Čista vest - čisti računi

»Nebeško kraljestvo podobno kralju, ki je hotel napraviti račun s svojimi služabniki.« Današnji evangelij 21. nedelje po binkoštih nam želi na osnovi ekonomije predstaviti obračun, ki nas vse čaka ob koncu našega sveta in naših časov, torej ob naši smrti. Rekel sem »konec našega sveta in naših časov«, ker danes tudi med dobrimi katoličani zasledimo preveliko ukvarjanje z neko narobe razumljeno apokaliptičnostjo. Mnogi namreč ves čas govorijo, kako smo gotovo blizu koncu sveta in  kako more edinole Bog še rešiti, kar se rešiti da, s svojim posegom, drugače pa se naj ne bi dalo. Ko so nekoč patra Pija vprašali, kateri so največji problemi tedanjega časa, je odgovoril: »Največji problem sem jaz sam!« S tem je podal na kratko zelo poučno sporočilo. Ljudje bi se namreč že tedaj, torej pred kakimi šestdesetimi leti, ukvarjali z reševanjem problemov sveta in z reševanjem celega sveta, ne pa toliko in ne dovolj z reševanjem svojega sveta, ki je njihova duša. Tudi danes je tako. Kako je torej z našim svetom, kako je z našo dušo, z našo vestjo? Je ta vest čista, ali pa je obtežena z grehi in bi jo veljalo očistiti?

Seveda je treba tu paziti, kaj mislimo s tem, ko rečemo vest. Namreč, ne smemo gledati v smislu zmotnega prepričanja, da je vest nekaj osebnega, subjektivnega, pa da se od človeka do človeka pojmovanje obteženosti slednje spreminja. V resnici gre za to, da iz razodetja, torej iz Svetega pisma in izročila vemo, kateri so grehi in kateri so objektivno veliki ali smrtni, tisto, kar pa velja za posameznika, je, katere od teh je zagrešil in katerih ne, kakor tudi, kolikokrat je kak greh storil. Zato pa pri spovedi nikdar ni treba dolgoveziti, ampak je treba svoje grehe spovedovati natančno glede na vrsto, potem pa še povedati število. Kar je potem še pomembno, so okoliščine, ki lahko naredijo neki greh težji ali lažji, ne morejo pa spremeniti dejstva objektivnega zla tistega greha. Ne gre torej toliko za krivdo, kolikor bolj za tisto, kar se je zadnja leta izgubilo skupaj s kesanjem, ko se je obrazec spreminjalo, gre namreč za večjo ali manjšo kazen za greh, ki se nekomu šteje. Tu pa že pridemo do Božjega usmiljenja, ki je veliko, če primerjamo, kot deset tisoč talentov. Seveda je to usmiljenje še precej večje, vendar je v evangeliju ogromna številka, da bi si neskončnost Božjega usmiljenja in odpuščanja nekako mogli ljudje predstavljati. Mi smo si zaslužili za svoje grehe precej veliko kazen, a nam Bog odpiše ogromne količine teh kazni, da bi potem plačali s svojo pokoro precej manj, skoraj nič, lahko pa celo nič. Odvisno od primera do primera. S svojimi grehi torej smo zaslužili Božjo kazen, ker je Bog pravičen sodnik, ki dobro plačuje in hudo kaznuje, je pa tudi neskončno usmiljen. Dandanes se seveda jemlje samo usmiljenje za vsako ceno, ni pa hkrati Božje pravičnosti, kakor pravi psalmist za Gospoda - da je oboje hkrati! Po Božji pravičnosti sem si torej zaslužil določeno kazen, če pa se iskreno kesam, napravim trdni sklep k poboljšanju in se spokorim, potem mi ogromno odpusti. Kakor je ob komentiranju evangelijev že pred več desetletji dejal sedanji Kardinal Ravasi, ki ga ne moremo ravno šteti k tradicionalistom, pravičnost v vsakem odnosu kaže na resničnost ljubezni.

Tu pa že pridemo na odslikavanje našega pravega ali izkrivljenega dojemanja Božje pravičnosti in usmiljenja, ki se nujno zrcali na naš odnos do bližnjega. Če bi bilo samo tako, kakor pravi evangelij, potem še ne bi bil tak problem, težava pa je, da se: »Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom,« zrcali najprej na odnos do naših najbližjih – na odnos med zakonci, med starši in otroki, med brati in sestrami… Zato se vsi veliki problemi tega sveta resnično začnejo v naših srcih, v naši vesti. Slednjo moramo naravnati zares na Boga, da bi prav razumeli, kakšni smo do njega, kakor tudi, kako gromozanske dolge nam vsakokrat odpisuje. Slednje nas bo potem pripeljalo do večje odgovornosti v naših medsebojnih odnosih, kjer se, kot smo rekli, zrcali naš odnos do Boga. Z reševanjem svetovnih problemov moramo zato začeti pri svoji duši. Živeti je treba dobro zakramentalno in molitveno življenje ter se truditi za kreposti. V tem mesecu tudi še posebej potrjujemo, kako močno nam naša nebeška Mati Marija pri vsem tem pomaga.