Post

Na začetku postnega časa je dobro pogledati,  kaj je to obdobje, kakor nas bodo zanimale tudi določene vsebine tega obdobja, zlasti tista praksa, katere ime nosi postni čas, torej post. To smo dolžni storiti, če želimo zares izkoristiti ta čas priprave na jeruzalemske dogodke, ki so samo jedro krščanske vere in oznanila. Postni čas je namreč priprava na srečanje s trpečim, na križu umrlim in vstalim Jezusom Kristusom. Slovenci poimenujemo to obdobje priprave, kot smo dejali, s pomembno prakso tega časa - postom, mnogi narodi okrog nas namreč imajo drugačno poimenovanje. Sklicujejo zlasti na štiridesetdnevno obdobje, izhajajoč iz latinskega “quadragesima” (it. Quaresima, šp. cuaresma, fr. carême, hr. korizma). O omenjeni praksi, ki služi za osnovo poimenovanju obdobja priprave na velikonočne praznike, lahko rečemo, da čedalje bolj izginja z obsorja katoliških vernikov, če pa se je vendarle poslužujemo, pa navadno ne gre več za klasično obliko posta, ampak je prej vse drugo, razen to, kar je vedno veljalo, in ne moremo več reči, da je to resen post. Podobno lahko zatrdimo tudi za prakso "zdržka", kjer je predvsem mišljena odpoved mesu na določene dneve ali v določenem času. Mnogi verniki celo pravijo, da delajo raje kaj drugega, kot da se čemu odpovedujejo. Človek, kot vemo iz prakse, rad prizanaša samemu sebi, pa si tudi zadeve malo po svoje razlaga, namesto da bi izkoristil tiste klasične predloge, ki se vsi očitno zdijo preživeti. 

Pa klasični katoliški predlogi niti niso tako zelo strogi, če jih primerjamo recimo s tradicijo puščavskih egiptovskih očetov, ki jo danes najdemo pri "koptih", torej egiptovskih kristjanih. Pred kratkim preminuli koptski voditelj Šenuda III. je napisal knjižico o duhovnosti posta, ki sem si jo kupil v samostanu sv. Antona Puščavnika v Egiptu. Za egiptovske menihe še danes velja, da post ni le spokorna praksa, temveč način življenja. Takole pravi Šenuda: “Post je zdržnost od hrane za določen čas, kateremu sledi uživanje hrane, ki nima živalskih maščob”. Pomeni, da gre za resno zadevo, ne le hec. Koptski post pomeni, da tisti, ki se posti, čez dan ne uživa drugega, razen vode, po sončnem zahodu pa uživa hrano brez živalskih maščob. 

Pri nas, kot rečeno, zahteve nikdar niso bile tako stroge - videli bomo, kaj je veljalo pod definicijo katoliškega posta in kaj pod definicijo zdržka. Tudi za naše prednike pa lahko zatrdimo, da so te reči jemali zelo resno, celo preveč, ko bi bil marsikdo od njh upravičen tudi do izostanka od posta, pa se vendarle naši predniki niso dali zmesti. Tudi za duhovnike je veljal post kot duhovna priprava na zakramente, zlasti na sveto mašo. Kakor pravi kardinal Ravasi, je: “Zdržnost od hrane zaradi bogoslužnih zahtev – smo torej daleč od sodobne prakse diet - konstantni fenomen v vseh religijah”. Tako torej – gre za zelo važen poudarek na tem, da mora praksa posta imeti svoj duhovni namen, sicer nima smisla. 

Za nas danes v postnem času velja seveda tudi spokorni namen, ki ga pozna Sveto pismo, vendar je še bolj važen drugi – prek posta se želimo približati Bogu, želimo poglobiti naš odnos z njim. “Z zdržnostjo od jedi se namreč človek dvigne nad raven telesa in tudi nad materialno raven, kar je tista modrost, ki se skriva za postom”, pravi Šenuda III. “Človek namreč nima absolutne svobode, da si vzame tisto, na čemer se ustavijo njegove oči in karkoli hoče … Človek je že vse od začetka moral nadzorovati svoje telo. Drevo je lahko tudi dobro za jed in mikavno za oči, pa vendar se mu je treba odreči”. 

