Dva
tujca sta nekako glavna junaka tokratne Božje besede – eden je Naaman, drugi pa
Samarijan, eden od desetih gobavcev. Vendar pa ne moremo ostati samo pri dveh
tujcih, ampak moramo priti do številke tri – Jezus je namreč še tretjič na poti
v Jeruzalem, tretjič pa tudi srečamo v Lukovem evangeliju Samarijana. Kdo je
torej za nas tretji tujec?
Odgovor
bo morda koga presenetil, morda celo koga šokiral, pa vendar je za nas tretji
tujec Jezus Kristus. Gre za eno izmed temeljnih bivanjskih vprašanj nas
kristjanov: Kako to, da nam je Jezus Kristus, Odrešenik človeštva, najbolj čista
ljubezen Boga do človeka, najbolj človekoljubno bitje v vsej naši zgodovini,
tako tuj? Kako to, da nam je biti z njim tako težko, da ni nekaj preprostega,
lahkega, rutinskega? Kako to, da se moramo za ta odnos z njim prav mučiti? Da
nanj pogosto pozabimo?
Najprej zato, ker se nad njim predvsem navdušimo.
Mislimo, da bo to nekaj fantastičnega, spektakularnega. Enako je mislil Naaman,
pa je kmalu spoznal, da se je treba pred Bogom znebiti vseh predsodkov, da se
je treba odreči svojemu ponosu in se odpreti. Kristus namreč prihaja v naše
življenje na zelo banalen, skromen, celo ubog način. Ker smo se prehitro
navdušili nad njim, potem pa ugotovili, da je Kristus preprosto eden izmed nas,
začnemo dvomiti nad njim in se začnemo umikati in oddaljevati. Navadno nas mora
nekaj prisiliti, primorati v to, da se odpovemo sami sebi in vseeno poskusimo,
ker nimamo več kaj izgubiti. Ko se skupaj z Naamanom potopimo v tisto preprosto
lužo, ki je reka Jordan, napravimo že prvi korak. Ki pa je šele začetek.
Drugi
odgovor je v tem, da je Oče poslal sina kot izraz svoje ljubezni do nas, da pa
je ta ljubezen nekaj drugega od naših predstav. Ta ljubezen ni nikakršna
romantika, ampak križ. Človek pričakuje odrešenje na nek čaroben način, to pa
prihaja skozi tisto, kar je najbolj šibko, zlomljeno. Dejansko svoje življenje
zastavljamo tako, da se želimo čim bolj izogniti križu. Na ta način pa se Utegne zgoditi,
da se nikdar ne srečamo z odrešenjem. Devet gobavcev se je v evangeliju na čudežen
način rešilo trenutnega križa, ne da bi križ v svojem življenju resnično sprejeli kot sestavni del. V trpljenju torej lahko srečamo Boga, lahko nas celo reši naše
bolečine ali bolezni, ni pa nujno, da smo tudi odrešeni - čudež še ne pomeni vera.
Tretji
odgovor nastane, ko se v našem izogibanju križu začnemo zatekati k raznim
malikom in ideologijam. Te si delamo in ustvarjamo, ker bi sami sebe radi
prepričali, kako mi najbolje vemo, kaj je za nas dobro. Zaupati se Bogu je nekaj
negotovega, njegova velika noč še ni zagotovilo, da bomo tudi mi vstali - ni
dovolj velik argument. Tako si ustvarjamo neko svojo ideologijo, ki je lahko
tudi zelo religiozna, ni pa v njej ljubezni. Spet smo pri Naamanu, ki je samega
sebe na vsak način hotel prepričati, da on že ve, kaj je zanj najbolje. To nas
lahko vodi v neko površno vernost, posladkanost, podobno tistim devetim
ozdravljenim, ki so mislili, da je vse rešeno, če se pokažejo duhovnikom in
darujejo Bogu zapovedano daritev. Prava vera se ne konča na površini, ampak se
izrazi v ljubezni-odnosu z Bogom in posledično bližnjim.
Naslednji
odgovor se navezuje na drugega. Človek si postavi lažno podobo Boga. Začne ga
obtoževati za svoje nadloge, začne biti ljubosumen in se začne zapirati vase. Bog ni več oseba, ampak ga človek popredmeti. Da pridemo do tega
odgovora, si moramo nekako zamisliti nadaljevanje življenja tistih ostalih
devetih gobavcev. Takrat na poti v Jeruzalem jim je bilo naklonjeno zastonjsko
ozdravljenje, ker pa kasneje od "Boga-kavnega avtomata" ne dobijo zahtevanega, ga začnejo zmerjati
z okrutnežem in egoistom, ki človeku ne želi dobro, ampak slabo. Bog je
ljubosumen na svoje darove in jih noče deliti z drugimi. Človek se tako
odmakne od Boga, ko pa začuti strah pred smrtjo, začne braniti samega sebe. Pripravljen
je celo uničiti drugega, da bi rešil samega sebe.
Tu
so nekako naše težave. Očiščeni Samarijan pa je reagiral drugače, saj je
spoznal, kdo je Jezus. Priznal ga je za Boga in se mu popolnoma odprl in
prepustil. Ob gobavcih lahko vidimo, kako Bog odgovarja na naše ravnanje.
Za družbo
so bili gobavci mrtvi – Jezus jih je šel iskat v njihov grob in jih
potegnil iz njega, ko jih je ozdravil. Poleg tega pa je tem gobavcem tudi
pokazal, kako neizmerno jih ima rad, saj jim je popolnoma zaupal, da se bodo
res šli pokazat duhovnikom. Od njih ni zahteval prav nič – ozdravljeni so bili
zastonj, jim je pa ponudil nekaj več – tisto več je sprejel samo Samarijan.
Jezus
je sprejel tujca in tujec je sprejel njega kot svojega odrešenika.
Tudi mi smo
ob zgledu, ki nam ga daje Božja beseda povabljeni, da Kristusa sprejmemo v
svoje življenje. Danes smo lahko ozdravljeni številnih telesnih bolezni, ki so še ne tako dolgo nazaj bile neozdravljive. Odrešenja pa si ne moremo zagotoviti sami in nam ga ne more dati noben človek, ampak samo Jezus Kristus. Naj tudi nam nekoč reče: »Tujec sem bil in ste me
sprejeli« (Mt 25,35).
- Za
poglobitev naj služi radijski misijon, ki ga je imel leta 2006 p. Marko Ivan
Rupnik.
Ni komentarjev:
Objavite komentar