O kot OPIJ

Cerkveni in družbeni antislovar (42)

Ko govorimo o opiju, govorimo o Aziji, še posebej pa o Afganistanu, kjer je še pred nedavnim potekal boj proti talibanom, ki pa ni bil kdove kako uspešen. Afganistanske vojaške sile, skupaj s pomočjo tistih nekaj vojakov ZDA in Nato pakta, ki so še ostali, namreč nimajo več nadzora nad približno polovico državnega ozemlja, kar se je zgodilo v zadnjih treh letih. Bolj ko so se torej zmanjševale vojaške sile, večji uspeh so doživljali talibani. Kar pa je najpomembnejše, zato smo tudi izbrali ta naslov, je podatek, da se je zgodil pravi bum proizvodnje opija. 

Ta se je letos povečal za kar 87 %. Seveda je služba ZN, ki se ukvarja z razpečevanjem droge in organiziranim kriminalom (Undoc), razglasila alarm in letošnjega 15. novembra v Kabulu predstavila podatke, ki so podlaga za ta preplah. Od proizvodnje 4800 ton opija v letu 2016 smo namreč prišli na približno 9000 ton v letošnjem letu. Tisto, kar še bolj skrbi, saj bo rast v prihodnje zato še večja, je kar 63 % rast zemljišč, kjer raste mak za proizvodnjo opija – z 201000 hektarjev se je namreč prešlo na 328000 hektarjev, in sicer le v enem letu, zadnjem. Proizvodnja pa poteka v kar 24 afganistanskih provincah, le deset pa je brez te proizvodnje. Od tod se torej financirajo talibani, a ne le oni, saj je provinca Nangarhar v rokah Islamske države, ki je sicer sovražnica tudi talibanov, a se je očitno tudi ona odločila za finančno korist pridelave opija. Tisto, kar je zanimivo, pa je to, da je pravzaprav proizvodnja večja od svetovnega povpraševanja po opiatih, kakor je poudaril vodja omenjene službe ZN, ruski diplomat Jurij Fedotov. Še en udarec torej za vse, ki poudarjajo pomoč “državam tretjega sveta”, tudi zato, ker se tu s to pomočjo dogaja le to, da je prebivalstvo vse bolj zasvojeno z drogami, medtem ko proizvodnja opija skokovito narašča. Poskušali so s predlogom drugih močno rentabilnih kultur, a neuspešno. Seveda so mislili, da bodo pomagali lokalnim kmetom, ko bodo prej puščavske dele spremenili v pridelovalne površine, a to le povečuje proizvodno ozemlje opija. 

Kot vedno se je tudi tukaj pokazala heterogeneza ciljev po filozofu Vicu, ko se zaradi človeške narave želeni cilji spremenijo v svoje nasprotje. Vsekakor bodo islamisti imeli še kar nekaj časa dovolj sredstev na ta način, s tako majhnimi vojaškimi silami, kakor so tam, pa tega ni moč ustaviti. A to je morda že podlaga za kako drugo naše razmišljanje.

Objavljeno v tedniku Novi glas

T kot TELO 3

Cerkveni in družbeni antislovar (21c)

Prvič posvečamo kar tri zapise eni temi, a je tematika telesa zares zanimivo bogata v sodobnem času. Kot smo dejali zadnjič, telo ni več neki nebodigatreba in ovira, temveč največji izraz posameznikove osebnosti. S telesom smo zadnjič povezali tudi človeško verovanje ali religioznost. Čeprav se tako danes zdi, da je z vero konec, pa je ameriški psihoanalitik Norman O. Brown mnenja, da je prišlo do »metamorfoze svetega«. Božanske kreposti niso le verska zadeva, temveč ima tudi telo svoje – lepoto, mladost, spolnost oz. seks…

