Prikovani kralj

Praznujemo praznik Kristusa kralja, pa smo slišali evangeljski odlomek, ki ni prav nič kraljevski. Kralje si po navadi predstavljamo kot sedeče na prestolu, oblečeno v zlato in drage kamne, o tem našem pa slišimo, da to zanj ne drži. Popolnoma je ponižan, pretepen, zlomljen, ranjen in vsi se mu posmehujejo. Je to sploh še kralj? Zanj veljajo tiste Izaijeve besede, ko govori o trpečem Božjem služabniku: »Ni imel podobe ne lepote, da bi ga hoteli videti, ne zunanjosti, da bi si ga želeli« (Iz 53,2). Prav v drugem delu te vrstice pa je tisto, kar je za nas bistveno in nam razloži marsikaj – zaradi njegove zunanjosti si ga ne želimo.

Toda Kristusovo kraljevsko dostojanstvo se ne kaže na zunaj, ampak na notranjem področju – tam on zmaguje.

Pa tudi mi zmagujemo, kadar premagamo vse tisto, kar nas usužnjuje in nas dela slepe, da ne znamo več videti tiste prave lepote, ki je telesnim očem, navajenim na blišč in spektakel, skrita.

Pomagali si bomo z eno pravljico.

Visoko nad mestnim središčem je na visokem stebru stal kip srečnega kralja. Ves je bil pozlačen s tankimi lističi najdragocenejšega zlata, za oči je imel dva svetla safira, na ročaju meča je žarel velik rdeč rubin.

Vsi so občudovali ta kip. »Zadovoljen sem, da je na tem svetu vsaj nekdo zares srečen,« je zamrmral razočaran človek, ko se je ozrl kvišku. »Prav takšen je, kakršni so angeli,« so dejali otroci iz sirotišnice, ki so videli v sanjah angele, kar pa ni bilo všeč učitelju matematike, ki se mu ni zdelo prav, da otroci sanjajo.

Neke noči je letela nad mestom drobna lastovka, ki je zaostala za svojimi prijatelji, namenjenimi v tople kraje. Ko se je zvečer spraševala, kje bi prenočila, je zagledala kip na visokem stebru: »Zlato spalnico imam,« si je rekla, ko se je pripravljala k spanju. Prav tedaj pa ji je na glavo padla debela kaplja. Zdelo se ji je to prav čudno, ko pa je bilo nebo jasno, brez enega samega oblačka. Potem je nanjo padla druga kaplja.

»Kakšen smisel ima kip, če ne more zadržati dežja?« je rekla lastovka in sklenila, da si bo poiskala drugo zavetje. Ko pa se je ozrla kvišku je videla, da so bile oči srečnega kralja polne solz, ki so tekle po njegovih zlatih licih. »Kdo pa si?« je vprašala lastovka. »Srečni kralj,« je odvrnil kip. »Zakaj pa potem jočeš?« je dejala lastovka. In kip ji je povedal svojo življenjsko zgodbo.

»Ko sem bil živ in sem imel človeško srce, nisem vedel, kaj so solze, saj sem živel v palači Brezskrbnosti, kamor žalost ni smela vstopiti. Čez dan sem se s prijatelji igral v čudovitem vrtu, okrog katerega je bilo visoko obzidje, pa mi ni nikdar prišlo na misel, kaj je onkraj zidu, zvečer pa sem vodil ples v veliki dvorani. In res sem bil srečen, če je to, da ti nič ne manjka sreča. Tako sem živel in tako sem umrl.«

Za trenutek prekinimo zgodbo, da nekoliko premislimo, kako skušamo delati v življenju prav isto kot srečni kralj. Skušamo živeti čim bolj brezskrbno, biti materialno dovolj preskrbljeni, pazimo, da se našim otrokom ne bi nič hudega zgodilo, zapiramo se v neke namišljene svetove in želimo čim bolj uživati. Vendar nadaljujmo z zgodbo o srečnem kralju.

