nedelja, 5. december 2010

Priti k sebi

Advent je za nas pot. Na to pot pa nam evangelij postavlja Janeza Krstnika. Postavljen nam je za preroka, pridigarja, ne nazadnje pa nam je tudi zgled. Ta mož nas kliče k temu, da se končno odločimo in odrastemo. Da bi ga namreč lahko slišali, moramo v puščavo. Pustiti moramo svoje gotovosti in prepričanje, da že vse vemo in znamo, in se podati na to tvegano potovanje. In čeprav se nam zdi čudno, nazadnje najbrž le ugotovimo, da moramo v tisti samoten kraj. Tam, v tišini, lahko zares slišimo tisto Božjo besedo, ki je prav za nas, za mene osebno. Moramo zapustiti svet, v katerem živimo, in se prepustiti. Naj bodo naši napori še tako veliki, nazadnje vendarle nismo mi sami tisti, ki bi vodili naprej naše življenje, ampak se moramo predati v Božje roke.

Janez pravi, da se je treba spreobrniti. To stori tisti, ki zapusti stari način življenja, da bi vse svoje "sprejemnike", svojo "anteno",  naravnal na Gospoda, ki ni več daleč. Ta Krstnikov glas sicer res odmeva v puščavi, pa vendarle k njemu prihajajo ljudje od povsod. To so tisti ljudje, ki so zahrepeneli po tem, da bi resnično srečali Boga in po njem sami sebe. Sami sebi so se namreč odtujili in ne vejo več, kdo pravzaprav so. Nekaj so zagotovo ugotovili - da s tem, kar trenutno so, ne morejo biti zadovoljni. Ugotovili so namreč, da so grešniki in da njihova pot ni prava. Napravili so odločitev, ki jo moramo tudi mi, da pripravijo prostor prihajajočemu. Sami se namreč ne moremo rešiti, ampak potrebujemo Odrešenika, ki nas edini lahko zares očisti in prenovi.

Ob Janezu se naučimo prave drže na tej naši poti. Že zadnjič smo namreč dejali, da advent ni samo priprava na božič, ampak mora naše celotno življenje postati advent, naša drža mora postati adventna v pričakovanju dokončnega srečanja s Kristusom. Kakšna, nam lepo pokaže Krstnik.

Njegova obleka ni ustrezala judovskim predpisom, saj je bila narejena iz kamelje kože. Kamela je veljala za nečisto žival,  torej je bila tudi njena koža nečista. Janez bi rad povedal, da samo zunanja drža nič ne pomeni. Zakonov se ne držimo zaradi njih samih, ampak spoštovanje določenih zakonov, pravil in zapovedi izhaja iz naše notranje drže. Prva zapoved je namreč ljubezen. Ni važno, kakšen je človek na zunaj, ampak, kakšen je znotraj. Biti moramo, kakor Janez, notranje usklajeni. Nismo na svetu zato, da bi igrali vlogo nekoga drugega in si nadevali maske na obraz. Tu smo zato, da bi bili res mi. Podreti moramo fasado, ki smo jo zgradili, da bi drugi ne videli, kaj se skriva zadaj. Porušiti moramo vso zunanjost, da bi našli pot do svoje notranjosti. Priti moramo do svojega pravega jedra, do Kristusa v sebi.

Janez nam kaže, kako potrebujemo nekoga, ki ni »politično korekten«, ampak zna povedati, kakšne stvari v resnici so. Ne potrebujemo trepljanja po rami. Potrebujemo značajnost in resnico, takšno, kakršna je. Naj bo še tako surova, jo vendarle potrebujemo za vsako ceno. Danes potrebujemo čistosti, odprtosti, iskrenosti in neposrednosti. Takšni morajo biti naši odnosi. Takšen mora biti naš odnos z Bogom. Danes je svet poln zlaganosti, ovinkarjenja, slepomišenja in pomehkuženosti. Poln je tudi površnosti, pravzaprav površinskosti. Če želimo z nekom resnično stopiti v odnos, pa naj bo to človek ali Bog, pa ne gre tako. Treba je zamenjati ploščo in se spreobrniti. Pa smo spet na začetku, pri prvih besedah Janeza Krstnika.

Prav v tem je poanta – vrniti se je treba na začetek, treba se je ponovno odločiti za "naše temeljne vrednote, treba je prepoznati nevarnosti, ki ogrožajo celotno družbo," ne le za posameznika. "Nevarnost, da se lahko podre celotna moralna struktura naše družbe, bi za nas moral biti poziv k očiščenju. Moramo se vrniti k temu, da priznamo, da ne moremo živeti v brezbrižnosti, da svoboda ne pomeni brezbrižnost in da je zelo pomembno naučiti se svobode, ki bi bila odgovorna"  (Benedikt XVI., Luč sveta, Libreria editrice vaticana, Vatikan 2010, 67-68). Znova moramo odkriti pokoro. »Pojmovanje pokore, ki je eden od nosilnih temeljev starozaveznega sporočila, se je čedalje bolj izgubljal. Želeli so na nek način govoriti, da obstaja samo dobro. Vendar pa zlo obstaja, to je dejstvo. S pomočjo pokore pa se lahko poboljšamo in spremenimo. Pokora je nekaj, kar nam je dano v pozitivnem smislu, je dar« (n.d., 60).

To resnično potrebujemo, da bi lahko, kot smo dejali, srečali sebe, Boga in bližnjega – da bi renično živeli in se uresničili, da bi bili notranje svobodni.

Ni komentarjev: