Stremenje po nebeškem

V glavni mašni prošnji današnjega praznika smo povabljeni, da bi vedno hrepeneli po nebeškem, torej po nebeških stvareh. Ko namreč danes premišljujemo in v mislih zremo na Devico Marijo, ki je vzeta v nebesa z dušo in telesom, se moramo vedno znova – vsak sebe, pa tudi bratsko med seboj – opominjati, da naše stalno ali večno bivališče ni tu na zemlji, kjer je vse podvrženo minljivosti, naša telesna bivališča pa so le krhki šotori, kakor nas Apostol opominja, ampak je naša večna domovina v nebesih. Tja je pred nami s svojim Božjim Sinom šla naša nebeška Mati, in sicer v polnosti svoje osebe, še enkrat – z dušo in telesom. Pazimo pri tej dogmi, pri tej slovesno razglašeni verski resnici, da se ne ukvarjamo s koncem Marijinega življenja v smislu smrti ali ne, temveč s točnim predmetom (causa formalis) njenega vnebovzetja, to pa je prehod Matere Marije z dušo in telesom v nebeško slavo, torej ne gre za vprašanje, ali je šla preko smrti in vstajenja, kar je sicer večinsko mnenje, oz. z neposrednim takojšnjim prehodom v nebeško slavo, kar je manjšinsko mnenje, ampak se dogmatična definicija ni hotela ukvarjati se s tem in je hotela le natančno reči, da je bila Marija v nebo vzeta z dušo in telesom. Tako nam pravi Mariološki priročnik p. Gabrieleja Roschinija iz leta 1960. Za nas je torej pomembno dejstvo, da je bila Marija v nebo vzeta, ker kot ustvarjena ni mogla iti v nebo, v nasprotju z Božjim Sinom Jezusom Kristusom, ki je šel sam v nebo. Vzeta je bila v polnosti osebe, z dušo in telesom. 

Ves čas se ponavlja za nas vabilo, da smo vselej pozorni, da hrepenimo po nebeških stvareh. Včasih je vselej veljal ta opomin, kako je treba čez dan misliti na Boga – gre za misel na naš končni cilj, ki je končno biti v Bogu. Svet nas seveda vabi s svojimi miki, da bi svojih oči ne usmerjali k nebu, od koder nam pride pomoč, kakor nas opozarja psalmist, ampak da bi nas nadvladale skrbi, zadeve in miki zemeljskega življenja. Ni namreč samo naša duša ustvarjena za nebesa, torej za Boga, ampak je za nebesa in za Boga ustvarjeno tudi naše telo, ki se bo pridružilo ob vstajenju mesa in končni sodbi duši, kjer slednja pač je, duhovni boj pa se skupaj z našo nebeško Materjo bije ravno za to, da bi ob koncu našega zemeljskega življenja bila duša tam, kjer je tudi Marija – v nebesih ob svojem Sinu. V preteklih tednih smo videli ljudi, ki so žrtvovali marsikaj in, lahko bi rekli, marsikoga, ter marsikaj in marsikoga podredili svojim ciljem, ki so bili športni dosežki. 

Človek ima pač v sebi željo po ohranitvi, naravni in nadnaravni, zato pa je tudi prvotni cilj zakona roditev in vzgoja otrok. No, primer italijanskega skakalca v višino, Gianmarca Tamberija, je zgovorna. Da bi ponovil uspeh zlate kolajne izpred treh let, se je odpovedal prvotnemu cilju zakona in z ženo ta tri leta nista imela otroka, poleg tega pa tudi, da se ni dovolj posvetil ženi, torej ni bil pomemben niti drugotni cilj zakona, ki je v medsebojnem izpopolnjevanju oz. po krščansko – v medsebojni pomoči za rast v svetosti. Prvi cilj Tamberija je tako bil športni cilj, ne pa roditev in vzgoja otrok. Tu ne bomo delali velikih razprav, niti se obešali na karkoli, ampak samo podajamo tisto, kar je Tamberi povedal sam – da mu je žal, ker namreč ni izbral pravega cilja. Med drugim se mu je zaradi težav z ledvičnimi kamni izmuznila tudi dobra uvrstitev na olimpijskih igrah. Ponavljamo – pred tremi leti je zlato medaljo že dosegel. Hočemo reči, da tudi mi zlahka pozabimo na najpomembnejše cilje in na najpomembnejši cilj, pa potem zasledujemo manj pomembne ali celo postranske cilje. 

