagoval. Slednje so mu namreč zaradi utrujenosti padale. To lepo pokaže, kako pomembna je molitev naših bratov in sester, molitev celotne Cerkve. Zato se ne bojmo prositi za molitev, zlasti pa za spomin pri sveti maši, ki je najvišja oblika molitve. Ob jutrih in večerih pa prosimo pomoči in varstva tudi tiste brate in sestre, ki so vedno z nami, pa jih ne vidimo – verne duše v vicah, pa seveda angele in svetnike (očiščujoča se in zmagoslavna Cerkev). 

Prva med svetniki je sveta Božja Mati Marija. Posebej močna njena molitev je rožni venec, ki je posebej priporočljiva kot skupna molitev družine ali skupnosti, ki ji pripadamo. Najprej gre namreč za to, da sami ne bomo nikdar zmogli, a to navadno spoznamo šele takrat, ko smo se že pošteno opekli. Skupna molitev je posebej močna. Pa tudi, kot jih je dejalo že več svetih mož in žena, družina, ki skupaj moli, skupaj tudi ostane. Molitev posebej povezuje in utrjuje vezi med nami. 

Kaj nam tudi sicer daje molitev? »Krepi nas v dobrem; tolaži nas v trpljenju in nam pomaga v naših potrebah; pridobiva nam milost stanovitnosti, trdnosti, vztrajnosti.« Kot rečeno, je najmočnejša skupna molitev, pri kateri je Gospod Jezus duhovno navzoč, saj pravi: “Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, sem jaz sredi med njimi” (Mt 18,20). Seveda pa ne smemo duhovne navzočnosti mešati z resnično navzočnostjo, ki je samo pri zakramentih, zlasti pri sveti maši, kjer je Gospod sam, ki govori po duhovniku, zlasti pa je med nami resnično navzoč pod podobo kruha in vina. Iz tega razloga ni vseeno, kje molimo, saj je najboljši prostor cerkev, kjer je Jezus vedno navzoč pod podobo kruha v tabernaklju. Najučinkovitejša in najmočnejša molitev pa je sveta maša.

Mojzesove roke so ostale dvignjene vse do sončnega zahoda, podobno vztrajna pa je bila tudi vdova. Tudi moliti je treba pobožno, ponižno, zaupno, vdano v Božjo voljo in stanovitno. POBOŽNO molimo, če se trudimo misliti le na Boga, Jezusa, Marijo, svetnike in se varujemo raztresenosti. Če se trudimo, da ne bi bili raztreseni, potem je ta molitev zelo dobra. PONIŽNO molimo, če imamo v mislih našo majhnost, krhkost, končnost in minljivost ter grešnost pred Bogom. To je zavedanje tega, kdo smo v resnici, v primerjavi z Bogom. Sirah pravi, da molitev ponižnega človeka predere oblake (35,21). ZAUPNO molimo, če trdno pričakujemo, da nas Bog usliši, četudi materialno tega ne vidimo. Posebej lahko to upamo, če molimo v Jezusovem imenu, zato pa Cerkev navadno svoje molitve sklepa v Jezusovem imenu, posebno pri maši. VDANO V BOŽJO VOLJO molimo, kadar se prepuščamo najsvetejši Božji volji, zaupamo v Božjo previdnost, kakor nas uči moliti tudi Jezus. STANOVITNOST je zelo pomembna pri molitvi – treba je “nenehno moliti in se ne naveličati”, kakor smo slišali v evangeliju, četudi nas Bog ne hitro usliši oz. se nam bolj zdi tako, saj nam v molitvi daje zlasti duhovne darove, ki smo jih s sv. Pavlom našteli. 

Vedno moliti, pomeni na Boga pogosto misliti, mu darovati svoje misli, besede, dejanja, veselje in trpljenje, se mu zahvaliti ob lepi stvari, se mu potožiti ob težki zadevi… Posebej so prikladni ZDIHLJAJI, ki so kratki molitveni vzkliki – Pridi, Sveti Duh!, Oče naš!... Pomeni tudi, da REDNO molimo in še posebej, da se redno udeležujemo najpomembnejše skupne molitve Cerkve, ki je nedeljska sveta maša. Moliti je potrebno zlasti zjutraj, zvečer in kadar zvoni k molitvi; pri bogoslužju, zlasti pri sveti maši; pred jedjo in po jedi oz. se vsaj pokrižati; v skušnjavah, preizkušnjah, potrebah in nadlogah. Ne smemo moliti le zase, temveč zlasti za druge, posebej za starše, sorodnike, prijatelje, dobrotnike, tudi za svoje duhovnike in svetne predstojnike (ja, tudi za zoprnega šefa ali profesorja!) ter sodelavce. Učimo se torej vse bolje in bolje moliti, saj sv. Avguštin pravi: “Kdor zna prav moliti, zna tudi prav živeti!”

Na katero stran bomo stopili?

Vsa berila današnje nedelje, še zlasti evangelij, nam spregovorijo o pomembnosti gledanja na naše zemeljsko bivanje. Evangelij nam za to ponuja znano priliko o bogatašu in ubogem Lazarju. Poanta te prilike je ravno v tem, da se ne bi ustavili le pri zemeljskem, temveč šli naprej, to pa je tudi največja možna napaka, ki jo lahko storimo pri premišljevanju te prilike, ker je to velika napaka, ki jo delamo tudi sicer v življenju. Ne gre namreč le za nasprotje revni-bogati, temveč za veliko več. Gre za različna, popolnoma različna pogleda na življenje in njegove resničnosti, ki ju imata osrednja junaka. Poglejmo ju podrobneje.

V slovenskem prevodu je rečeno, da je tisti mož navaden "bogataš", tradicionalno pa gre za moža, ki vrši točno določeno službo, je namreč "epulon". To je recimo izraženo v italijanskem prevodu. Epulon je bil v rimski antiki tisti, ki je poskrbel za slovesno pojedino na dan posvetitve templja Jupitra na kapitolinskem griču. Vemo, kako to niso bile le pojedine, temveč uživaške zabave, kjer se je žrlo in upijanjalo, da o vsem drugem niti ne govorimo, kar je spadalo zraven. Kot pa velja za športnike, da morajo trenirati, je tudi epulon moral trenirati s tem, da je podobne zabave pripravljal čez celo leto, seveda pa je dal od sebe največ na omenjeni dan. Tudi iz evangelija se zdi, da je bilo njegovo početje prav v tem, da je praktično vsak dan prirejal zabave. Možak je torej užival, podobno pa so počeli tudi njegovi prijatelji. Vse njegovo življenje in moči so bile usmerjene v to, da zadovoljuje svoje telesne čute, dokler hodi po tem svetu. 

Omenjen pa je, celo z imenom, kar je nekaj edinstvenega za prilike, ubogi Lazar. To je okrajšava pogostega in zelo priljubljenega imena Eleazar, ki pa je pomenljivo - "Gospod pomaga". Sporočilo je, da je to ime pomembno, ker kaže, kako v nasprotju je pogled tega reveža s pogledom onega bogataša. Tudi Lazar bi seveda lahko imel napačen pogled in bi preklinjal bogataša, njegove prijatelje, Boga in še koga, ker sam živi v materialnem pomanjkanju, a tega ni počel. Živel je v skladu s svojim imenom, da je zaupal v Gospoda in njegovo pravičnost, ki se bo ob pravem času razodela. 

Vidimo tako, da ne gre le za materialno stanje dveh oseb, kakršnega bi lahko našli na vsakem koraku, temveč gre za duhovno stanje. Lahko veliko govorimo o takšnih in drugačnih krizah, ki pridejo, a navadno ostanemo pri tem, da so to gospodarske, ekonomske in ne vem, kakšne še krize. Ko pride do krize med ljudmi, so to krize čustvene narave - do tam še pridemo. Težava pa je, da je vedno temelj duhovna kriza. Gre za tvoj duhovni pogled na življenje, kako ti pojmuješ svoje bivanje na tem svetu. Lazar gleda na življenje skozi večnost, s t.i. "večnostnim pogledom", bogataš ne. Za enega je bilo življenje že prej, pa ni bil kar tako vržen na to zemljo, potem pa se zadeva ne konča, temveč se nadaljuje, na podlagi ocene, kako si živel ta čas, ki ti je bil dan na zemlji. To je edina priložnost, ki jo človek ima, druge ni. Bogataš nima vere v večnost, ne v dobro ne v slabo. Ob smrti je vsega konec, ostane nič. Potem seveda ni važno, kako se živi na tej zemlji, ker je kruta usoda pač taka, da je treba žal tu živeti, potem pa je enkrat tega konec, zato je bolje poskrbeti, da človek uživa in se ima fajn, dokler le gre. Dandanes itak slišimo skoraj vedno ob pozdravu: "Uživaj!" Kar tako, brezveze rečemo tisto, ko ne vemo, kaj drugega bi rekli. 