»Ko pa sem umrl,« je nadaljeval kralj svojo zgodbo, »so me postavili tako visoko, da lahko gledam vso grdobijo svojega mesta in ne morem, da bi ne jokal, čeprav je moje srce ulito iz svinca.«

Tudi mi smo se v življenju prisiljeni podati iz zavetja svojega doma v svet. Kakor ljudje na Golgoti,  smo tudi mi priče zlu in hudobiji, ki sta v svetu. Vendar lahko tudi mi, kakor skoraj vsi na tej gori trpljenja, ostanemo ravnodušni do tega, kar imamo pred očmi.

Lahko pa se nam zgodi v življenju nekaj drugega, zato poslušajmo zgodbo naprej.

»Daleč od tod je v ozki ulici žena s suhim in izžetim obrazom in zgaranimi rokami. Po poklicu je vezilja in veze cvetje hrepenenja na svileno obleko za najlepšo kraljičino družabnico. V kotu sobice leži njen bolan sinko, ki pa mu razen hladne vode nima kaj dati. Lastovka, nesi tej ženi rubin z mojega meča, saj so moje noge pritrjene k stebru in tega ne morem storiti. Ko je lastovka letela mimo dvora, je slišala kraljičino družabnico: »Upam, da bo za dvorni ples moja obleka narejena. Toda vezilje so tako lene.« Ptica pa se ni zmenila za dekletovo ošabnost, ampak je zletela skozi okno veziljine hiške in položila rubin zraven njenega naprstnika.

Lastovki je bilo lepo pri srcu, ko je naredila dobro delo. Tudi kip je vzljubila in je sklenila ostati pri njem še nekaj časa. Srečni kralj ji je naročil, naj razda vse bogastvo, ki je na njem ubogim. Tako sta izginila dva safira, počasi pa je – listič za lističem – izginilo tudi vse zlato. »Bolj čudovito kot kar koli na svetu je trpljenje in bolečin človeštva,« je kralj govoril ptici. Prišla je zima in lastovka je sprevidela, da bo umrla. »Poljubiti me moraš, ker te imam rad,« je kralj dejal ptici. Ta je poljubila kip in se mrtva zgrudila k njegovim nogam, kralju pa je počilo svinčeno srce.

Počasi so se ob kipu začeli zbirati mestni veljaki in govorili: »Ker ni več lep, ni več koristen.« Pretopili so ga v livarni, a počeno srce se ni hotelo stopiti. Skupaj z lastovko so ga vrgli na kup smeti.

Če še malo zgodbo obrnemo na nas vidimo, da tudi Jezus ne more s križa, ker je nanj pribit, lahko pa se spreobrnemo in začnemo na življenje in ljudi gledati drugače. Tedaj prav v trpljenju in brezupu Kristusa srečamo kot svojega Boga in odrešenika. Če se zanj odločimo in želimo biti z njim, dobimo zaklad, ki ga moramo deliti z drugimi in se zanje in za Jezusa žrtvovati. Sprva morda ne vidimo smisla, ko pa smo z Jezusom in se trudimo drug drugega ljubiti s takšno ljubeznijo, kakor nas je on ljubil, ko je šel za nas v smrt, smo srečni in najdemo smisel v svojem življenju. Pa tudi sebe se naučimo ljubiti in ceniti, ko ugotovimo, da smo narejeni za to, da ljubimo.

Ker pa se Kristusova zgodba ni končala s smrtjo na križu, ampak se je nadaljevala v vstajenje in vnebohod vemo, da se tudi za nas ne bo tako končalo. Tudi zgodba nam to pove.

Nebeški kralj je poslal svojega angela, da bi mu prinesel dve najdragocenejši stvari iz mesta. Prinesel mu je svinčeno srce in mrtvo ptico. »Prav si izbral,« je rekel Bog, »zakaj v mojem nebeškem vrtu bo ta drobna ptička večno prepevala in v mojem zlatem mestu me bo srečni kralj slavil!«

Z ubogim roparjem se tudi mi zaupno obrnimo na Gospoda, rekoč: »Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo«, da bomo tudi mi šli v njegovo bleščeče nebeško mesto in tam slavili Kralja usmiljenja in ljubezni.

- Oscar Wilde, Pravljice, Mladinska knjiga, Ljubljana 1959.