Ko je enkrat urejena ta osnovna zadeva, smo sposobni imeti tudi boljše molitveno življenje, kakor imamo tudi “oči za druge”, kar je, kot nam pove Ravasi, vidna posledica pravega posta. Ta je zadeva med vernikom in Bogom, drugih ne sme zanimati (Mt 6,17-18), ampak bodo zgolj uživali njegove dobre sadove. 

Poglejmo torej, kakšna je bila postna praksa pred letom 1966, 17. februarja tega leta je namreč papež Pavel VI. izdal dekret Paenitemini, ki je zadeve nekoliko omilil, a ne tako zelo, kot mislijo nekateri. Najprej je tu starost. Postna postava veže pri nas vernike od 18. leta starosti naprej, ker so norme, kot je pokoncilska praksa, prepuščene "lokalnim oblastem". Gotovo Pavel VI. ni imel takšne percepcije polnoletnosti. Ko je rečeno, da veže polnoletne vernike, je mišljena polnoletnost pri 21-ih letih, ki je v Italiji veljala vse do leta 1975. Je modro zahtevati post pred 21. letom? Postava potem veže vse tiste vernike, ki še niso stopili v 60. leto starosti. S tega vidika se torej ni spremenilo nič. Zdržek od mesnih jedi veže sedaj od 14. leta naprej, pred tem pa od 7. leta starosti naprej. Post je v tem, da imamo pravi obrok samo enkrat na dan, čez dan pa še dva majhna obroka - takšnemu obroku po domače rečemo "malica". Zdržek ali abstinenca (lat. abstinentia) je prepovedoval uživanje mesa, mesne juhe ali jušnega ekstrakta, lahko pa se je uživalo jajca, mlečne izdelke, pa tudi živalsko maščobo kot "zabelo". Tu se postava ni spremenila. Nekaj spremembe je v dneh, ki so predpisani za post, zdržek ali oboje hkrati. Za zdržek velja še vedno, da je ob petkih, razen, če je takrat kak slovesni praznik. Dneva, ko je zapovedano oboje, torej post in zdržek od mesnih jedi, sta dandanes le še pepelnična sreda in veliki petek. Pred letom 1966 je to veljalo še za: vse postne petke in sobote; za sredo, petek in soboto v "štirih časih"  - kvatrah (quattuor tempora), ki so bili predpisani - torej za sredo, petek in soboto med 3. in 4. adventno nedeljo (zimski čas - zimske kvatre), iste tri dni med 1. in 2. postno nedeljo (pomladni čas - pomladne kvatre), iste tri dni med Binkoštmi in praznikom Sv. Trojice (poletni čas - poletne kvatre), iste tri dni v tednu po prazniku Povišanja sv. Križa (14. september) - jesenske kvatre; zdržek in post je bilo trea spoštovati tudi na predvečere Božiča, Binkošti, Brezmadežne (torej 7. decembra) in Vseh svetih (31. oktobra). Verniki naj bi se postave zdržka in posta držali tudi en dan pred prejemom zakramentov služenja - posvečenja in poroke. Dnevi, ko je včasih bil zapovedan post brez zdržka, pa so bili vsi delavniki v postu, saj je ob nedeljah post prepovedan vedno. 

Poglejmo še na to, kdo je oproščen (pomeni, da se tem ljudem ni treba ravnati po postavi, razen, če bi sami tako hoteli) od zdržka in posta, saj to velja tudi danes. Od zdržka so oproščeni revni, ki dobijo meso v dar in nimajo kaj drugega jesti. Oproščeni so tudi: bolni; tisti, ki se zdravijo ("(re)konvalescenti"); tisti, ki imajo "slab želodec" (sem spadajo tudi tisti, ki jim je določena hrana predpisana); doječe matere; nosečnice, če so slabotnega zdravja; tisti, ki vsak dan opravljajo težaška dela. V to kategorijo spadajo tudi žene, otroci in služabniki vseh tistih, ki neko službo opravljajo prisilno in ne morejo dobiti drugega dovolj hranljivega živila. Podobno velja tudi glede tistih vernikov, ki so oproščeni od posta, saj je oproščen vsakdo, ki bi mu ta praksa prej škodila kot koristila (spet torej bolni, doječe matere, nosečnice...). Od posta so seveda oproščeni revni, ker so ti v post praktično od življenjskih okoliščin prisiljeni. Od posta so oproščeni vsi tisti, katerih delo je v moralnem ali praktičnem nasprotju z naravo posta (težaški delavci in recimo zaposleni, ki nimajo možnosti, da bi se postili). Oproščeni so tudi tisti, ki opravljajo težko delo v intelektualnem smislu, kamor recimo poleg raziskovalcev uvrstimo tudi študente, ki se pripravljajo na pomemben preizkus znanja. Od posta je oproščen vsakdo, ki mora narediti dolgo in zahtevno pot, ki je namenjena višjemu dobremu ali dobremu delu, če je slednje moralno neskladno s postom (pomoč bolnim in potrebnim - če se recimo nekdo poda v neko deželo pomagat bližnjemu, potem je načeloma oproščen posta).