Težava tega je, da si prizadevamo za reči, ki nas sicer navidez napolnjujejo, a se potem zbujamo razbiti in razrvani, predvsem pa prazni. Lahko tudi imamo lepe medčloveške odnose in lepe ljudi ob sebi, a jih potem, kot se rado sliši na govorih po pogrebih, "kruta usoda" vzame od nas, pa spet prazen nič. Lahko pa je seveda prej in potem Gospod, "v njem živimo, se gibljemo in smo", od njega izhajamo, k njemu gremo. Pomeni, da Gospod ves čas bdi nad nami kot dobri oče, mi pa pravzaprav živimo zaradi njegove ljubezni in dobrote, sicer nas sploh ne bi bilo. Vprašanje je samo to, ali imam odprto srce, torej svojo duhovno resničnost, odprto zanj, ali ne. Sem v njegovi navzočnosti ali ne? To je sodba, ki se vsakokrat izreka, če sem imel svoje srce odprto za Gospoda ali ne. Če namreč ni odprto za Gospoda, potem ne opazim niti svojega bližnjega, pa čeprav mi sedi praktično pred nosom, pa res ni treba, kot je lepo zapisal prijatelj, na drugi konec sveta, da bi imel ubogega pred sabo. Saj vendar uboštvo ni, kot smo dejali, le v materialnih dobrinah - tisto je še najmanj, kot nam lahko potrdijo naši siromašni predniki. 

Bizantinski srednjeveški duhovni pisatelj in razlagalec Nikolas Kabasilas pravi takole: "To je način, kako živimo v Bogu, da svoje bivanje iz tega vidnega sveta prenesemo v tisti nevidni svet, ne tako, da gremo drugam, temveč da spremenimo obnašanje in življenje ... Nismo mi šli k Bogu ali se dvignili k njemu, temveč je on, ki je prišel in se spustil k nam. Mi nismo iskali, temveč smo bili poiskani: ovca ni poiskala pastirja, drahma ni poiskala družinskega očeta; on se je sklonil na zemljo in našel svojo podobo in je šel v kraje, kjer se je izgubljala ovca, da bi jo vzel in ne bi več blodila. Ni nas vzel odtod, temveč nas je pustil na zemlji in nas napravil tudi nebeške - v nas je vlil Božje življenje, ne da bi nas peljal v nebesa, temveč tako, da je nebesa sklonil in spustil vse do nas. Kot pravi prerok, Sklonil je nebesa in se spustil."

Zato imamo "Mojzesa in preroke", da bi vztrajali v Bogu, v njegovem življenju, ker sicer tudi bližnjega ne bomo opazili, "četudi bi kdo vstal od mrtvih". Mojzes in preroki pomenijo Sveto pismo in Izročilo. Pomenijo Bogoslužno, molitveno in moralno življenje po naukih svete Cerkve. To nam je v pomoč, da bi v tem vztrajali, saj bomo ob koncu časov sojeni, sv. Janez od Križa uči, po ljubezni - do Boga in bližnjega. V bistvu pa sodba že poteka, ker se, ne le s svojimi dejanji, temveč s svojo naravnanostjo, sproti odločamo, če bomo v Bogu ali ne. S Svetim pismom se vsakokrat odločamo med "blagoslovom in prekletstvom", med nebesi in peklom. Nekega dne pride dokončna sodba in torej večnost, ki pa je laho tako dobra, kot tudi slaba, večno veselje ali večno trpljenje. Če se tudi ne bi hoteli odločiti za nič, živeti versko indiferentno, kot bi Boga ne bilo, je pa tudi jasno, na katero stran smo stopili. Bolj kot toliko omenjani praktični ateizem, je danes v modi praktični agnosticizem, ko v bistvu sploh ni važno, če Bog je ali ga ni, mi živimo po svoje. Tu je razlika med bogatašem in Lazarjem. Na katero stran bomo stopili? 