Dejstvo je, da smo na tem svetu le kratek čas v primerjavi z večnostjo, naše zemeljsko življenje pa se odslikava v večnost. Naša nebeška Mati nas uči, kako se ravno v tem vsakdanjem zemeljskem življenju posvečujemo in pripravljamo za vse tisto, kar pride, še posebej ob koncu našega zemeljskega življenja. Tako pa svoj pogled odvrnemo od neba in od zgleda naše Matere Marije, pa pozabljamo na svoje krščanske in stanovske dolžnosti, ki so naša primarna življenjska skrb, da bi raje zasledovali in skrbeli za drugo. Tako se v tem zanimamo za vse, kar se dogaja v soseščini, v državi, v Evropi in po svetu, vse to izrablja naš čas, naše misli, naše moči, pozabljamo pa na to, da je odločilno, kako bomo tudi mi prešli s tega sveta v večnost in kakšna bo ta večnost – dobra ali slaba. Ne samo svojega duha, ampak tudi svoje čute, misli, besede in dejanja smo torej poklicani dvigati k nebu. Zato papež Pij XII., ki je slovesno razglasil to versko resnico, takole moli k Vnebovzeti: »O Mati Boga in ljudi, rotimo te, da očistiš naše čute, da bi se že vse od tu doli naučili uživati Boga, Boga samega, v zamaknjenju ustvarjenih bitij.« Naj nam vnebovzeta Marija resnično pomaga k temu očiščenju na vseh ravneh.

Odgovor žrtve

Evangeljski odlomek 12. nedelje po binkoštih začne z blagrovanjem Gospoda Jezusa učencev: Blagor vam, ker vidite in slišite! Človek lahko marsikaj vidi in sliši, pa v svojem  napuhu in ponosu to vseeno ignorira. Vidi in sliši, da ni prav, kakor misli, govori in dela, a ni pripravljen vsega tega spremeniti. Kristusov nauk in njegova dela, ki nam jih daje sveta Cerkev, so lahko popolnoma nasprotni z našimi mislimi, besedami in dejanji, a bi bilo preveč, prevelika žrtev, da bi se sebi odpovedali. Tako vstane učitelj postave, ki je slišal in videl, a ostal v svojih (ideoloških) prepričanjih. To so bila prepričanja tedanjega njegovega sveta, ki pa je zavračal Kristusa, tako pa je tudi danes, že kar nekaj časa v svetu, ki prav tako zavrača Kristusa, pa seveda tudi njegovo Cerkev. Poglejmo na eno zanimivost. Katoliška vera temelji na resničnosti, realnosti – ob zadnjem vesoljnem koncilu se je zato poudarjalo znamenja časa, ki jih je potrebno prepoznavati, kar se je dalo tudi v misli o tem, kaj bi naj bila sinoda. Rekli so, da na podlagi razodetja, torej Sv. pisma in izročila prepoznavamo, kaj Sv. Duh govori Cerkvi, kar je podobno jeziku sv. Janeza v Razodetju – kaj Duh govori cerkvam, torej posamezni krajevni Cerkvi, kakor to vidimo. Toda, ali se to zares dela? 