Vidimo torej, da ni takšne razlike v postni praksi, da bi lahko upravičili popolno opustitev in celo zavračanje te častitljive tisočletne ustanove. Dobro in koristno je tudi navodilo italijanskih škofov, da se zdržimo poleg mesa tudi "tistih živilskih izdelkov (hrane in pijače), ki so, po modri presoji, posebej zaželjeni ali dragi". Moder dodatek, saj je denimo določena morska ali eksotična hrana precej draga, tako da se to pravzaprav ne sklada z naravo postnega časa.

Lažje bo, nazadnje, če se bomo zdržali in se postili z namenom.  Odpovejmo se določeni hrani za nekoga. Lahko je kdo bolan, obupan, ima kake druge težave – postimo se in molimo za to osebo. Veliko korist mu naredimo na tak način. Nekdo mi je dejal: “Včasih je bila ‘mižerija’ in se jim ni bilo težko postiti, danes temu ni tako”. Res je, ravno zato pa lahko prinese danes post nekomu še večjo korist, ker se svojim priboljškom in udobnostim tako težko odpovemo. Naj bo tako letošnji postni čas za vse milostni čas, poln sadov za vas in bližnje.

Vzgoja med pravicami in dolžnostmi

Strašljive posledice “permisivne vzgoje”

Katoliški pisec in publicist Rino Cammilleri, rojen leta 1950, piše o svoji generaciji: “Moja generacija, ki se je navdihovala pri revoluciji šestdesetih let 20. stoletja, se je napajala z geslom: “Prepovedano je prepovedovati”. V skladu s to miselnostjo je tudi vzgojila (če temu tako rečemo) svoje otroke. Ti so, ker niso imeli drugega obzorja, na enak način storili tudi s svojimi otroki. Že tri generacije smo tako vajeni na “pravice” in gorje tistemu, ki bi nas podučil, kako tudi v še tako neciviliziranem amazonskem plemenu obstajajo dolžnosti. Paradoksalno je, kako v tej obstajajo samo dolžnosti, medtem ko v naših “naprednih” skupnostih dolžnosti izginjajo”. 

Takšni vzgoji, kjer so prepovedi in omejitve prepovedane, pravimo permisivna vzgoja. Naši starši, rojeni po 2. svetovni vojni, so to miselnost prevzeli, jo prenesli na nas, mi pa na svoje otroke (pač, tisti vrstniki, ki jih imajo, sam potem te otroke dobim k verouku, op. a.). K sreči smo se začeli počasi, a zelo počasi, zavedati, kako takšne vrste vzgoja sploh ni vzgoja in nikamor ne pelje. Naš rojak in znani psihoterapevt Bogdan Žorž (pogovor z iskreni.net) pravi, da pretiravanje s pravicami le še pospešuje in spodbuja razvajenost, ki jo je v svoji knjigi označil celo za “raka sodobne družbe”. Tudi sam pa je še kako proti permisivni vzgoji, ki pravi, da je zelo pogubna, celo za obstoj same naše države. Življenje otrok, mladostnikov in mladih, ki živijo v tej prevladi zgolj in samo pravic, lahko poimenujemo z imenom znane in posrečene oddaje, ki smo jo tako radi spremljali: “Igre brez meja”. 

