Cerkveni in družbeni antislovar (38a)
Pred časom je na naše pisanje o evolucionizmu, darvinizmu,
neodarvinizmu odgovoril psihiater Aldo Jovan. Tokrat smo sicer pod črko »K« že
pisali, ampak bomo še drugič. To ne bo pravi odgovor g. Jovanu, ki se mu na tem
mestu zahvaljujem za njegov odziv, ker je to prej redkost kot pa stalnica, da
se kdo odzove na kak zapis. Omenjen je bil kreacionizem, zato se zaustavimo ob
njem.
Ker mi nismo najbolj kvalificirani za te reči, bomo navedli nekaj znanstvenikov,
ki se veliko bolj
ukvarjajo s tem. Mariano Bizzarri, docent raziskovalne
medicine, obravnava najprej t.i. biblični kreacionizem, ki ga zagotovo ne
moremo pripisati katoliški veri niti Cerkvi, temveč je sad protestantskega
sveta. Po svoje je to zanimivo, saj je eno od glavnih protestantskih načel
svobodna interpretacija Svetega pisma vsakega vernika, ko pa se propagira
biblični kreacionizem, se pa vsiljuje zelo dobesedno interpretacijo tja, kjer
ima Sveto pismo določene pravljične in mitske elemente, ki pa so seveda bolj
orodje, da bi podalo globlje resnice in resničnosti. Podobno se je potem
dogajalo z drugimi, ki so spet bili dobesedni in so šli »po črki« v svojih
kritikah, saj je bilo zelo enostavno argumentirati, kako je pripoved o
stvarjenju nevzdržna z znanstvenega vidika.
V svojem bistvu je katoliški svet
precej tuj takšnemu načinu gledanja, ki je veljaven za določene protestantske
denominacije inskupnosti, saj nas bolj zanima duhovno sporočilo. Po apostolu
Pavlu vemo, kako »črka ubija, duh pa oživlja« (2 Kor 3,6), Dante Alighieri pa
tudi pravi, kako je potrebna določena interpretacija Svetega pisma, ki temelji
na nekako štirih ravneh možnih pomenov (Convivio, Libro II, 1. pogl.,2-15).
Podobno potrjuje tudi papež Pij XII. v okrožnici »Divino Afflante Spiritu iz
leta 1943. Sveto pismo torej ni nekakšen znanstveni traktat, temveč modrostna
literatura, pa jo je treba kot takšno tudi jemati. Bizzarri pravi, da je prav
zaradi te zmede med »duhom« in »črko« prišlo do teh nerazumevanj, ki nimajo
tako dolge brade. Šele od razsvetljenstva naprej so namreč določeni ljudje prav
obsedeni z iskanjem med vrsticami svetih spisov tistega korpusa znanja, za
katerega se je začel vse bolj uporabljati izraz »znanost«, da bi našel v svetih
spisih neke skupne točke s tistim, kar se je v znanosti izkazovalo prek
poskusov. Na ta način se je vse bolj izkazovalo in dokazovalo prelom med vero
in znanostjo, v končni fazi pa med vero in razumom.
To je še kako resnično
tudi, ko govorimo o evolucionizmu, vsaj zelo pogosto je. Ne bomo se preveč
spuščali v tiste podrobnosti, ki nas tu ne zanimajo, ker bi se spet vračali k
samemu evolucionizmu, zanimajo nas tu druge reči, ki se jim bomo podrobneje
posvetili v naslednji ali naslednjih nadaljevanjih, da bi pokazali, za kaj gre
pri kreacionizmu, h kateremu se pa ne prištevamo, temveč nas tja uvrščajo drugi.
Objavljeno v tedniku Novi glas
Ni komentarjev:
Objavite komentar