Poslušati, kaj Sv. Duh govori Cerkvi po Božji besedi – Sv. pismu in ustnem izročilu, kar je stalni naukCerkve, je ključno, temeljno. Cerkev je videla in slišala, kar je delal Gospod Jezus ter videla in slišala, kakšno je človeštvo. Na podlagi tega je torej treba odgovarjati na potrebe človeka, ki se seveda v svojem bistvu ni nikdar spremenil, spremenijo se vselej le okoliščine. Z bolj učenim jezikom bi rekli, da se spreminja tisto, kar je »kontingentno«, kar označuje tiste zgodovinske zunanje okoliščine. Ko pa recimo škofje govorijo o izkušnjah – kdo ima boljše, lepše in globlje izkušnje, kot pa ravno sveta mati Cerkev v svoji skoraj dva tisočletni zgodovini? Ste slišali morda za agendo 2030? No, ta letnica za kristjane pomeni ravno 2000 let začetka Gospodovega javnega delovanja, zato pa tudi 2000-letnico začetka izkušnje Cerkve. V tej zgodovini z zelo dolgo brado, imamo oblast pastirjev varovanja in izročanja, kakor nam je v pismu prejšnjo nedeljo zase govoril sv. Pavel. Kako je torej s človekom in kako z njegovim odnosom do Boga in do sočloveka? Vse ostaja v svojem bistvu enako in se ne spreminja.  

Ravno Sveto pismo nam v priliki o usmiljenem Samarijanu podaja Gospodove besede o naši ljubezni do Bližnjega (z veliko začetnico), torej do Boga, in do bližnjega z malo začetnico, torej do sočloveka, skozi to ljubezen pa moremo in moramo brati tako opevana znamenja časa. Na podlagi izročila nam Cerkev razlaga, da je ta človek, ki je padel med razbojnike, padlo človeštvo, za katerega je naš Gospod Jezus plačal ceno odkupa, z njo pa človeštvu v Cerkvi dal sredstva za ozdravljenje, ki bi jih lahko skupaj označili kot olje in vino ter kruh – prvo dvoje je usmiljeni Samarijan zlil na rane človeka, tretje pa lahko prepoznamo v krčmi, kjer je seveda dana temu človeku tudi hrana. Seveda pa je iz pripovedi jasno, da je padli človek Izraelec, ker pa je novi Izrael Cerkev, lahko rečemo, da gre za padlega kristjana, za kristjana, ki se je oddaljil od Cerkve in ostal napol mrtev – je torej duševno umrl. O teh govori v Razodetju sv. Janez, da imajo ime, da živijo, a so mrtvi (Raz 3,1). Ali ni lahko vsak od nas med temi? 

Koliko je res teh padlih kristjanov, ki potrebujejo pomoč vina kot resnice, torej pravega nauka, ne pa tistega, ki bi se spreminjal tako, kakor piha veter trenutnega časa, in ki potrebuje olje ozdravljenja, moči in dostojanstva. Vemo, da imamo bolniško olje, krstno olje in sveto krizmo. Krstno olje je olje moči za boj proti grehu in hudemu duhu, za boj, kakor pravi Apostol, proti »svetu, mesu in hudiču«. Res, da se moramo tudi sami boriti, vendar pa brez Cerkve in njenih sredstev, ki ji jih je Gospod dal, ne bi mogli prav nič. Atleti in vojaki so se nekoč v znamenje moči, fizične moči in človeške moči volje, mazilili z oljem – tudi mi danes se moramo posluževati vseh sredstev za nadnaravno moč, za moč milosti, torej sredstev Božje milosti, ki jih imamo na voljo. Ob molitvi in zakramentalnem življenju ne smemo pozabiti na poglabljanje verskega znanja z branjem in premišljevanjem verskih resnic, z duhovnim branjem spisov svetnikov ter njihovih življenjepisov. V pravilu sv. Benedikta je tovrstno delo, ob prepisovanju, prav tako štelo k molitvi, ne k delu, saj je kot tisto zares mišljeno fizično delo. Današnji človek, sploh mnogi tisti, ki so po imenu sicer kristjani, še kaj dajo na to fizično delo kot tako, tudi na nedelje in praznike, pozabijo pa na vse tisto, kar spada molitvenemu in nefizičnemu delu, ki je še kako velik boj in ne nekaj prijetnega. Koliko ljudi pravi, da molijo, da bi se počutili bolje. Ne, da to ni pomembno, je tudi pomembno, ampak to je lahko naklonjeno za povrh, sama molitev pa je še kako hud boj – sveti Pavel celo to označuje kot agonijo, ki jo je potrebno bojevati, torej smrtni boj. 

