»Najbrž je kar malo stereotip ali usoda človeka, da se prepozno zave
pomena zdravja, skrbnosti in ljubezni staršev, ljubezni žene ali moža,
mnogih stvari, ki bi nam jih mati želela povedati, če bi jo le želeli
kdaj poslušati, ko smo še imeli priložnost. Mnogim se zgodi, da
odkrijejo dragocene stvari, vključno z ljubeznijo, ko jih ni več.«
»Ko sva z materjo končno imela možnost in čas, da bi si
povedala vse o najinih tako različnih življenjih, o najinih strahovih,
o najinih malih zadoščenjih, najinih načrtih, o najinih porazih in
razočaranjih, ona ni govorila več (Ko je namreč potres porušil rojstno
hišo pre Tonija, je šla mama v dom. Od vsega popotresnega šoka in
izgube svojega naravnega okolja, do smrti ni več veliko govorila, razen
nekaj skopih osnovnih stavkov, op. prev.). Povedala bi si lahko vsak
svojo celotno življenjsko zgodbo, pa z najinih ust ni prišla ena sama
beseda. Prav v tistih neskončnih tihih obiskih pri materi v domu za
starejše, sem prišel do tega spoznanja: največje, najlepše, resnične in
pomembne stvari je težko povedati, kakor je tudi težko vedno najti čas
in način, da bi jih povedali. Ostanejo znotraj nas, postanejo
neizrečene besede, naredimo nekakšen besedni splav. Če bi tudi kdo
hotel povedati »neko veliko stvar«, bi se kmalu zavedel, da je velika,
dokler ostane v skrinji srca. Ko nekaj takega posredujemo drugemu,
bodisi iz sramu bodisi iz drugih razlogov, izgubi večji del svoje
vrednosti in obstaja celo nevarnost, da ostane brez neke prave
vrednosti. Je kot tisti, ki se javno poljubljajo. Tisti poljub ni
intimen, oseben, vznemirljiv. Iz intimnega čutenja lahko postane
karikatura le-tega. Če isto stvar, namesto na nekem skrivnem kraju,
naredimo vsem na očeh, izgubi na svetosti in resn(ičn)osti. Takšna je
skrivnost človeka – je kakor vrtnica, zaprta v popek. Dokler je vrtnica
zaprta v popek, je lepa in skrivnostna, ko se odpre, postane nekaj
običajnega, vsakdanjega, izgubi svojo lepoto. Človek je kakor zaprta
vrtnica ali zaprta ostriga – ko jo odpreš, bi najraje vzdihnil: »To je
vse?«
Vsak od nas nosi neko svojo skrivnost, tisto, čemur sam
pravim skrivni predalček. Je nekaj osebnega, lepega, velikega, izredno
dragocenega ali tudi neprijetnega. Je pa ta predalček zaprt. Kadar
želim drugim posredovati nekaj njegove vsebine, jim lahko povem le en
odstotek tistega, kar se v njem skriva, drugi pa bo razumel samo eno
tisočinko tistega, kar mu povem. Govorjenje je zelo potratno!
Od vsega, kar sem v petinšestdesetih letih življenja
izkusil, ti morda lahko povem deset minut ali pol ure, ti pa razumeš,
kar razumeš. Ne morem ti povedati vsega, kar sem pretrpel, čutil, kar
sem se naučil, kar sem užil, to pa pomeni, da vsakdo nosi s sabo svojo
skrivnost. Ta gre z njim v grob. Niti mož in žena si ne moreta povedati
vsega, kakor tudi ne oče in sin. Iz tega sledi, da je največje bogastvo
vsakega od nas zamolčano, neizgovorjeno, ne posredovano. Stisnjeno je v
naš najbolj intimni jaz in bodo končale pod zemljo. »Neizgovorjene
besede« (Belinejeva knjiga – Lis peraulis tasudis, op. prev.)
čaka isti konec kakor liste, ki odpadejo z vej dreves v tistih
dolgočasnih jesenskih dneh. Odpadejo in mrzel veter jih odnese ter
postanejo listje in stelja, dokler jih dež ali sneg ne povsem uničita.
So ti listi izgubljeni? Mislim, da ne, saj se s tem, ko grejo pod
zemljo in zgnijejo, pognojijo zemljo in so po koreninah spet vključeni
v življenjski krog. Neizrečene besede bodo torej tudi nekega dne prišle
na plano. Gotovo se bo tako zgodilo tudi z besedami, ki mi jih moja
mama ni uspela reči.«
1 komentar:
Odlično razmišljanje, dragi Andrej. Življenje je izgleda tako urejeno, da se ne odrinemo na globoko dokler ni prepozno.
Odlično, da svoja razmišljanja kot duhovnik delite na blogu. Pogumno! Sem prav pogrešal kakega aktivnega duhovnika blogerja.
Vse dobro.
Objavite komentar