V teh igrah brez meja se želi uresničiti hipijevski moto “Paradise now”, kar pride najbolj do izraza ob koncih tedna, po raznoraznih zabavah, najbolj brutalno po tistih, kjer se vrti t. i. “elektronska glasba”. Čez teden so pa vsi zdolgočaseni, v pričakovanju tistega “vikend-vrhunca” pa si izmislijo kako drugo “igro brez meja”, kakršno, recimo, omenja Galimberti v svoji knjigi “Grozljivi gost”, da, denimo, z avtocestnega nadvoza mečejo kamne na avtocesto, medtem ko prihajajo avtomobili, kakor se je tudi zares zgodilo. Spektakel si lahko predstavljate sami. 

Cammilleri navaja primer dveh orožnikov, ki sta končala v bolnišnici s hudimi poškodbami, ko sta v okolici Grosseta v Toskani ustavila štiri mlade, ki so se vračali z rejv partija, vsi pa so bili pod vplivom alkohola in drugih mamil (zadeva je sicer stara že kaki dve leti in pol, vendar nas te težave še vedno pestijo, op. a.). Seveda bo kdo rekel, kako da se je to zgodilo v Italiji, ampak lahko na to hitro odgovorim, da nima smisla tiščati glave v pesek, ker so težave tudi v Sloveniji podobne, konec koncev se to “vikend-nasilje” dogaja tudi pri nas, če znamo to videti. Naokrog sta torej tam pri Grossetu prišla dva nič hudega sluteča orožnika, “da bi opozorila, kako civiliziranost in alkoholno-toksična anarhija ne spadata skupaj”. Tu pa se je pojavil “drugi obraz džungle, ki ni več tisti igrivi – zverinsko nasilje”. Medtem ko sta namreč policista vnašala podatke, so jima za hrbet prišli omenjeni mladi in ju brutalno pretepli s koli, ki so jih našli v bližini. 

Cammilleri nas vabi k premisleku: “Če bi zverinsko pretepena orožnika morda streljala in morda celo koga ubila, bi bilo ogorčenje vseh “dobrih” na vrhuncu. Duhovniki bi kričali, naj se nihče ne dotika Kajna, levica in pravosodje pa bi poskrbela za takojšnjo in popolno zadostitev pravici. Najbrž bi oba orožnika morala celo zamenjati obraz in naslov bivanja, da bi se ognila maščevanju anarhoidne galaksije. Po ubitih rejverjih bi poimenovali eno od parlamentarnih dvoran, predsedstvo države pa bi finančno podprlo snemanje filma, ki bi ovekovečil njihovo mučeništvo”. Če se ne motim, se je ravno nekaj podobnega zgodilo, ko je bil v Genovi ubit neki protestnik ob vrhu G-8… 

Pravice torej, kakršne je zahtevala tista petnajstletnica, ki so jo pokazali po televizijskem dnevniku pred časom, ko se je sončila v družbi svojega velikanskega psa. “Novinar se je približal in dekle vprašal, kako to, da tako velik pes nima ne vrvice ne nagobčnika. Intervjuvanka je znala hitro odgovoriti: “Kako si me sploh upate snemati brez mojega dovoljenja”? Seveda je na pamet poznala svoje “pravice”. Takšne vrste vzgoja goji samo individualistični egoizem in je, po besedah Cammillerija, le drugi obraz nihilistične filozofije, proti kateri bi se seveda bilo treba boriti na vseh ravneh – na to ne opozarja le Cerkev, ampak tudi “laični” misleci, kakor, denimo, zgoraj omenjeni Galimberti, pa tudi Eco, Zoja, Byung Chul Han idr. 

“Generacija ’68, ki ima danes šestdeset in več let, zavzema vse najpomembnejše družbene pore in vsiljuje svoj huxleyjevski pogled na svet in družbo. Kaj se bo zgodilo z nasilneži, ki so se spravili v okolici Grosseta na tista orožnika? Vabili jih bodo v pogovorne oddaje, v najslabšem primeru pa jih bo “poboljšal” kak “ulični” duhovnik. Saj ne more biti drugače, ko pa je že sama ideja kaznovanja stvar prazgodovine”. 