Podobno velja tudi za čas in moč, ki ju namenimo za svoje bližnje. Katekizem nam pove, da je bližnji vsak človek, naj bo prijatelj ali sovražnik, v nasprotju z učitelji postave in pismouki, ki so pojmovali le prijatelje za bližnje. Kako težko je moliti in se darovati za žalivce, preganjalce in tako imenovane sovražnike. Tudi, če se ozremo na »red ljubezni«, kakor ga imenuje sv. Tomaž Akvinski, je mnogim še kako težko moliti in se darovati, se žrtvovati, za tiste, ki so nam morda po krvi najbližji, pa do nas niso dobri, ali pa na splošno niso dobri. Red ljubezni namreč pomeni v ljubezni do bližnjega začeti recimo pri ženi, možu, očetu, materi, bratu, sestri, otrocih… potem se gre na kristjane v svojem okolju, ki jih velja poiskati, četudi bi to bili le po imenu, potem gre ta zadeva naprej. Kako težko je marsikdaj darovati žrtev volje, molitve, prenašanja, zatajevanja in še bi lahko naštevali, začenši že doma? Da ne govorimo naprej. Naš Gospod je sam plačal ceno in dejal, naj mi delamo prav tako. Za pritoževanje smo vselej dobri in pripravljeni, na žrtev le malokdaj. Pred dnevi smo obhajali god sv. Janeza Vianeja, ki je nekoč poslušal pritoževanje svojega sosednjega župnika, kako ne doseže nič v župniji. Pa ga je vprašal: »Ste se morda poskušali bičati?« Dandanes to seveda zveni čudno za naša moderna ušesa, vendar v svojem bistvu govori o žrtvi, ki jo je potrebno narediti in delati za te bližnje – za žrtev volje, molitve, samozatajevanja in tako naprej. Da bi bili tega sposobni, imamo vselej na voljo sredstva Božje milosti, saj bi sicer bila ta pot za nas pretežka, kakor je dejal Bog preroku, ko ga je pripravil na pot boja pred njim.

Če zaključimo, pomembno je, ko vidimo nekoga, ki potrebuje pomoč, temu človeku pomagati s telesnimi deli bratske ljubezni, ampak obenem nikdar ne smemo pozabiti na duhovna dela. Ko pa preidemo na ta duhovna dela bratske ljubezni ali usmiljenja, pa bi se marsikdaj radi zaustavili pri prvih treh delih: grešnike svariti, nevedne učiti, dvomljivcem prav svetovati. Pri teh delih se ni težko »sami sebe opravičiti«, kakor je veljalo za učitelja postave, se pa zaplete že pri »žalostne tolažiti«. Se pri tolažbi da zanašati le na svoje znanje in moči? Posebej pa potem pri »krivico voljno trpeti« in »žaljivcem iz srca odpustiti«. Tu postanejo zadeve nemogoče. Kristus pravi apostolom, naj jim bodo tisti, ki jih ne poslušajo, kakor pogani in cestninarji – no, on je za pogane in cestninarje umrl na križu. Torej za vse tiste ljudi, ki so naši bližnji, marsikdaj prav neposredno, še posebej velja ta žrtev, o kateri smo govorili in jo razčlenili. Seveda velja, da zanje Boga prosimo, kakor velja tudi za mrtve, vendar kako bo ta prošnja učinkovita, brez voljnega prenašanja, trpljenja in odpuščanja? Pred Kristusovim javnim nastopom je Janez Krstnik oznanjal pokoro in spreobrnjenje – brez tega nismo sposobni v polnosti prejeti in sprejeti Božje milosti, ki nam jo Kristus prinaša.