Naš mrtvaški sprevod

Današnja svetopisemska berila nam ponujajo kar dve vdovi, ki jima umre edini sin. Položaj vdov je bil takrat težak že sam po sebi, saj je smrt moža že v bistvu pomenila obsodbo na beračenje, moški potomci pa so vseeno pomenili vsaj prihodnje upanje na boljše življenje. Da bi zagotovili vdovam boljše materialno življenje, je obstajal t.i. zakon levirata, da se je torej z vdovo poročil možev brat. Seveda pa za nas ni toliko važna ta zgodovinsko pogojena razlaga, kolikor je zelo pomembna duhovna razlaga. Vsak od nas namreč lahko postane vdova, pa naj boto iz Sarepte ali iz Naina, saj prav vsak izmed nas lahko ostane reven in sam v svojih stiskah, a spet ne gre toliko za meterialne, ekonomske ali celo čustvene pogoje, temveč gre za globlji, za duhovni smisel te revščine. 

Tisto obtoževanje vdove iz Sarepte je sicer na mestu, vendar na koncu nima posebnega smisla, zato ker zlo doleti prav vsakega človeka, pa čeprav se marsikdaj zdi, da tistega, ki je že udarjen, še bolj udari. Če ne drugega, je tu višek naravnega zla, ki je telesna smrt - tej pa ne ubeži prav nihče, pa če je reven ali bogat, dober ali zloben. To so pač naravne ali fizične danosti, vendar za vernega človeka slednje ne smejo biti na prvem mestu. Na prvem mestu mora biti Božja milost, Božje življenje oz. duhovno življenje, potem naravno. Vendar pa v Cerkvi napačno prvenstvo dajemo naravi prav vsi, začenši z nami duhovniki. Narava ima, kot smo dejali, namreč svoje zakonitosti, ki se jih ne da drugače spremeniti, razen če pride do nadnaravnega posega, da torej poseže vmes Božja milost, ki je Božja moč, moč Gospodove ljubezni. Takrat pravimo, da se zgodi čudež. Nekdo bi recimo bil obsojen na smrt za neozdravljivo boleznijo, pa ozdravi. Je pa v bistvu čudež že sploh to naše zemeljsko bivanje, ker ga tudi lahko ne bi bilo. Če rečemo, da je življenje ena velika priložnost, je treba vedeti tudi to, da mi niti umreti ne bi mogli, če ne bi za to dobili priložnosti. O tem velja premišljevati, da smrt ne bi prišla kakor tat, kot nas naš Gospod lepo opozarja. 

Predstavljajmo si naše življenje kot to, da smo popek na močni veji, kjer nas lepo greje sonce, od časa do časa pa seveda pridejo tudi določene nevšečnosti, a nekdo lepo skrbi za nas, da lahko lepo zacvetimo. Nekga dne potem tudi odcvetimo, a potem na tisto mesto pride sadež. Nekdo je seveda moral lepo poskrbeti, da smo se sploh rodili, potem, da smo lepo zacveteli tudi nekdo lepo skrbi... Tako je tudi naše življenje postavljeno, da je najprej nekdo, ki daje vsemu rast, potem pa se posluži tudi zemeljskih sil, ko govorimo o sadnem drevju pridnega kmeta, da vse lepo uspe. Cvet odcveti, kakor pride tudi naša zemeljska smrt, vendar ni še konec, ker se rodi sad. V duhovnem smislu smo pa mi kaj lahko podobni obema mladeničema, saj umremo tej zgoraj omenjeni Božji milosti. Pride recimo pozeba in cvetove ožge, še preden bi bili oplojeni, pa ne more biti sadu. To se nam zgodi, če ne dajemo prednosti Božji milosti, temveč stvarem tega sveta. Ne hranimo svojega duha in ne delamo prostora Božji moči, ki je sam Bog Sveti Duh, katerega dobrotno diha na nas Božji Sin Jezus Kristus. Potem seveda v nas ni darov in sadov Duha, ker jih tudi biti ne more. Zlasti so seveda v nevarnosti za to mladi ljudje, a za to nihče noče prevzeti odgovornosti. 