Tu imata svojo vlogo seveda tudi država in Cerkev, kakor nam pove Bogdan Žorž: “Država je poklicana, da ustvarja take življenjske pogoje, v katerih se bodo starši lahko posvetili vzgoji. Sem sodi vse, od davčne in družinske politike pa do organizacije otroškega varstva in šolstva. Žal danes pogosto ni tako. Šolski sistem hitro rad zaide – in postavi starše v vlogo nekakih pomočnikov učiteljem. V resnici bi morala tudi šola biti le pomoč staršem! Cerkev pa ima tu še posebno poslanstvo. Ko govorimo o treh poslanstvih Cerkve: evharistiji, oznanjevanju in dobrodelnosti, ne moremo mimo dejstva, da vsa tri poslanstva v resnici živijo samo v povezanosti z družino, z vzgojo. Velikokrat poudarjamo, da Cerkev skrbi za vzgojo duhovnih vrednot. To je res, a tudi tu je treba neko jasno zavedanje: tudi duhovne vrednote se najprej oblikujejo v družinski vzgoji. Včasih je bilo to samoumevno. Ko danes ugotavljamo, da šepa prav vzgoja duhovnih vrednot v družini, bi bilo potrebno veliko več pozornosti in energije nameniti temu, kako pomagati družini, da bi se vzgoja vrednot vrnila vanjo”. Za verne starše pa velja naslednji nasvet: “Naj se trudijo nikoli ne pozabiti, da je njihov otrok v resnici božji otrok, ustvarjen po božji podobi in jim je le zaupan v vzgojo in varstvo – da ga pripravijo na samostojno življenje odraslega”!

Objavljeno v oktobrski prilogi Novega glasa "Bodi človek!".

Vzgoja in klerikalizem

Italijanska škofovska konferenca (CEI - Conferenza episcopale italiana) je 28. oktobra objavila pastoralne smernice za naslednjih deset let, kot to od sedemdesetih let prejšnjega stoletja vselej stori, za vsako desetletje. Tema, na katero se bo italijanska patorala osredotočila v letih 2010-2020 je vzgojna problematika. V Italiji so namreč, vsaj v Cerkvi (pa tudi širše, čeprav ne tako večplastno), razglasili pravo izredno stanje na vzgojnem pdročju. Pravijo namreč, da gre za "emergenza educativa", torej pravi pravcati rdeči alarm. O tem pišejo, govorijo, predavajo... Skratka, zavedajo se, da je treba nujno nekaj storiti na tem področju, sicer se prihodnjim rodovom slabo piše.  

Vendar pa ima italijanska Cerkev predvsem dve zadevi, ki ovirata uresničitev velikih pastoralnih načrtov. Zdi se, da je podobna notranja težava tudi v naši Cerkvi v Sloveniji. Prva je prevelik protagonizem, ki je prisoten pri laikih, ki so aktivni v pastorali, druga težava pa je pomanjkanje misijonarske razsežnosti vere pri duhovnikih in vseh kristjanih. Italijanska in naša Cerkev sta še vedno preveč klerikalni in zaprti sami vase. Veliko energije vlagamo v to, da "prepričujemo prepričane", manjka pa žive, pristne, vesele vere. Ta je prisotna v "mladih" cerkvenih skupnostih, ki navadno zanje rečemo, da so "misijoni", najdemo pa jo tudi v t.i. "cerkvenih gibanjih" (kljub vsem njihovim mejam in napakam), ki še vedno niso vključena v temeljne cerkvene strukture (škofije in župnije).

V Italiji navadno mislijo, da bodo "novo evangelizacijo" svoje dežele naredili tako, da bodo čim bolj pomnožili razne biblične, teološke in podobne tečaje in s tem, da bodo čim več laikov poslali študirat teologijo. Morda je pri nas mislenost podobna. Seveda je prav, da se tudi laiki izobrazijo na tem področju, vendar pa pozabljamo na osnovne in vsakdanje zadeve. Treba je narediti nekaj konkretnega, da bi kristjane za vero navdušili, pa ne na napačen način. Priti mora do res žive in globoke vere pri nekem jedru, nekem "svetem ostanku", ti pa morajo to širiti naprej, začenši v svojih družinah in svojem okolju ter na delovnem mestu.

