Molitev lepa za vsak dan

Rožnovenska nedelja nam vsako leto ponuja priložnost, da se nekoliko bolj posvetimo tej čudoviti in vzvišeni ter zelo močni molitvi. Rožni venec je bil posebej izročen sv. Dominiku, ustanovitelju dominikanskega reda, kakor tudi še drugemu dominikancu, to pa je bil bl. Alan de la Roche (ki bi mu lahko po slovensko rekli Skalar). Oba nam, zlasti pa slednji, ponujata 15 rožnovenskih obljub Device Marije molivcem rožnega venca, ki si jih vsakdo more poiskati v tovrstnih knjigah ali na internetu, vendar pa bomo mi šli lepo po vrsti in pogledali najprej na izvor tega praznika.

Vsekakor ne moremo mimo bitke pri Lepantu, leta 1571, ki se je odločila prav na 7. oktober, sv. papež Pij V. pa je dal zvoniti k zmagi že vnaprej, ko slednja še ni bila dosežena, a vemo, da svetniki pač vidijo dlje. No, praznik se je zaradi te zmage najprej imenoval praznik naše Gospe od zmage, kasneje se je preimenovalo praznik v Rožnovensko Mater Božjo, kakor ga poznamo tudi še danes. Pomembno je pri tem reči, da so bile resda te zmage dosežene tudi z orožjem in vojaško strategijo, ampak tudi. Najprej je bila tu molitev. Ena najpomembnejših, zlasti ko govorimo o Lepantu, pa je bila prav molitev rožnega venca. Po tej molitvi je prišla čudežna pomoč iz nebes. Vemo, da se je kasneje še večkrat to ponovilo, tudi recimo v Avstriji, za katero po 2. svetovni vojni še ni bilo jasno, na katero stran železne zavese bo prišla. No, po molitveni kampanji rožnega venca ni prišla pod sovjetsko nadoblast. Skratka, molitev rožnega venca se nam kaže kot prvovrstno duhovno orodje in orožje. Pri njej ne gre toliko za napad na sovražnika, kolikor za neke vrste napad na nebesa, da bi prejeli potrebne milosti in pomoč. Treba je rožni venec moliti še bolj zase, kot pa za druge, saj je med grešniki najprej treba spreobrniti sebe. 

Poglejmo, kaj nam o načinu molitve pravi sv. Ludvik Monfortski v svojih šestih točkah. 

Najprej je treba biti v Božji milosti, ali vsaj imeti trden sklep, da bomo izšli iz grešnega stanja. Zato ga predlaga moliti vsem, pravičnim, da bi ostali v Božji milosti in jo večali, pa tudi objektivno grešnim, da bi zapustili grešno pot. 

Pod drugo je treba moliti pazljivo in zbrano, saj Bog bolj posluša glas srca, kot pa glas ust. 

Tretjič pravi, da se je treba boriti proti stvarem, ki nas begajo, zato se je treba boriti in moliti rožni venec z vztrajnostjo in precej večjo pobožnostjo, kot bi jo zahtevale druge molitve. 

Četrtič nam pravi, da je treba moliti rožni venec v skromnosti: "Dodal bi, da je treba rožni venec recitirati skromno, to je, kolikor je mogoče, na kolenih, s sklenjenimi rokami in rožnim vencem med prsti. Bolni pa naj ga molijo v postelji, tisti, ki potujejo, naj ga molijo med hojo (dandanes bi rekli - med vožnjo), tisti, ki zaradi slabosti ne morejo klečati, pa naj ga molijo sede ali stoje. Dobro je molitev izgovarjati tudi med opravljanjem svojega poklica, kadar slednjega ni mogoče prekiniti, ker to zahtevajo obveznosti zaposlitve; fizično delo ne preprečuje govorne molitve." 

Petič nam svetnik pravi, da je najbolje rožni venec moliti skupaj in, kolikor mogoče, v dveh zborih. Gre namreč za: "Boga najbolj hvalevreden, za dušo najbolj odrešujoč in za hudiča najbolj strah vzbujajoč način..." Gospod je namreč naročil učencem skupno molitev: "Bog ljubi zborovanja. V nebesih skupaj zbrani angeli in blaženi mu nenehno pojejo hvalnice; na zemlji, združeni v svojih skupnostih, pravični noč in dan skupaj molijo. Naš Gospod je apostolom in učencem izrecno svetoval, naj molijo v skupnosti, ko je obljubil, da bo, kadarkoli bosta dva ali trije ljudje zbrani v njegovem imenu, da bi molili isto molitev, on med njimi. Kakšno veselje je imeti Jezusa v svoji družbi! Da bi to dosegli, je dovolj, da se pridružimo molitvi rožnega venca." Tu gre poudariti, da gre seveda za duhovno navzočnost, ne pa za resnično in dejansko navzočnost, ki je seveda pri sveti maši in v najsvetejšem Zakramentu. 

Kakor pa nas uči za molitev na splošno katekizem, pravi v šesti točki tudi sv. Ludvik, da je treba moliti z vero, ponižnostjo in vztrajnostjo. "Rožni venec je treba recitirati z vero in se spominjati Jezusovih besed: 'Karkoli prosite, verujte, da ste to dosegli, in se vam bo izpolnilo.' (Mr 11,24). On vam bo rekel: 'Pojdite in zgodi se po vaši veri.' (Mt 8,13) ... Če komu od vas manjka modrosti, naj prosi Boga ... Prosi pa naj v veri, brez omahovanja„ (Jak 1,6), ob molitvi rožnega venca, in mu bo dano." Glede ponižnosti nam podaja svetnik zgled skrušenega cestninarja v nasprotju s farizejem. Da, treba se je zavedati, da smo veliki grešniki in zato moliti z vso ponižnostjo, tako na zunaj, kot tudi v srcu.  Zaupanju pa moramo pridružiti vztrajnost oz. stanovitnost, kakor se lepo reče po starem: Samo tisti, ki vztrajno prosi, bo prejel, v iskanju bo našel, v trkanju mu bo odprto.

Še enkrat poudarimo, da je treba moliti rožni venec najprej in predvsem zase - v spravo za grehe in vse druge namene, šele potem za druge. In treba je veliko moliti, da bi se naučili dobro moliti. Naš Gospod nikjer ne pravi, naj malo molimo, pravi pa, naj dobro molimo. Brez vaje v vseh naštetih točkah, veliko vaje, ne bomo dobro molili. 

Skratka, molimo radi rožni venec, predvsem naj bo to skupna in družinska molitev. Rožni venec se mora spet povrniti v naše Božje in domače hiše, kjer mu je mesto. Ob hitrem tempu, radijih in zaslonih seveda ni več mesta za to čudovito molitev. Naj torej kdaj te naprave lepo mirujejo, v korist molitve rožnega venca.