J kot JOGA (2 in 3)

Cerkveni in družbeni antislovar (36b)

Kot smo obljubili, podajamo nekaj ugovorov proti zavračanju joge s strani kristjanov. Prvi ugovor je v tem, da naj bi se jogo po krivici uvrščalo med »New age« prakse, saj gre pri njej vendarle za nekaj zelo starega – več kot 3000 let, če smo bolj podrobni, upoštevalo pa naj se ne bi niti duhovne filozofije, ki za jogo stoji. Prvi je torej ugovor starosti prakse.

Drugi ugovor je v tem, da se da jogo zelo dobro vključiti v krščansko življenje, v vsakem primeru pa

ni v nikakršnem nasprotju s krščansko prakso, saj se ne ponuja kot razodeta religija, temveč kot asketska praksa, tehnika. Kot takšna lahko prinaša korist vsakomur, pa naj bo hindujec ali kristjan. Pravzaprav, trdijo, tudi joga vodi k Bogu.

Tretji ugovor je glede pojmovanja Boga. Tu se trdi, da je Bog eden, pa naj se ga imenuje kakorkoli že. Najbrž ni Bog-Oseba, kakor mislijo kristjani, zato pa mnogi mislijo, kako so do določene mere podobne, če ne celo enake ali enakovredne, da ne rečemo iste, tiste poti, ki vodijo k njemu – za kristjane in za nekristjane. Torej naj tudi ne bi bilo tako pomembno, kakšna in katera so sredstva, ki se jih poslužujemo, da do Boga pridemo. Jogo je treba pojmovati kot neko »tehniko«, torej skupek nekih fizičnih, prehranskih, dihalnih, miselnih in še drugih praks, ki človeško bitje pripravljajo na srečanje z božanskim. To tehnično naravo so izpostavili tudi mnogi zahodni znanstveniki, kot recimo Mircea Eliade (1907-1986). Temu v korist govorijo tudi primeri redovnic, redovnikov in duhovnikov, ki prakticirajo jogo in imajo od tega koristi. Med drugimi lahko omenimo recimo Henryja Le Sauxa (1910-1973), ki je bil hkrati katoliški duhovnik in hindujski menih, ki je meditiral nad ne-razdvojenostjo (Advaita Vedanta). Ker ni religija, temveč zelo prilagodljiva tehnika, jogo lahko pojmujemo kot med-religijsko prakso iskanja psiho-fizičnega in duhovnega zdravja in zadovoljstva, ki se pravzaprav tudi popolnoma prilagaja ekumenskim prizadevanjem.

Joga naj bi seveda bila tudi nevtralna, blagodejni učinki ali težave, ki jih lahko povzroča kristjanom, vse to je odvisno le od načina prakticiranja. V jogi se ne postavlja težava božanskosti Boga, kakor tudi ne Božje razodetje. Božansko ali božje se razume kot nekaj brezobličnega, tihega, indiferentnega, v čemer se posameznik lahko najde, ker se s tem »stopi« ali se »združi«.

Vsi ti ugovori tako govorijo o tem, da naj bi joga ne bila nič posebnega in nič takšnega, da bi nas moralo kaj skrbeti, če tudi tisti, ki se izrekajo za kristjane, segajo po teh zadevah. V še enem delu bomo podali odgovore na te ugovore.

 

-----------------------------
Cerkveni in družbeni antislovar (36c)

Nekateri niso razumeli, da bodo odgovori na tiste ugovore, ki so bili dani v 2. delu pisanja o jogi, podani sedaj, namreč v 3. delu pisanja. Naj pa vseeno pisec poudari, da se strinja z učenjem Cerkve in torej ne odobrava prakticiranja joge s strani kristjanov. Sedaj poglejmo, zakaj.

Kot pravi zadnjič omenjeni cerkveni dokument, so v jogi elementi, ki so nezdružljivi s krščanskim pogledom. Cilj joge je npr., izničenje zavesti, zavedanja, vesti, cilj krščanske molitve pa je srečanje človeške osebe z Bogom-osebo. Tu ne bomo na dolgo razglabljali, ker nam prostor preveč tega ne dopušča, vsekakor pa joga pravzaprav ne more biti dopolnitev dobre krščanske prakse, kakor da bi jemali neka prehranska dopolnila. Joga naj bi pomagala k združitvi (beseda joga pomeni prav to, kot smo dejali) posameznikove zavesti s tisto univerzalnega Bitja, ki je dih, ki drži in vzdržuje kozmos in resničnost. Po učenju joge, je mogoče doseči razsvetljenje, ko smo enkrat dojeli, da sta Atman, individualni Jaz, in Brahman, Bitje brez oblike, začetka in konca, eno in isto. To naj bi torej pomenilo, da Bog ni drugo od nas, ampak je naša ista substanca. V tej viziji tako Bog ni presežen, trancendenten, kar pa neizbežno vodi do neke oblike panteizma ali monizma, kar pa je nezdružljivo s krščanstvom in razodetjem Boga, ki je postal človek in govori vsaki duši.