Na takšna in drugačna izobraževanja hodijo po navadi vedno eni in isti ljudje, ki so navadno tudi vključeni v več različnih skupinah. Starost teh ljudi je 50+, razen redkih izjem.  Ti ljudje pa pridejo od doma na skupino in potem gredo spet domov, vse nakopičeno znanje in izkušnje pa ostanejo samo v določenih skupinah. Težava številka ena v naših župnijah in škofijah je torej ta, kako kristjane vzgajati k temu, da bi v svojem okolju postali misijonarji. Prvi korak je gotovo že v tem, da bi se končno že enkrat osvobodili tega prevelikega klerikalizma. Ta je v tem, da vsi kristjani govorimo, kaj vse bi moralo biti in imamo celo ideje, hkrati pa sami ne naredimo nič. Namesto, da bi napravili vse, kar je v naših močeh in sposobnostih, da bi še kdo začutil novost, lepoto in še vse drugo, kar prinaša vera v vstalega Kristusa, čakamo, da bodo to storili duhovniki, ker je to pač njihova kompetenca. Toda, če bomo za vse čakali na duhovnika, potem se nam pišejo slabi časi, ker nas je veliko manj kot včasih, vseh področij, na katerih bi morali delovati in biti prisotni, pa je čedalje več.

Moramo si torej že enkrat priti na jasno, da naš svet, ki več ne ve, kaj je to evangelij Jezusa Kristusa, tega ne bo mogel izvedeti, če ne bo večje število kristjanov dalo kaj od sebe in začelo oznanjati veselo novico odrešenja. Še petsto tisoč pridig, predavanj in na tisoče strani dokumentov ne bo pomagalo prav nič, če se ne bo ta misijonski duh konkretno razvnel v nas in se po nas razširil naokrog. 

Razmišljanje je nastalo na podlagi: http://www.labussolaquotidiana.it/ita/articoli-siamo-una-chiesamalata-di-clericalismo-35.html

Glede spolnih zlorab v Cerkvi...

Medije že nekaj časa napolnjujejo žalostne zgodbe iz nekaterih zahodnih držav o duhovnikih, ki so bili obtoženi zlorab mladoletnih, v večini primerov gre za napad na mladostnike, v kar nekaj primerih pa tudi za spolni napad na otroke. Tem zahodnim državam se pridružujejo še primeri iz Slovenije, ki prav tako najdejo svoj prostor na prvih straneh časopisov. Slovenske medije spremljate že sami, jaz pa vam lahko ponudim nekaj besed in razmišljanj iz italijanskih medijev, ki so bile zapisane v zadnjih dneh.

Kot odgovor na razne obtožbe in namigovanja je v Avvenire (dnevnik it. šk. konference) v soboto objavil intervju z mons. Charlesom Scicluno, ki je bil tudi preveden v več jezikov, in razdeljen novinarjem. Scicluna je pri Kongregaciji za nauk vere praktično nek "generalni javni tožilec". Med najzanimivejšimi odgovori so zagotovo tisti o postopkih in strogosti, ki jih je Cerkev prevzela v zadnjem desetletju.

Scicluna je potem v bran Cerkve podal v statistiki razliko med osumljenimi efebofili in pedofili, razmerje je v prid prvih 90-10%, ki pa po mnenju vatikanista Torniellija, s katerim se strinjam, ni tisto pravo orodje, da bi lahko ustrezno odgovorili na globlje in razvejane težave, s katerimi se Cerkev srečuje ob teh spolnih zlorabah. Zagotovo je zelo na mestu razlikovanje med pedofilijo in efebofilijo - efebofilija je napad na mladoletne osebe stare od 12 do 18 let, pedofilija na mlajše od 12 let. Statistično gledano je v petdesetih letih naneslo na število 3000 obravnavanih primerov, od katerih je bilo torej obravnavanih 300 primerov pedofilije.

Četudi statistično ne gre za kdove kako veliko številko, je treba imeti najprej v mislih, da zelo veliko primerov sploh ne pride v to statistiko (o tem, da se v zadnjem letu zelo spodbuja prijavo duhovnika oblastem, je govora v intervjuju, a velja poudariti velik strah žrtev in njihovo blokado ter, v veliko primerih, nemoč, tako da to zelo težko storijo). Sploh pa, ali je to razlikovanje za nekega starša sploh relevantno, ko pa se boji, da je lahko spolno napaden njegov mladoletni otrok? 

Ustvarilo se je ozračje, kjer se zaradi nejasnosti ustvarja nevarno in posplošeno mnenje, da je Cerkev skup posiljevalcev otrok. Ne velja tako posploševati, saj se večina zlorab, statistično gledano, ne zgodi v Cerkvi, ampak drugod, zlasti po družinah. Kot pa smo že dejali, statistika ni najboljše orodje za obrambo in dokazovanje, sploh pa ni nobeno opravičilo. Rešitev nista niti dve nasprotni drži, ki sta prisotni v cerkvenih krogih.

