Naš adventni vodnik je največji med preroki, ki nas uči, kako svoja srca z ljubeznijo razširiti, da odgovorimo na izjemni dar Božje ljubezni, ki je, "da reši sužnja, poslal svojega Sina," kakor poje velikonočna hvalnica. Seveda ne samo zaradi zveličavnega nauka, temveč za daritev v spravo za naše grehe, da nebesa ta Ključ Davidov odpre in jih nihče več ne zapre.
Imamo torej advent, ki je kakor naše življenje. Za advent in za življenje se moramo poslužiti tako posta, odpovedi, odrekanja, mrtvičenja, pokore in vsega podobnega, da bi pripravili telo za srečanje z Odrešenikom, po drugi strani pa smo poklicani tudi k živi vodi, ki jo v svetih zakramentih, posebej pa v sveti pokori, ker je le-ta »drugi krst«, nudi sam naš Odrešenik. Še več, tam se z njim srečujemo, a nikdar ne tako dobro, da bi ne moglo z naše strani to biti še bolje. To je kristjanov trud za askezo in molitev, kakor potem še zakramentalno življenje, ki je prav tako stalno delo. Eno in drugo je sodelovanje človeka in Boga – človekovo delo, ki je Janezov krst pokore, ter Kristusov krst z ognjem, kjer pride samo njegovo Božje življenje v nas, po ognju Sv. Duha. Če rečemo s prispodobo, potem delamo vse boljšo in boljšo zemljo, da bi na njej zrastel zares odlični duhovni sad. Posebej torej tu vidimo, še enkrat, zakrament pokore.
Duhovno življenje je resnično nižanje gričev in višanje dolin, poravnavanje torej, ki pomeni odstranjevanje našega napuha in drugih moralnih ovir, ki ovirajo naše duhovno srečanje s Kristusom. Resnično gre za trdo delo, ki pa nudi neverjetno zadovoljstvo in pripravlja v našem srcu jasli, kamor potem pri sveti maši Božja Mati Marija more položiti svojega Sina, ki je Bog in Odrešenik. In ne pozabimo, čeprav smo že vstopili v drugi del adventa– to je tudi priprava na srečanje ob koncu časov, ti pa so najprej za vsakega od nas smrt, na katero velja biti pripravljeni, saj ne vemo, kje, kdaj in kako bo prišla.
