Seme luči

Tudi to nedeljo je z nami Janez Krstnik, ampak tokrat v malo drugačni luči. Na svoji življenjski poti se nahaja v preizkušnji, sama njegova zemeljska pot pa se počasi bliža koncu. Znajde se v položaju, ko je sam in se mora odločiti, kako naprej. Je pot, ki si jo je v življenju izbral prava ali ne? Je ta Jezus iz Nazareta res tisti Mesija, ki mora priti, ali ne. Ni morda kdo drugi? Janez se znajde v krizi, razjedajo ga dvomi.

Kljub temu, da je delal vse prav, da se je trudil za resnico in iskrenost, do samega sebe in do drugih, se znajde v tako žalostnem položaju. Je ta Jezusova pot res tista prava, ali je prava katera druga? Je res treba vedno vsem povedati, kar jim gre, ali ne? Je resnica res tista, ki človeka osvobaja, ali ne? Janezu nihče več ne verjame in vanj nihče več nima zaupanja. »Prišel je zavoljo pričevanja, da bi pričeval o luči, da bi po njem vsi sprejeli vero ... Resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prihajala na svet« (Jn 1,7.9). Znašel pa se je v noči, v temi, ampak se je tudi zavedel, da ne bo nič rešil, če se bo zanašal le nase in na svoje sposobnosti, ker so le-te očitno odpovedale.

Podobno odpovejo tudi naše moči. Znajdemo se v noči, stisnjeni v kot. Nihče ni na naši strani in nihče nam ne verjame, pravzaprav je danes večji problem, da nihče ne verjame v nas. Še sami v sebe ne verjamemo. V takih prelomnih trenutkih življenja pa nam umetne luči ne koristijo kaj dosti, globoko v sebi čutimo, da potrebujemo pravo luč, ki nas greje in razsvetljuje tudi v težkih trenutkih. Nanjo se moramo obrniti, kakor se je Janez.

Prav tu se pokaže, kako nam Jezus zaupa vedno in povsod, kako vedno ostane zvest. Janez je največji. Dvomi ne zmanjšajo njegove veličine. Za vse nas je to ena velika tolažba. Kljub vsemu nas ima Jezus rad, pa naj bomo kakršni koli. Njegovo zaupanje ostane nespremenjeno, ostaja trdna skala, na katero se lahko opremo.

Na naša vprašanja in iskanja ne odgovarja z nekimi znanstvenimi argumentacijami, ampak z drugačnimi dejstvi. Odpira nam oči. Pravi, naj pogledamo okrog sebe, kako se dogajajo pravi majhni čudeži, če jih želimo videti. Vsem, ki se resnično srečajo z njim, se življenje spremeni – ponovno lahko stopijo na pot, dobijo novo priložnost. Kjer pride do Gospodovega dotika, tam se rodi življenje, tam se rane zacelijo, tam odnosi zacvetijo.

Dejstva, ki jih Jezus našteje, niso spremenila sveta, so nam pa pokazala, da svet vendarle ni nek neozdravljivi bolnik. Nikdar ni obljubil, da bo rešil vse težave sveta s čudeži. V nas je vsejal ognjeno seme, ki gori v nas in ne ugasne – zares prava luč. Na nas je sedaj, da pomnožimo ta njegova dela (»Kdor veruje vame, bo dela, ki jih jaz opravljam, tudi sam opravljal, in še večja kot ta bo opravljal« Jn 14,12), in sicer tako, da svoj trud, svoj čas in svoje srce vložimo v to, da pomagamo vsem, ki trpijo, da potrpežljivo skrbimo za vsak poganjek dobrega v nas in v bližnjih (Jak 5,7).

Vera je sestavljena zlasti iz dveh stvari: iz oči, ki znajo gledati preko trenutne noči, ki vidijo, da pride za zimo pomlad, in dejavno upanje, podobno kmetovemu. Dokler je na svetu napor, je tudi upanje. Blagor nam, če ob vseh porazih, nasprotovanjih in nepravičnostih v sebi čutimo Jezusa kot drobno, a močno seme luči, ki živi in gori v našem srcu. To je edini pravi čudež, ki ga potrebujemo.