Advent je za nas pot. Na to pot pa nam evangelij postavlja Janeza
Krstnika. Postavljen nam je za preroka, pridigarja, ne nazadnje pa nam
je tudi zgled. Ta mož nas kliče k temu, da se končno odločimo in
odrastemo. Da bi ga namreč lahko slišali, moramo v puščavo. Pustiti
moramo svoje gotovosti in prepričanje, da že vse vemo in znamo, in se
podati na to tvegano potovanje. In čeprav se nam zdi čudno, nazadnje
najbrž le ugotovimo, da moramo v tisti samoten kraj. Tam, v tišini,
lahko zares slišimo tisto Božjo besedo, ki je prav za nas, za mene
osebno. Moramo zapustiti svet, v katerem živimo, in se prepustiti. Naj
bodo naši napori še tako veliki, nazadnje vendarle nismo mi sami tisti,
ki bi vodili naprej naše življenje, ampak se moramo predati v Božje
roke.
Janez pravi, da se je treba spreobrniti. To stori
tisti, ki zapusti stari način življenja, da bi vse svoje "sprejemnike",
svojo "anteno", naravnal na Gospoda, ki ni več daleč. Ta Krstnikov
glas sicer res odmeva v puščavi, pa vendarle k njemu prihajajo ljudje
od povsod. To so tisti ljudje, ki so zahrepeneli po tem, da bi resnično
srečali Boga in po njem sami sebe. Sami sebi so se namreč odtujili in
ne vejo več, kdo pravzaprav so. Nekaj so zagotovo ugotovili - da s tem,
kar trenutno so, ne morejo biti zadovoljni. Ugotovili so namreč, da so
grešniki in da njihova pot ni prava. Napravili so odločitev, ki jo
moramo tudi mi, da pripravijo prostor prihajajočemu. Sami se namreč ne
moremo rešiti, ampak potrebujemo Odrešenika, ki nas edini lahko zares
očisti in prenovi.
Ob Janezu se naučimo prave drže na tej
naši poti. Že zadnjič smo namreč dejali, da advent ni samo priprava na
božič, ampak mora naše celotno življenje postati advent, naša drža mora
postati adventna v pričakovanju dokončnega srečanja s Kristusom.
Kakšna, nam lepo pokaže Krstnik.
Njegova obleka ni
ustrezala judovskim predpisom, saj je bila narejena iz kamelje kože.
Kamela je veljala za nečisto žival, torej je bila tudi njena koža
nečista. Janez bi rad povedal, da samo zunanja drža nič ne pomeni.
Zakonov se ne držimo zaradi njih samih, ampak spoštovanje določenih
zakonov, pravil in zapovedi izhaja iz naše notranje drže. Prva zapoved
je namreč ljubezen. Ni važno, kakšen je človek na zunaj, ampak, kakšen
je znotraj. Biti moramo, kakor Janez, notranje usklajeni. Nismo na
svetu zato, da bi igrali vlogo nekoga drugega in si nadevali maske na
obraz. Tu smo zato, da bi bili res mi. Podreti moramo fasado, ki smo jo
zgradili, da bi drugi ne videli, kaj se skriva zadaj. Porušiti moramo
vso zunanjost, da bi našli pot do svoje notranjosti. Priti moramo do
svojega pravega jedra, do Kristusa v sebi.
Janez nam
kaže, kako potrebujemo nekoga, ki ni »politično korekten«, ampak zna
povedati, kakšne stvari v resnici so. Ne potrebujemo trepljanja po
rami. Potrebujemo značajnost in resnico, takšno, kakršna je. Naj bo še
tako surova, jo vendarle potrebujemo za vsako ceno. Danes potrebujemo
čistosti, odprtosti, iskrenosti in neposrednosti. Takšni morajo biti
naši odnosi. Takšen mora biti naš odnos z Bogom. Danes je svet poln
zlaganosti, ovinkarjenja, slepomišenja in pomehkuženosti. Poln je tudi
površnosti, pravzaprav površinskosti. Če želimo z nekom resnično
stopiti v odnos, pa naj bo to človek ali Bog, pa ne gre tako. Treba je
zamenjati ploščo in se spreobrniti. Pa smo spet na začetku, pri prvih
besedah Janeza Krstnika.
Prav v tem je poanta – vrniti se
je treba na začetek, treba se je ponovno odločiti za "naše temeljne
vrednote, treba je prepoznati nevarnosti, ki ogrožajo celotno družbo,"
ne le za posameznika. "Nevarnost, da se lahko podre celotna moralna
struktura naše družbe, bi za nas moral biti poziv k očiščenju. Moramo
se vrniti k temu, da priznamo, da ne moremo živeti v brezbrižnosti, da
svoboda ne pomeni brezbrižnost in da je zelo pomembno naučiti se
svobode, ki bi bila odgovorna" (Benedikt XVI., Luč sveta,
Libreria editrice vaticana, Vatikan 2010, 67-68). Znova moramo odkriti
pokoro. »Pojmovanje pokore, ki je eden od nosilnih temeljev
starozaveznega sporočila, se je čedalje bolj izgubljal. Želeli so na
nek način govoriti, da obstaja samo dobro. Vendar pa zlo obstaja, to je
dejstvo. S pomočjo pokore pa se lahko poboljšamo in spremenimo. Pokora
je nekaj, kar nam je dano v pozitivnem smislu, je dar« (n.d., 60).
Ni komentarjev:
Objavite komentar