Naj bo v pomoč pri premišljevanju nedeljske Božje besede.
V
prvem berilu današnje nedelje nam prerok Izaija pravi: »V preteklih
časih je ponižal Zábulonovo deželo in Neftálijevo deželo, v prihodnjih
časih pa bo povzdignil pot ob morju, Transjordanijo, pogansko Galilejo.
Ljudstvo, ki je hodilo v temi, je zagledalo veliko luč, nad prebivalci
v deželi smrtne sence je zasvetila luč« (Iz 8,23-9,1). Nekoliko
spremenjeno, tudi Matej podaja to Izaijevo besedilo v evangeljskem
odlomku te 3. navadne nedelje, zatem pa nam poda poročilo o poklicu
prvih učencev: »Ko je hodil ob Galilejskem jezeru, je zagledal dva
brata: Simona, ki se je imenoval Peter, in njegovega brata Andreja.
Metala sta mrežo v jezero; bila sta namreč ribiča. Rekel jima je:
'Hodíta za menoj in naredil vaju bom za ribiča ljudi.' Takoj sta
pustila mreže in šla za njim« (Mt 4,18-20). Oba govorita o Galileji,
deželi Jezusovega izvora, vendar pa je Sveto pismo knjiga življenja in
gre vedno preko samo zgodovinskih okoliščin, v katerih je besedilo
nastalo. Ko tokrat slišimo besedo 'Galileja', si moramo predstavljati,
da nekdo govori nam, da je torej mišljena Slovenija oz. še natančneje –
Primorska. Mišljen je vsak od nas. Vsakemu od nas prihaja žarek nove
luči. Luč je kot simbol uporabljena v vseh verstvih, da bi nam
spregovorila o božanstvu, o božjem. Označuje Božjo pobudo, ki prekine
temo, ki prekine molk, in se obrne neposredno na posameznega človeka in
ga pokliče v svojo luč, v svoje, torej Božje, življenje.
Božja
pobuda je torej močno poudarjena – na začetku je Beseda, ki prekine
molk. Na začetku vsakega izmed nas je Bog, ki se spušča na naše poti,
ki prihaja v naše domove, kakor lepo pravi knjiga Razodetja: »Glej,
stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom
stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj« (Raz 3,20). Preden bi
torej Sveto pismo nas same povabilo, naj se zanimamo za Boga nam pravi,
da je Bog prvi, ki se zanima za nas, da je prvi, ki nas ljubi. Mi
živimo in umremo v Bogu, v naročju njegove neizmerne dobrote in
ljubezni.
To je poudarjeno tudi v Matejevem odlomku, ki
opisuje poklic prvih učencev. Jezus namreč obrne na glavo razmerje med
učiteljem in učencem, kakor so ga pojmovali Judje. Tam si je namreč
učenec sam izbral svojega rabija-učitelja, potem ko ga je slišal
govoriti na kakem trgu ali v shodnici. V našem primeru pa si Jezus sam,
ko hodi po obali Galilejskega jezera, izbere učence, tako da izreče
znani ukaz: »Hodita za menoj!« In ob tem nepričakovanem vdoru Boga v
njihovo življenje, v njihovo osebno zgodovino, apostoli (Petru in
Andreju se namreč pridružita še Jakob in Janez) spustijo mrežo iz
svojih rok in gredo v neko skrivnostno pustolovščino, ki je nekaj
povsem drugega od življenja, ki so ga bili vajeni doslej. To jezero je
sicer znano po svoji muhavosti, ko iz nič lahko naenkrat na njem
nastane vihar, pa vendar v njem še danes kar mrgoli rib. Za vsakega od
nas velja, da je v življenju treba sprejemati podobne odločitve, ki
niso lahke, saj zahtevajo neko ločitev, pogosto zelo korenito, od
starih navad, ustaljenega ritma, sivega vsakdana in nekih gotovosti.
V
vsaki človeški veliki odločitvi, v vsakem človeškem poklicu, pa je na
začetku neka milost, neka ljubezen. V pismu Rimljanom apostol Pavel
podaja drzno Izaijevo besedilo: »Našli so me tisti, ki me niso iskali,
razodel sem se njim, ki niso spraševali po meni« (Rim 10,20). Človek je
lahko tudi raztresen, lahko celo, kakor Jona, beži na drugi konec
sveta, ker misli, da Boga tam ni, lahko se celo zgodi, da pade v brezno
obupa in v temo greha. In vendar: »tudi tema ne bo pretemna za Gospoda,
noč bo svetila kakor dan« (Ps 139,12), ker nas bo povsod poiskal in
našel. Pomembna odločitev je torej ta, da se pustimo omrežiti, da ne
celo življenje bežimo in si zatiskamo oči pred vsemi znamenji, ki nam
jih Bog pošilja. Že res, da so pogosto tako čudna in nepričakovana,
toda ne smemo pustiti, da bi Bog v prazno potrkal na vrata naše hiše,
kakor je dejal sv. Avguštin, ki je dolgo bežal pred Bogom, a se mu je
nazadnje popolnoma predal in postal celo svetnik in cerkveni učitelj.
Za
Carla Gustava Junga, enega od očetov psihoanalize je znano, da je na
vrata svojega doma v Küsnachtu v Švici postavil napis: »Če si poklican
ali ne, bo Bog vedno navzoč« (»Vocatus atque non vocatus, Deus
aderit«). Te besede so zelo pomenljive tudi za nas. Tudi če Boga ne
iščemo, morda ga celo preklinjamo ali zavračamo, se od nas ne oddalji,
ampak je vedno potrpežljivo ob nas in čaka, da se nam bo razodel in nas
objel, kakor svojega sina: »Ko je bil še daleč, ga je oče zagledal in
se ga usmilil; pritekel je, ga objel in poljubil« (Lk 15,20).
- Povzeto po: Gianfranco Ravasi, Secondo le scritture, Anno A, Piemme, Milano 1992, str. 144-147.
Ni komentarjev:
Objavite komentar