Na eni strani t.i. nič tolerance, po kateri osumljenega ali obsojenega duhovnika kakor rakasto tvorbo takoj želijo odtraniti od 'zdravega telesa'. Seveda je pravilno, da se takemu prepove opravljanje duhovniške službe in se ga preda državnim organom pregona, ne more pa izpasti, kot da gre za neke vrste marsovca, ki je k nam padel kar z neba. Po drugi strani pa je problematična tudi nasprotna drža, ki jo obsoja tudi trierski škof Ackermann, po kateri se v imenu pravice vsakega do obrambe in zato, da ne bi prišlo do škandala, ki bi lahko škodil ugledu institucije, stvar skriva, pomete pod preprogo.

Tornielli v komentarju v časniku il Giornale svoje razmišljanje, ki je bilo že prej nekoliko povzeto, takole nadaljuje: "V obeh primerih manjka pravega krščanskega pogleda, ki ne more ne izhajati iz zavesti o izvirnem grehu, na katerega rane škofje in duhovniki niso imuni. Gre za prepad greha, tudi tistega najhujšega, o katerem ima Jezus najbolj ostre besede: 'Kdor pohujša enega od teh malih, ki verujejo vame, bi bilo bolje zanj, da bi mu obesili mlinski kamen na vrat in ga vrgli v morje.'"

Tornielli nadaljuje, kako škandali po drugi strani kažejo, da pomanjkljivosti niso le pri duhovnikih, temveč tudi na strani cerkvene hierarhije. Tudi tu ne velja pospeševati, a je treba vseeno povedati, da se nekateri škofje, zlasti v preteklosti, niso primerno odzvali - duhovniku niso preprečili nadaljnih možnosti za zlorabe, kakor škofje tudi niso znali primerno izraziti bližine svojcem žrtev. Danes se takoj na prvi strani časopisa pojavi slika osumljenega duhovnika, še do pred kratkim pa so osumljence samo prestavljali na druge župnije, kjer so s svojim početjem lahko mirno nadaljevali.

Vatikanistu se torej postavlja resno vprašanje, glede sposobnosti vladanja v Cerkvi, zlasti ponekod, po nekaterih škofijah. Treba bi bilo na novo pregledati kriterije za določitev novih škofov na čelo krajevnih Cerkva, kakor bi se bilo tudi treba vprašati, če imajo do svojih duhovnikov res pravi očetovski odnos, da namreč niso duhovniki samo brezoblične figure v rokah cerkvene birokracije. Treba bi se bilo tudi zelo nujno vprašati glede primernosti oblikovanja in vzgoje duhovnikov po semeniščih, glede na določene rezultate - saj je kar nekaj čustveno neuravnovešenih duhovnikov.

Cerkev spolnih zlorab ne more jemati kot katera koli druga ustanova, ampag mora vedno gledati tudi z očmi vere, ki pa je danes v krizi in je zelo slabotna, šibka. V tem pogledu Tornielli (in tudi mi) nestrpno pričakuje papeževo pismo irskim vernikom, saj pričakuje, da bo znal disciplinsko strogost uspešno združiti z odgovornostjo in pristnim krščanskim pogledom.

Koliko resničnosti je v resničnostnih šovih?

Še ne tako dolgo nazaj je pri nas prah dvigala "Kmetija slavnih", ki se je drugod po svetu odvijala že večkrat prej, tako je bilo tudi pri naših "Zahodnih sosedih". Te dni se je tam izteklo deseto leto "Velikega brata", šova, ki smo ga imeli priložnost večkrat spremljati tudi pri nas. Prebral sem dva kritična članka, ki ju povzemam spodaj - lepa priložnost za treniranje naših možgančkov, malih sivih celic, ki marsikdaj mirujejo, kadar smo zleknjeni na kavču z daljincem v roki. Zdi se, da se po ostrih polemikah pred par meseci vse spet vrača v tisto nevarno, nekritično, brezbrižno, sivo povprečje, ko spet zmaguje "marketing" in "nemoralnost" televizijskih hiš. 