Veliko je tako mrtvih mladeničev, kar smo lahko mi vsi, ki sledimo hlepenju po zemeljskih dobrinah, kar pa privede do večne smrti, ker ni mogoče obroditi sadu večnega življenja. Pri krstu je bilo namreč vsejano seme večnosti v nas, vendar pa je potem veliko odvisno od mnogih ljudi - od staršev vzgojiteljev, prijateljev, kakor tudi nas samih, če bo kaj pogojev, da bo od zgoraj tej rastlini vdihnjena rast ali ne. Brez duhovnih darov ostajamo na mestu, je tako, kakor bi si odžagali močno vejo, na kateri stojimo, in bi treščili z vso silo na tla. Nismo sposobni delovati nadanravno, posledično pa niti naravno oz. zlasti družbeno. Kot bi postavili oviro soncu Božje milosti, ki radovoljno pošilja svoje žarke. Kdor nima te nadnaravne ljubezni, se zapre vase in sčasoma ni sposoben več ljubezni naqvzven, temveč ga zaznamuje le samoljubje, torej egoizem, ki pa je pravo nasprotje ljubezni.

Božji služabnik don Dolindo Ruotolo v podobi jokajoče matere vidi Cerkev, ki joče nad duhovno mrtvimi otroki: "Kot potrta mati jih spremlja v njihovem uničevanju, da bi jih poživila vsaj s svojimi solzami in molitvami. S svojim neutolažljivim jokom kliče na pomoč Jezusa in ga prosi, naj nekaj ukrene, da bi zaustavil njihovo pot v pogubo in jim spet podaril življenje." Velikokrat nimamo druge možnosti, kot je deinole ta, da naredimo vse tisto, kar je možno v duhovnem smislu, da bi se "izgubljeni sinovi vrnili v Očetovo hišo", da torej zanje molimo, zadoščujemo, se postimo, darujemo svete maše, prejemamo sveto obhajilo v ta namen. Kot bi skrbeli za to, da bo hiša lepo pospravljena in topla ter miza pogrnjena, ko se sin vrne domov. Za ostalo pa mora poskrbeti Gospod Jezus, ker je edino on tega sposoben: "Samo on lahko, z milostnim dotikom zaustavi drvenje proti smrti in spet podariti življenje."

Res je: "Koliko pogrebnih sprevodov vidimo po poteh sveta in se tega sploh ne zavedamo! Pogosto je tamkajšnje gibanje pravo pogrebno obupno tekanje, ker so duše, ki tam sodelujejo, umrle za milost, življenje pa jih v resnici vodi proti večnemu pogubljenju. Morali bi bridko jokati, namesto tega pa se brezbrižno smejimo. Goreče bi morali sodelovati pri zaustavljanju tistega teka v pogubo, namesto tega pa velikokrat pri tem teku celo sodelujemo!" Zlasti imamo, tu se je mogoče popolnoma strinjati z don Dolindom, veliko odgovornost do naših odraščajočih in mladih: "Koliko je zlasti danes nevarnosti, ki ubijajo duše mladih in koliko teh nezrelih cvetov je odrezanih z žive rastline ter odvrženih v blato, da tam zgnijejo! Molimo za mlade, odvrnimo jih, v Božjem imenu, z našim apostolatom, od poti zla in jih vrnimo Cerkvi, ki ima edino pravico, da jih vodi, edina, ki zna jokati nad zlom, ki se jim dogaja, zanje pa tudi vselej prosi Jezusa, da jim podeli usmiljenje in življenje." Gospod Jezus je namreč dal svoji nevesti Cerkvi, ki jo sestavljamo vsi mi, obenem z nebeščani in dušami v vicah, ne le škofi in duhovniki, "besede večnega življenja", da se "nihče, kdor vanj veruje, ne bi pogubil". Za versko neznanje, neevangeliziranost, kakor tudi za neudeležbo pri svetih milostnih darovih, ki so še zlasti sveti zakramenti, smo odgovorni vsi kristjani. Naredimo v tem milostnem letu kak korak, da bomo boljši Jezusovi apostoli v današnjem svetu.