Zdi se, in pravzaprav tudi precej drži, da je lepota izpodrinila inteligentnost. Danes je bolj važno, da je nekdo lep in glamurozen, ne pa, da ima druge vrste kvalitet. Mladost ni obdobje, od katerega se beži, temveč obdobje, h kateremu vsi težimo in izraža pravzaprav lepoto in vitalnost telesa. Kot smo že imeli priložnost pisati v preteklosti, je mladost obdobje, ki je relativno mlado, saj je prej človek moral karseda hitro postati odrasel, sedaj pa imamo obdobje, ki traja od 19. leta do 30. ali celo 35. leta kot posebno dobo, sedanji odrasli pa so na mlade ljubosumni, zlasti na njihovo vitalnost, energijo in seveda na telesno lepoto, hkrati pa se mladih tudi bojijo, da jih bomo izrinili. Svoje »stolčke« zato držijo trdno v rokah, izgovarjajoč se na vse mogoče nesposobnosti in neustreznosti mladih. »Gerontokracija« tako ni le nevarnost, temveč marsikdaj žalostna resničnost. Nekoč so se ljudje učili staranja, danes pa se učijo tega, kako ostati mladi.

Seks je sinonim za tehnologijo telesnega zdravja, spolnost pa se je iz sredstva spremenila v cilj. Gre za igro, ki se je končno osvobodila sužnosti rodnosti, ki konec koncev spolnosti celo škodi. Vse točke telesa so že postale erogene – se že najde način, da jih je mogoče stimulirati -, zastarelo razlikovanje med spoloma in starostjo pa so končno presežene. Še bolj kot čustva, so pomembne seksualne sposobnosti, seks pa je predmet potrošnje in sprostitve ter okrepitve. Homoseksualnost, lezbijštvo in pedofilija so le različni načini uporabe osvobojenega telesa.

Zdravstvo je bolj usmerjeno k ohranitvi telesnega sijaja in preprečevanju razpadanja telesa, kot pa zdravljenju bolezni. Najbolj se je treba boriti proti celulitu, gubam, sivim lasem, grbavosti… Zdravila prodajajo praktično že na vsakem koraku, tu pa se služijo mastni denarci. Svet medijev je seveda ugotovil, kam pes taco moli, zato je na telesu močan poudarek, posebej na skrbi za telo in kot sredstvo za zapeljevanje, torej posledično za prodajo. V politiki je pogosto za izbiro pomembnejši kriterij zunanjost, ostalo pride kasneje na vrsto, če pride. Kot je bilo dokazano od Mircea Eliadeja naprej, je tudi nudizem liturgično proslavljanje osvoboditve telesa. V majhni meri je to higienska zadeva, drugače pa vrnitev k antični mistični orgiji in zavračanje, četudi morda nezavedno, »iznajdbi« greha, po katerem sta se Adama in Eva zavedla svoje nagote in jo skrila. Nudisti razkazujejo nedolžnost telesa in pač ne potrebujejo, da bi ga skrivali in zakrivali. 

 

Seveda nihče ne trdi, da ni prišlo tudi do določenih pozitivnih vidikov v tem novem gledanju na telo, vendar pa je seveda prišlo tudi do tistega zanimivega procesa, ki se ji reče heterogeneza ciljev (G. Vico), ko so rezultati nasprotje želenega. Osvoboditev telesa je privedla do popolnega izginotja temnih, umazanih in grešnih strani spolnosti, kar jo konec koncev dela za manj privlačno. Tista spolnost, ki je privedla do simbolnih podob in globokih pomenov, je postala le še gimnastično-terapevtska vaja. Če je morda kdaj bil seks zabava, je sedaj postal festival. Še vedno ga ljudje prakticirajo, a tudi z velikimi težavami, kdor pa se zateka k njemu, je vse bolj narcističen, utrujen in naveličan – sebe in sveta ter bivanja. Zanimivo tako zaključuje Morra: »V začetku evropske civilizacije je bila Beseda, torej Bitje, na koncu pa je Telo, torej Nič«. Zanimivo in obilica snovi za razmišljanje.

