Dve kraljestvi - dve poti

Današnji evangelij nam spregovori o dveh kraljestvih, ali tudi o dveh življenjskih poteh, ki sta pred človekom. Glavna ali zbirna mašna prošnja nam pravi, da je brez Gospoda: »… umrljivi človek podvržen padcem,« in zato slednjega potrebuje, da bi se »odvračal od škodljivih stvari« in sledil »zveličavnim«. Vendar pa Gospod »varuje svojo Cerkev s trajno milostjo«. Človek je v življenju vselej pred izbiro in je kakor otrok, ki se znajde na križišču, pa ne ve, kam iti, vsaj tega ne ve sam, katera je prava pot, da bi se mogel vrniti domov. Tako se pred kristjanom odpirata dve poti, ena pelje v kraljestvo Duha, ki je Božje kraljestvo, druga pa v kraljestvo Mamona, ki je kraljestvo mesa. V teoriji bi vsak kristjan seveda izbral Božje kraljestvo, ki ima vse tiste lepe lastnosti, ki so naštete v hvalospevu na praznik Kristusa Kralja – je kraljestvo, miru, luči, ljubezni… Vendar pa ima drugo kraljestvo svoje čare in mike, ki nas privlačijo, hočejo pritegniti naše srce. Gospod nam pravi, da bo naše srce tam, kjer je naš zaklad – nazadnje sta samo dve izbiri. Da bi se zoperstavili in zdržali proti tem ponudbam, ki so nam dane, nas v pismu Galačanom danes sv. Pavel opozarja, da se je treba bojevati, kajti »meso poželi zoper duha, duh pa zoper meso; ta dva sta si namreč med seboj nasprotna, da ne delate tega, kar bi hoteli.« 

Težak boj je to, sploh zato, ker si človek domišlja, kako bo nahranil in napolnil svojo dušo na napačnih naslovih. Tudi to je en pomen tistega, »kdor hoče rešiti svojo dušo, jo bo izgubil«. V smislu, da bi si radi zagotovili tovrstno lahko rešitev, brez preveč truda, če smo vse nekako postavili po naših človeških ozirih na mesto, pa si domišljamo, da je vse v redu. Vendar nas drugod sv. Pavel opozarja, da naj tisti, ki si misli, da stoji, pazi, da ne pade. Kdor se namreč odloči za pot za Kristusom, torej za duhovno življenje, ki pa gre proti večnemu, se mora zavedati, da je duhovni boj trd boj. Četudi bi bila naša duša že odločno na poti proti Božjemu kraljestvu, se vseeno vedno znova znajde v tem trdem delu. Prava pot je namreč trda in polna ovir, treba se je stalno truditi in dostikrat se v trenutni temi ne vidi nekega napredka, nekih rezultatov in podobno. Marsikdo si utegne reči samemu sebi, da se trudi zaman, vendar pa je ravno tu treba hoditi naprej. S svetim kardinalom Newmanom je treba prositi ne za popolno razsvetljavo, temveč, naj nam Gospodova luč posveti toliko, da bomo lahko videli za en korak naprej. Treba je hoditi korak za korakom, in sicer v veri in upanju. Tu pa se še enkrat več izkaže, da človek brez Gospoda izgubi vero in upanje, ostane obupan, obupan človek pa je v veliki nevarnosti. Prijatelj mi večkrat pošlje kako poročilo iz črne kronike, ki ga navadno opremi s komentarjem, da svet misli, da bo živel brez Boga. 

V tem boju na poti življenja se namreč pogled hitro usmeri na drugo pot, ki je široka, udobna, posejana z dobrinami, ki se vidijo in se jih lahko dotakne, se jih da takoj vzeti, le roko je treba stegniti… Vsaj tako je navadno obljubljeno. Zato pa duša v sebi čuti to skušnjavo, da bi šla za tistim, hkrati pa je v človeški duši tudi zavest, da je tisto v končni meri ne izpolnjuje, in da se je potrebno tej skušnjavi upreti. Morda se ta duša tudi zaveda, upajmo, da se, da tega sama ni sposobna. V čem je ta skušnjava? Gre za to, da bi si te čutne in svetne dobrine postavili za svoj cilj in ne bi bile le sredstvo na poti do višjega ali najvišjega cilja – do Boga samega. Tu pa je treba paziti, ker lahko tudi odnos do nekega človeka postane neke vrste končni cilj, vendar kljub dozdevni pravilni usmeritvi to ni pravi cilj. Vse to je namreč minljivo in je sredstvo na življenjski poti. Koliko je človek navezan, se hitro izkaže, če za določen čas nekaj od tega izgubi – to vidi vsak od nas pri sebi. Treba se je zavedati, kako je vse skupaj le začasno in minljivo, kar pa zagotavlja večni obstanek, je le življenje v Bogu že sedaj, da bi tudi potem živeli v njem. Treba se je pustiti voditi Duhu, nam pravi sv. Pavel, namreč Sv. Duhu, vendar Sv. Duh govori in deluje po sveti Cerkvi – v dvatisočletnem nespremenljivem nauku in učiteljstvu imamo vsa potrebna navodila in v zakramentih in molitvi sredstva posvečevanja, duhovno hrano, da zmoremo po tej poti. 

Kdor hoče živeti sam, brez Boga in brez Cerkve, hoče živeti kakor otrok brez staršev, brez očeta in matere. Človek, ki živi le sam po sebi, je sposoben le del mesa, ki nam jih sv. Pavel nekaj našteje. To so: nečistovanje, pohotnost, nesramnost, razuzdanost, malikovanje, čaranje, sovraštvo, razdražljivost, zavist, jeza, prepirljivost, razprtije, ločine, nevoščljivost, uboji in podobno. To pomeni, da je človek, prepuščen samemu sebi, ki ne potrebuje Boga, ali si vsaj tako misli, sposoben marsičesa in nas zato ne smejo čuditi poročila iz črne kronike, saj je človek sposoben še slabšega. Nazadnje pa sv. Pavel pravi, da tak človek ne more videti Božjega kraljestva, kar je večna kazen. Nasprotno pa nam našteje bogate sadove, ki jih obrodi človek, ki se bori in sodeluje z darovi Sv. Duha: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blagost, dobrotljivost, prizanesljivost, krotkost, zvestoba, skromnost, zdržnost, čistost. Le kdo si v resnici ne želi tovrstnih sadov, ki jih človek, ki hodi po pravi poti, prejema že sedaj, da ne bo tu pomote. Res, da bo nekoč človek lahko užival večno ljubezen, veselje in mir, ostali sadovi pa so mu potrebni tu na zemlji. Vse to potrebuje, da bi dobro živel in ljubil Boga in bližnjega kakor je treba. Pri birmi človek prejme darove Sv. Duha, s katerimi pa mora sodelovati. Kot je rečeno, postane Kristusov vojak, ki mora svoje narediti na tej življenjski poti, ki je boj.