Morda je najboljše branje v tej smeri delo p. Josepha-Marie Verlindeja, Prepovedana izkušnja (Slomškova založba 2008). Ta pater je nekdaj prakticiral jogo, sedaj pa raziskuje ta fenomen, kakor tudi številna nova verovanja (O tem je napisal recimo knjigo »100 vprašanj o novih verovanjih«, Slomškova založba 2011). Pravi, da je osnovna razlika med jogo in krščanstvom v tem, da prva išče združitev z nekim neosebnim božanstvom, v katerem se popolnoma raztopi in ugasne (enstaza oz. samadhi), medtem ko se v krščanstvu išče združitev z Bogom-osebo, ki spoštuje posameznost oz. individualnost (ekstaza).

Askeza v krščanstvu ni obvezna, je priporočena, saj je vera sama po sebi, združena z zakramentalno prakso (torej s trudom za zvestobo v svojem stanu in redna spoved ter sveta maša z obhajilom) dovolj. Pustimo duhovnika Le Sauxa, ki se je imel obenem za kristjana in hindujca, saj je praktično postal samo hindujec. Le Saux je zelo sporna osebnost in ga zagotovo ne moremo dajati za zgled. Verlinde je vsekakor boljši zgled.

Glede joge še pravi prav slednji, da pravzaprav krščanska joga ne obstaja in tudi ne more obstajati, saj pravzaprav hinduizem niti ne pozna molitve, ki bi bila vsaj podobna krščanski. Imamo le hindujsko jogo, ki jo prakticirajo ljudje, ki verujejo v Kristusa in evangelij, pa mislijo, da jim bo joga pomagala k boljšemu fizičnemu, psihičnemu in celo duhovnemu počutju. Vendar je tveganje zmešnjave zelo veliko, saj tisti naravni mir, ki se ga doseže s počasnim ugašanjem zavesti pri jogi, nima kaj dosti skupnega, če sploh kaj, s tistim nadnaravnim mirom, ki ga daje Duh vstalega Kristusa. Tudi joga ne pripravi človeka, da bi mir sprejel, temveč kvečjemu obratno. To je torej tista zmota sodobnega človeka, ki misli oz. si domišlja, kako si bo dobrine, ki so v osnovi nadnaravne, uspel zagotoviti kar sam od sebe, ne pa narediti z molitvenim in zakramentalnim življenjem prostora Bogu, da bi mu lahko te dobrine naklonil, človek pa bi jih potem sprejel.

Objavljeno v tedniku Noviglas

T kot TELO 3

Cerkveni in družbeni antislovar (21c)

Prvič posvečamo kar tri zapise eni temi, a je tematika telesa zares zanimivo bogata v sodobnem času. Kot smo dejali zadnjič, telo ni več neki nebodigatreba in ovira, temveč največji izraz posameznikove osebnosti. S telesom smo zadnjič povezali tudi človeško verovanje ali religioznost. Čeprav se tako danes zdi, da je z vero konec, pa je ameriški psihoanalitik Norman O. Brown mnenja, da je prišlo do »metamorfoze svetega«. Božanske kreposti niso le verska zadeva, temveč ima tudi telo svoje – lepoto, mladost, spolnost oz. seks…

Zdi se, in pravzaprav tudi precej drži, da je lepota izpodrinila inteligentnost. Danes je bolj važno, da je nekdo lep in glamurozen, ne pa, da ima druge vrste kvalitet. Mladost ni obdobje, od katerega se beži, temveč obdobje, h kateremu vsi težimo in izraža pravzaprav lepoto in vitalnost telesa. Kot smo že imeli priložnost pisati v preteklosti, je mladost obdobje, ki je relativno mlado, saj je prej človek moral karseda hitro postati odrasel, sedaj pa imamo obdobje, ki traja od 19. leta do 30. ali celo 35. leta kot posebno dobo, sedanji odrasli pa so na mlade ljubosumni, zlasti na njihovo vitalnost, energijo in seveda na telesno lepoto, hkrati pa se mladih tudi bojijo, da jih bomo izrinili. Svoje »stolčke« zato držijo trdno v rokah, izgovarjajoč se na vse mogoče nesposobnosti in neustreznosti mladih. »Gerontokracija« tako ni le nevarnost, temveč marsikdaj žalostna resničnost. Nekoč so se ljudje učili staranja, danes pa se učijo tega, kako ostati mladi.

