Kakšna je naša vera?

»Izruj se s koreninami vred in se presadi v morje!« Na prvi pogled bi dejali, da gre za nekaj nemogočega, pa vendar se tudi to dogaja na tem našem svetu – da to vidimo, je odvisno od tega, kakšne oči imamo. 

Če damo skupaj vse tiste pričevalce in ljudi dobre volje, ki so se zakoreninili na nemogočih krajih, dobimo cele plantaže dreves. Korenine imajo na dnu razburkanih morij, valovi in morski tokovi pa se neusmiljeno zaganjajo v njihova debla in krošnje -  in vendar ti naši bratje in sestre kljubujejo vsem nevšečnostim. Njihovi rezultati morda niso ne vem kako veliki v človeških očeh, toda te po evangeliju pravzaprav niti niso pomembne.

Govorim o ljudeh, ki vsak dan vztrajajo v ljubezni in se ne predajo, pa čeprav je njihova vera in njihova ljubezen samo kapljica v morje nasilja in krivic, ki se povsod naokrog. Ta kapljica je velika kakor gorčično zrno, ki je izredno majhno – najmanjše od vseh semen (Mt 13,32). To ni tista vera, ki je gotova vase in se postavlja, ampak gre za tiste vrste vero, ki ima v svoji krhkosti še večje zaupanje v Boga. Morda smo že ugotovili do sem, da za kristjana ni pomembna toliko kvantiteta, kolikor kvaliteta. Če namreč tàko mikroskopsko seme, kakor je gorčično zrno, lahko izruje murvo, ki velja za precej trdoživo drevo, z zelo razpredenimi koreninami, potem je res predvsem pomembno to, kakšna je naša vera.

Kako naj vemo, če imamo vero? Kot vedno, nam Jezus ne odgovarja neposredno, ampak nakaže, kakšna je »merska enota« vere. To spet ni količinska enota ampak je kakovostna enota – biti moramo služabniki. ›Nekoristni služabniki smo; naredili smo, kar smo bili dolžni narediti.‹ Mi smo sicer res nekoristni, nikdar pa ni nekoristno služenje, ki ga opravljamo. Moč je namreč v Božji besedi, ne v pridigarju, moč je v semenu, ne v tistem, ki seje – tisti, ki semena napolnjuje z življenjem, vse do tega, da postanejo velika drevesa, je namreč Gospod.

Izvirno pomeni »nekoristen« »brez zahtev«. Smo služabniki, ki ne potrebujemo nič drugega, razen da smo res mi, da se uresničujemo v svojem poslanstvu, naš največji ponos je v iskrenem služenju. Da stvar nekoliko poenostavimo, bom dal en primer, ki ga večkrat uporabim pri verouku. Ali mame kdaj kaj zase zahtevajo, ko skrbijo za svoje otroke? Mislim, da ne. V filmu Marcelino Jezusa vpraša: »Kakšne so mame? Kaj delajo?« Jezus odgovori: »Dajejo. Vedno dajejo.« »In kaj dajejo?« »Dajejo vse. Same sebe.« Podobno lahko rečemo za očete.

Tu lahko vidimo, da pravo služenje ne potrebuje nobenega aplavza, nobenih prikimavanj, zadoščenj, uspehov. Ne potrebuje niti takega Boga, ki bi svoje služabnike »posadil za mizo, pristopil in jim stregel« (Lk 12,37). Ker je važno služenje, ne nagrada. Ko smo že v oktobru, ki je mesec rožnega venca, naj povem, da je predvsem važno, kako molimo, ne koliko. Naše srce mora biti popolnoma pri Bogu, da bo tudi nam dejal, kakor Marcelinu: »Tebe sicer ni bilo, a tvoje srce je bilo pri meni.« Če zares ljubimo Boga in svojega bližnjega, potem bomo tudi molili. Kogar ljubimo, se želimo z njim tudi pogovarjati, molitev pa naj bi bila prav pogovor z Bogom, kakor pravimo.

Resnična vera je v tem, da Boga bolj ljubimo kakor njegovo tolažbo. Zato na koncu prisluhnimo, kaj o veri pravi rabinska modrost.

Yeshayahu Leibowitz pravi: »Obstajata dva načina verovanja: so tisti, ki verujejo v Boga in tisti, ki verujejo v Božjo pomoč. Sodnik Chaim Cohen, ugleden izraelski intelektualec, mi je nekega dne dejal, da je po Auschwitzu izgubil vero v Boga. Odgovoril sem mu, da je sploh nikdar ni imel. V resnici je verjel v Božjo pomoč, ko pa le-te ni prejel, je ostal razočaran. Prava vera na noben način ne sme biti odvisna od Božje pomoči, ki jo Bog lahko da ali ne.«