Mladi Luigi v zadnjem Veronesijevem filmu 'Genitori & figli - agitare bene prima dell'uso' (Starši in otroci - pred uporabo dobro pretresite) zakriči takole staršem: "Šest milijonov Italijanov gleda Velikega brata - pa ja nismo vsi kreteni?" Odgovor je le dolg "da". Ta scena lepo ponazarja spopad dveh generacij, ki različno pojmujeta resničnost in televizijo, poleg tega pa tudi pokritizira vse tiste, ki mislijo ali celo zahtevajo, da je neka številka dovolj, da vse razloži (gre res za veliko številko, a je to še vedno malo proti celoti - 60 milijonov). Poleg tega bi moralo biti že enkrat povsem jasno, da vsak gledalec programa ne tudi odobrava in promovira.

Trditev, da gre svetu vedno slabše je morda pretirana, pa vendar po nekdo prej ali slej le moral preveriti tudi slabe učinke in posledice resničnostnih šovov v naši družbi. Pomislimo recimo, koliko so ti šovi pripomogli k temu, da so naše najslabše človeške lastnosti ušle z vajeti in postale nekaj povsem normalnega, če ne "modernega".

"Predstavljamo resničnost," stalno ponavljajo avtorji in voditelji teh programov, direktorji tv hiš pa si veselo manejo roke, ko pomislijo na dobiček, ki so ga prinesli. Toda, kaj je resnično? Koliko je v vsem tem res resničnega in koliko je, da tako rečemo, "televizijskega", torej umetnega v vseh tekmovalcih, ki naprej postanejo osebnosti "Velikega brata", šele potem pa med njimi izberejo "najprimernejše" ali bolje rečeno "najkompatibilnejše".

Letos se je ta neresničnost v Italiji še kako pokazala, saj je Mauro, zmagovalec šova, svojo vlogo briljantno odigral. Rekli so, da je zmagala "bazična osebnost, mesar, ki je podrl vsa pravila resničnostnih šovov". Da je nekdo bazičen, naj bi pomenilo, da je "resničen", s tujko rečeno "avtentičen", a temu v tem primeru ni tako. Najprej Mauro ni noben mesar, saj se v podjetju mesnin ukvarja z "marketingom", potem pa tudi ni mogoče reči, da je nekdo avtentičen, če počne vse tisto, kar je počel zmagovalec šova - od nenehnih pretepov do vulgarnosti vseh vrst, ki jih še živali ne počno, kaj šele normalni ljudje. Rečemo torej, da je nekdo "bazična osebnost" in s tem opravičimo vse njegovo neprimerno početje.

Vendar pa "bazičen" ni bil le zmagovalec "Velikega brata", temveč vsi izbrani tekmovalci. Vsi po vrsti so bili prvaki v "transgresiji" (namerno kršenje moralnih norm, pravil normalnega vedenja), kakor da bi bila normalnost, tista, ki se res odvija v vsakdanjem življenju, bila prepovedana, ker nima smisla. Navidezni prijatelji so se bili za slavo in lahek denar pripravljeni med seboj "raztrgati", kakor niso imeli tudi nobenih ovir v razkazovanju nagote in živalske seksualnosti, vse to pa je dirigirala smejoča se voditeljica. V neskončnih preostalih urah, ko niso smeli početi nič pametnega ali koristnega pa so tekmovalci izražali eksistencialno praznino, ki že tako napolnjuje našo družbo, predvsem mladih.

Na nek način pa tisti iz Velikega brata res predstavljajo zrcalo italijanske družbe - gre za mlade, ki se raje za tri mesece in pol zaprejo v neko hišo, kot pa da bi se odprli resničnosti, ki jih obkroža v vsakdanjem svetu. Podobni so vsem tistim ljudem, ki cele dneve prebivakirajo pred ekranom, in jih televizija uči, kako živeti in misliti. Odstotek takih gledalcev pa ni več tako zanemarljiv, kakor kažejo znanstvene raziskave. Žalost nas premore, če pomislimo, da bi z le kančkom kritičnega čuta ti ljudje lahko bili svobodnejši.

- Gigio Rancilio, Una grande risata prima o poi li seppellira' (Avvenire, 10.3.2010)

- Mirella Poggialini, Il doppio inganno di "Grande fratello" (Avvenire, 10.3.2010)