Seks je sinonim za tehnologijo telesnega zdravja, spolnost pa se je iz sredstva spremenila v cilj. Gre za igro, ki se je končno osvobodila sužnosti rodnosti, ki konec koncev spolnosti celo škodi. Vse točke telesa so že postale erogene – se že najde način, da jih je mogoče stimulirati -, zastarelo razlikovanje med spoloma in starostjo pa so končno presežene. Še bolj kot čustva, so pomembne seksualne sposobnosti, seks pa je predmet potrošnje in sprostitve ter okrepitve. Homoseksualnost, lezbijštvo in pedofilija so le različni načini uporabe osvobojenega telesa.

Zdravstvo je bolj usmerjeno k ohranitvi telesnega sijaja in preprečevanju razpadanja telesa, kot pa zdravljenju bolezni. Najbolj se je treba boriti proti celulitu, gubam, sivim lasem, grbavosti… Zdravila prodajajo praktično že na vsakem koraku, tu pa se služijo mastni denarci. Svet medijev je seveda ugotovil, kam pes taco moli, zato je na telesu močan poudarek, posebej na skrbi za telo in kot sredstvo za zapeljevanje, torej posledično za prodajo. V politiki je pogosto za izbiro pomembnejši kriterij zunanjost, ostalo pride kasneje na vrsto, če pride. Kot je bilo dokazano od Mircea Eliadeja naprej, je tudi nudizem liturgično proslavljanje osvoboditve telesa. V majhni meri je to higienska zadeva, drugače pa vrnitev k antični mistični orgiji in zavračanje, četudi morda nezavedno, »iznajdbi« greha, po katerem sta se Adama in Eva zavedla svoje nagote in jo skrila. Nudisti razkazujejo nedolžnost telesa in pač ne potrebujejo, da bi ga skrivali in zakrivali. 

 

Seveda nihče ne trdi, da ni prišlo tudi do določenih pozitivnih vidikov v tem novem gledanju na telo, vendar pa je seveda prišlo tudi do tistega zanimivega procesa, ki se ji reče heterogeneza ciljev (G. Vico), ko so rezultati nasprotje želenega. Osvoboditev telesa je privedla do popolnega izginotja temnih, umazanih in grešnih strani spolnosti, kar jo konec koncev dela za manj privlačno. Tista spolnost, ki je privedla do simbolnih podob in globokih pomenov, je postala le še gimnastično-terapevtska vaja. Če je morda kdaj bil seks zabava, je sedaj postal festival. Še vedno ga ljudje prakticirajo, a tudi z velikimi težavami, kdor pa se zateka k njemu, je vse bolj narcističen, utrujen in naveličan – sebe in sveta ter bivanja. Zanimivo tako zaključuje Morra: »V začetku evropske civilizacije je bila Beseda, torej Bitje, na koncu pa je Telo, torej Nič«. Zanimivo in obilica snovi za razmišljanje.

Objavljeno v tedniku Novi glas

P kot PLASTIKA

Cerkveni in družbeni antislovar (17)

Sociolog Gianfranco Morra zelo zanimivo postavlja vzporednico med kovinskimi dobami in sodobnostjo: “Zgodovina človeka se sklada z zgodovino kovin”. Mircea Eliade pa je pokazal tudi sakralno razsežnost kovin in tehnik obdelovanja le-teh. V antičnih civilizacijah so s kovinami označevali dobe sveta. Indijci so določili štiri yuga, obdobja – zlato, srebrno, bronasto in železno. Tudi Sveto pismo navaja, recimo pri preroku Danijelu, ki razlaga sanje kralja Nebukadnezarja, štiri takšna obdobja. Imamo čisto obdobje zlata, potem obdobje srebra, ko že pride do določene omadeževanosti kulture, potem pride še slabše obdobje brona, potem pa je popolni odpad, razpad in sprevrženost, ki ga predstavlja obdobje železa. Železo hitro prikliče v naše misli nasilje in vojno, rožljanje z orožjem. 

