Na 22. nedeljo po Binkoštih že krepko premišljujemo o večnosti, o poslednjih človekovih rečeh, kakor se tudi spodobi ob bližini meseca novembra, ko še toliko bolj premišljujemo o človekovi poslednji usodi. V zavesti svoje grešnosti, krhkosti in majhnosti zato s psalmistom na začetku maše vzklikamo: "Če boš gledal na grehe, Gospod, kdo bo obstal?" (Ps 129). Grehi so dobesedno imenovani "krivice", gre za vse tisto, kar storimo v prvi vrsti proti Bogu, njegovi ljubezni in njegovi milosti, kar pa se, kot smo ugotavljali, nujno prenese na naš odnos do bližnjih, začenši z najbližjimi. To spoznanje grešnega človeka se nato ponavlja v Kyrie, zbirni prošnji ter v darovanjski prošnji, so pa seveda besede že bolj jasno polne zaupanja v Božje usmiljenje in v to, da nam Bog podarja potrebne milosti. Je pa to na to nedeljo, ko prosimo tudi za širjenje katoliške vere (Pro fidei propagatione) tudi sporočilo, ki ga je treba ponesti med ljudi. Tu je na mestu še vprašanje iz enega drugega psalma: "Kaj je človek, da se ga spominjaš, ali sin človekov, da skrbiš zanj?" (Ps 8,5). Na to vprašanje odgovarja evangelij: človek je Božja podoba.
Mnogi bi ločili, ne samo razločili. Pa ne gre tu le za zmoto moderne države, ki loči Cerkev od države, namesto da bi to razločila, temveč za težavo sodobnega človeka, tudi kristjana, katoličana, ki radikalno loči Boga od človeka. Gre za ta kvarni naturalizem, ko ljudje bežno sicer verujemo v obstoj Boga, smo o tem na neki način celo prepričani, vendar pa smo prepričani, da potem, ko je nekoč sprožil proces, po katerem je vse nastalo, tudi mi, nima nič več opraviti z nami, z našim življenjem. Bog torej v življenju sveta, torej seveda tudi v državi, kakor tudi v družbi in ljudeh samih, ni pričujoč, ni navzoč. Ne deluje. Vse torej ne iz njega izhaja in se k njemu ne vrača. To je ključna težava, ker gre za vprašanje delovanja Božje ljubezni, Božje milosti. Brez slednje pa nič ne bi niti obstajalo, bivalo, kakor niti mi nič ne bi mogli, kakor nam lepo pravi binkoštna pesem slednica: "Saj brez tvoje milosti človek poln je bednosti, k sreči nič ne priduje."
Tako človek sebe postavlja za cesarja in kralja, K.u.K., svojega življenja, svojo podobo postavlja na kovanec in pravi, da se vse začne in konča tam. Kakor naj torej cesarjeva oblast in vse drugo, kar je in kar ima, ne bi izhajala od Boga, čigar podoba je v resnici, podobno razmišlja tudi človek in žal tudi kristjan. Človek je le Božja podoba, pa naj gre še za tako pomembnega človeka - gre mu tisto in toliko, kolikor smo mu dolžni dati in nič več. Absolutna oblast gre edinole Bogu, kateremu gre tudi absolutna poslušnost, pokorščina, ostalim gre vse to relativno, torej odvisno. Človek ni nikdar neodvisen, pa če si to še tako domišlja - ni neodvisen ne od Boga, kakor tudi ne od ljudi. Ima določeno svobodo, ki pa ni absolutna, temveč relativna, ima svoje meje in okvire. Zaradi tega napačnega razumevanja, ki nam je sicer bilo vsiljeno, vendar ga mi preveč nekritično sprejemamo, smo iz civilizacije dolžnosti prešli v civilizacijo pravic, ki pa so v resnici krivice. In se sklene krog, saj, če se spomnimo Boga prosimo v vstopnem spevu, naj ne gleda na krivice... Res je, Boga te od človeka izmišljene pravice prav nič ne zanimajo. Če se trudimo izpolnjevati svoje stanovske dolžnosti do Boga in bližnjega, po možnosti z radostjo in ljubeznijo, potem nam Bog daje še precej večje pravice od tistih človeških. To je dopolnjevanje dobrega Božjega dela v nas z našim sodelovanjem. Koliko lepše je, če krenemo še onkraj teh naših dolžnosti in preidemo v pravi ljubezenski odnos popolne podaritve in žrtve samega sebe...
Toda ne, podobni smo raje farizejem in sklepamo čudne in podle kupčije, da bi dosegli svoje lastne ne preveč plemenite cilje. Ne želimo rešiti svoje duše in duše bloižnjih, ki so nam dani v življenju, želimo rešiti svoje človeško, zemeljsko življenje in vse, kar ga zadeva, čeprav ima vse to svoj rok trajanja oz. se tega ne da nesti na oni svet s sabo. Pri tem gre tudi za dozdevno ohranitev navzven lepe te svoje lastne podobe, ki ni in ne želi biti Božja. Farizeji so poslali vprašati Gospoda druge, da bi ohranili svoj domnevni ugled, status, dostojanstvo. Kako podobno današnjemu človeku in žal tudi kristjanu. Do vsega tega pripelje to ločevanje in zanikanje tega, da smo vsi ljudje nazadnje Božja podoba, ki jo je pa treba uresničiti, osvetliti. Edino tako bodo mogli tudi oni spoznati Boga in ga častiti, kakor nam drugod Gospod Jezus pravi.