Objavljeno v tedniku Novi glas

O kot OLIMPIJADA

Cerkveni in družbeni antislovar (16)

Ni bilo tako enostavno najti primerne snovi za črko –o, nazadnje sem se odločil za naslovno. Poleti bomo namreč spet lahko spremljali olimpijske igre, ki bodo v Riu de Janeiro v Braziliji. Naj takoj povem, da sem jih spremljal tudi sam, pa da jih tudi tokrat bom, vsaj do neke mere. Vesel bom, če kdo od slovenskih športnikov doseže kako odličje, a to ne sme biti izgovor, da ne bi izpostavili določenih zadev, ki se skrivajo za pogruntavščino modernih olimpijskih iger, kot jih označujejo. Že pred časom je o tem pisal Vittorio Messori, marsikdo, tudi v Cerkvi, pa je bil takrat jezen, pa tudi danes se bo kdo našel. Kdo drugi se jezi, ker se nekateri poslužujemo tudi t. i. “apologetike”, a naj tudi tem povem, da je to zato, da bi pokazali, kako zgodovina ni nekaj enoznačnega, temveč je kompleksna. 

Velikokrat lahko spremljamo fenomen, za katerega se lahko zahvalimo filozofu Gianbattistu Vicu iz Neaplja, imenuje pa se “heterogeneza ciljev”. Gre za to, da se v resničnosti željeni cilji obrnejo v svoje nasprotje, da torej na koncu dosežemo nasprotni učinek od želenega. Temu procesu niso ubežale niti olimpijske igre, ki so bile postavljene kot neka manifestacija ali celo bogoslužje nove religije, ki se je zgledovala pri antičnem čaščenju telesa in zunanjosti. Danes to službo opravlja religija športa. “Istočasno pa so ob ustanovitvi leta 1896 želeli doseči to, da bi slavili bratstvo med narodi, mir med državami, amaterstvo, zastonjskost kavalirskih dvobojev. Vse pa pod okriljem znanega mota, po katerem je 'pomembno sodelovati, ne pa zmagati'”. Lahko komu seveda ne bo všeč, a tu se je treba z Messorijem strinjati, ker so se nekateri krogi prav nič prikrito borili proti krščanski dediščini, zato je v tej smeri imela tudi obuditev olimpijskih iger omenjenega leta 1896 jasen, ne samo, ampak tudi, protikrščanski namen: “Namen je bil preskočiti petnajst stoletij krščanstva, ki so ga obsojali zapostavljanja, če ne celo zaničevanja, telesa in lepote”. Ustanovili so igre v Atenah, kar tudi ima svoje sporočilo, saj “so bile v Pavlovem času nasprotnik Jeruzalema par excellence”. 

Prvotni cilji, da bi slavili namreč bratstvo in mir med narodi, amaterstvo in kavalirskost, se je 'sfižil'. “Prizorišča iger so že več desetletij polja, obkrožena z jarki in bodečo žico, ob njih pa je cela kopica oboroženih mož, ki želi preprečiti tiste atentate in pokole, ki so igre večkrat krvavo zaznamovale. Znotraj tega bunkerja najdemo sektaški nacionalistični duh, po katerem je vsako sredstvo dobro za povečanje bere odličij, da bi tako posamezna zastava plapolala čim više”. Ni treba omenjati raznih bojkotov in utrjevanja režimskega prestiža z igrami. Pa tudi: “'Zastonjskost' se je prelevila v velik biznis in zlato žilo za vse, vključno s športniki, kar zagotavljajo razni sponzorji, vlade, medijske hiše”. Poveličevanje telesa pa je ob želji po zmagi privedlo do ekstremov, ki jih poznamo. Najbrž tudi ni treba spominjati, da za mednarodni olimpijski komite vojne ne obstajajo, saj so potekale trikrat manj, kot je uradno zapisano – tokrat naj bi bile 31. igre, a so v resnici 28., saj jih leta 1916, 1940 in 1944 ni bilo.

objavljeno v tedniku Novi glas.