Tako nekako prehaja ta svet in v 20. stoletju je spet bilo železno obdobje, šele pred razmeroma

kratkim časom pa so pravzaprav našli še premnoge druge kovine, ki jih najdemo med kemijskimi elementi, tako da nekje do 19. stoletja najdemo tistih sedmero kovinskih elementov, ki se, od najcenejšega kositra pa do najdragocenejšega zlata, skladajo tudi s sedmerimi poznanimi planeti. Potem pridejo kobalt, platina in nikel kot nove kovine, ki kažejo hkrati tudi na meščansko družbo, ki se je uveljavila in prinesla udobnejše bivanje. Industrijska revolucija se razkazuje tudi v kovinah, ne le v mogočnih konstrukcijah. 20. stoletje se seveda še vedno razkazuje s trdnostjo kovin, vendar pa nastopi po 2. svetovni vojni, zlasti pa v 60. letih, neka nova doba. Na vrsto namreč pride plastika kot material, ki ni kovina, a lahko zamenja vse kovine. 

Ni treba v središče zemlje, da bi jo našli, temveč je ta sad razumskih izračunov in laboratorijskih poskusov. Alkimija razsvetljenstva je hotela iz razpoložljivih kovin dobiti zlato, in sicer prek znanstvenih in religioznih praks. O tem je pisal še pred Heglom Jacob Böhme kot o duhovni zadevi: “V spreminjanju se mineralni duh osvobodi substance in postane viden”. Sodobni alkimisti se raje imenujejo kemiki, saj so se osvobodili religije. Gre za čiste “znanstvenike” ali, kot se še raje imenujejo, “strokovnjake”, ki so iznašli tisoče in tisoče kombinacij, kako narediti drugače tiste reči, ki so bile prej kovinske. Plastika zagotovo ni kovina, temveč je polistiren, polivinil, polietilen... Je torej “poli”, torej mnogo, kar pomeni, da je vse in hkrati nič. Ne gre ne za idejo ne za substanco, temveč za začetni kaos, brezoblično pasto, iz katere se da narediti kakršnokoli obliko. Gre za pomanjkanje oblike, ki pa lahko prevzame katerokoli obliko – lahko je krožnik, kozarec, krtača, škatla, postelja, čevelj, avtomobilski del ali celo del človeškega telesa. 

Bog kot stvarnik ni več potreben, ker se proizvajalec, v končni fazi človek sam, počuti kot demiurg, stvarnik. Tega novega stvarnika ne pogojuje kakovost izdelave več kot toliko, niti raznolikost ne, ko je nekoč bilo treba nekatere reči napraviti iz kovine, druge pa recimo iz lesa. Ni potrebna nobena umetelnost ali umetnost, saj plastika oboje izključuje, zato ni več ne prave umetnosti ne obrti. Obliko ji narekujejo znanstvene raziskave, zlasti pa trg. V sebi nima torej ne oblike niti mehkobe kositra ali trdote železa. Nima osebnosti, temveč se popolnoma preliva. Njen smisel je uporabnost, zato je tudi začasna. Vendar pa v veliki meri ni biorazgradljiva, zato se bodo tudi čez nekaj tisoč let našle njene sledi na svetu, da bodo raziskovali še eno človeško dobo – dobo plastike. Plastika namreč ni le iznajdena snov-nesnov, temveč natančno označuje tudi vrednote našega časa, kjer ne sme biti jasnih meja in oblik, temveč stalna sprememba, ki nima neke vrednosti zato, ker bi prinašala nekaj novega, temveč je spreminjanje vredno samo po sebi, ker je postajanje, izpraznjeno bistva in biti. 

Naš čas je čas destrukturiranja, če ne celo destrukcije, in ne more priznavati trajnih vrednosti, temveč le stalno prehajanje, neki večni “trans”. Plastični človek nima več bistvenih gotovosti, ki bi ga vodile naprej, ko se znajde v dvomih. V njem prevladuje “šibka misel”, ki bi ji lahko rekli tudi “plastična misel”. Znanost sama ni več potrebna zato, kot je mislil Aristotel, da bi nekaj dokazala kot resnično, temveč samo, da je vse, kot uči Popper, prej ali slej priznano kot lažno, torej nič več uporabno, prav kakor je sama plastika, ki jo uporabimo in zavržemo brez nobene težave. Naša doba je tako videla konec vsake diskriminacije, pa naj je šlo za ideološko, moralno ali družbeno. Pa tudi – nekoč so bili določeni materiali dosegljivi le redkim, plastika pa je univerzalna in ekumenska, zagotavlja enake možnosti in torej zagotavlja demokracijo v masovni družbi. Konec koncev gre za plastično maso, ki spominja na latinsko besedo “Massa” in grško “maza”, ki je pomenila brezoblično maso testa za kruh, brezoblično, kot je plastika. Masa in plastika sta eno in isto.

Objavljeno v tedniku Novi glas.