Katerih je 15 točk za razumevanje, kako je tako imenovana „tridentinska“ maša bolj pristno katoliška?
1. Pri maši starega obreda duhovnik obhaja ob vznožju oltarja, ki je dvignjen nad ravnjo vernikov, saj mora predstavljati hrib Kalvarije. Tako je že iz tega jasno, kaj je v resnici maša.
2. Duhovnik je obrnjen proti Bogu, s hrbtom proti ljudem, saj deluje kot drugi Kristus (in persona Christi), ki večnemu Očetu prinaša žrtev.
3. Verniki so nižje, saj se (na neki način) poosebljajo z Marijo in sv. Janeza ob vznožju križa.
4. Celotno obhajanje maše je torej vertikalno, od spodaj navzgor, od človeka k Bogu; vse je usmerjeno k večnemu Očetu, tako verniki kot duhovnik.
5. Besedilo posvetitve nedvoumno poudarja aktualnost žrtvenega dejanja in duhovnikovo vlogo drugega Kristusa. Na primer: pisava (s krepkim tiskom) in ločila (s piko) v evharistični molitvi ali mašnem kanonu jasno kažejo, da se pripoved razlikuje od posvetitve kot resničnega dejanja in sedanjega udejanjanja skrivnosti. Celo položaj („globoko sklonjen nad“) in ton duhovnikovega glasu („skrivoma“) se spremenita od trenutka, ko duhovnik posnema Jezusove gibe in tako uresniči čudež transsubstanciacije (spremenitev kruha in vina v Kristusovo Telo in Kri). Tako se razlikuje od enovitega tona, ki bi namesto tega lahko dajal vtis preproste pripovedi o dogodku in ne njegove reaktualizacije.
6. V posvetitvi je besedna zveza „Kadarkoli boste to delali, boste to delali v moj spomin,“ vsekakor jasnejša od izraza „To delajte v moj spomin,“ ki ga je lažje razlagati kot preprost spomin. Tudi izraz „ta kelih“ in ne samo „kelih“ je pomenljiv. Kazalni pridevnik „ta“ dejansko pomeni, da kelih, nad katerim duhovnik izgovori posvetilno formulo, ni le kakršenkoli kelih, ampak je na skrivnostni način isti kelih, ki ga je držal v rokah Jezus, ko je posvečeval, tako kot je duhovnikovo posvetilno dejanje na skrivnostni način eno in isto z dejanjem Jezusa, ki je posvečeval.
7. Duhovnikov poklek takoj po posvetitvi vsake od obeh podob izraža vero v transsubstanciacijo, ki se je zgodila zaradi pravkar izrečenih posvetilnih besed. V novem obredu duhovnik poklekne samo enkrat, in sicer ne takoj po posvetitvi, ampak šele potem, ko je dvignil vsako od obeh podob, da ju pokaže navzočim vernikom. Poklek takoj po posvetitvi pomeni, da je Evharistija prava, četudi ni (kot trdijo protestanti) udeležbe vernikov, ampak je izključno v duhovnikovi službeni moči mašništva.
8. Duhovnik, čeprav ne najde možnosti nekoristnega protagonizma, se pokaže kot to, kar je: Božji služabnik, ki ima ontološko lastnost, ki je preprosti verniki nimajo. V tem obredu ni prostora za zmedo med skupnim duhovništvom vernikov ter službenim in hierarhičnim duhovništvom tistega, ki obhaja (celebranta). Primer: začetni Confiteor (kesanje) najprej izreče duhovnik, nato pa strežnik v imenu ljudstva. To razlikovanje jasno označuje razliko med celebrantom in verniki.
9. Verniki se pripravijo s Confiteorjem in s tem, da ne samo enkrat, ampak trikrat izrečejo svojo nevrednost, natančneje s temi besedami: „Gospod, nisem vreden, da greš pod mojo streho, ampak reci le besedo in bo rešena moja duša.“ Izraz „pod mojo streho" je sicer podoben v slovenščini izrazu "k meni“, a je jasnejši, da poudari, resnični Kristusov prihod v notranje prebivališče vernika, ki ni le nekaj čustvenega v protestantskem smislu, ampak vstop pravega in živega Jezusa v vernike.
10. Obhajilo se prejema kleče, neposredno v usta, v položaju adoracije ali češčenja, s čimer se poudarita spoštovanje in češčenje do evharistije, kakor se tudi lažje razume resnico o stvarni (substancialni, ne le resnični) navzočnosti in službenem duhovništvu. Tako po eni strani razumemo neizmerno veličino Boga, ki se je naselil v naši majhnosti, po drugi strani pa ni možnosti za napačno razumevanje, če mislimo, da je evharistija le simbol, „kruh, ki nas mora spominjati“, to pa je tudi to.
11. Maša se ne konča takoj po obhajilu. S tem je jasno, da zahvaljevanje ni stvar presoje vernikov, ampak je dolžno in temeljno dejanje, da bi bilo obhajilo samo rodovitno.
12. Po obhajilu se duhovnik ne usede, kar je dejanje, ki ni „vzgojno“, saj bi lahko vernike, ki so prejeli obhajilo, spodbudilo k podobnemu dejanju.
13. "Besedno bogoslužje", če mu tako rečemo, ne traja dlje od "evharističnega bogoslužja" (oba izraza sta pokoncilski skovanki), ki je središče in vrh maše, pa obhajilo ni prestavljeno v zadnjo fazo obreda.
14. Latinščina ima funkcijo svetega in svečanega jezika in vernikom pomaga razumeti veličino skrivnosti, ki se uresničuje - izjemnost dogajanja na oltarju-Kalvariji je poudarjena prav z uporabo izjemnega jezika (izven običajnega), ne vsakdanjega (imamo seveda še druge t.i. "mrtve" jezike, ki so bili dokončno kodificirani in se ne spreminjajo, kot je recimo cerkvena slovanščina in drugi, v katerih se tudi more obhajati sveta maša, pa niso vsakdanji ali običajni). Pij XII. je v Mediator Dei zapisal: "Uporaba latinščine je jasno in plemenito znamenje enotnosti (med katoličani po vsem svetu, pa naj bodo italijanski ali nemški, beli ali črni) in učinkovita protiutež vsem krnitvam čistega nauka. Latinščina je premagovanje "prostora" in "časa". Premagovanje prostora, saj je jezik vselej enak, ne glede na to, kje se nahajate. Preseganje časa, ker je latinščina jezik, ki se ne razvija, in zato lahko bolje izraža trdnost dogme. Poleg tega se je treba vprašati: je potrebno mašo razumeti ali živeti? Danes imamo paradoks: vsi razumejo besede maše, nihče pa ne ve več, kaj je maša. Bili so časi, ko ljudje niso razumeli besed maše, vendar jih je veliko več vedelo, kaj je maša.
15. Trenutki molka ustrezno pojasnjujejo, da naloga vernikov ni toliko „glasno“ sodelovati, temveč "z vsem svojim bistvom“ sodelovati. Vzor par excellence je Devica Marija, ki ob vznožju križa ni govorila, ampak je premišljevala in darovala. Kdo drug kot ona je poskrbel, da je ta dogodek obrodil sadove? Skratka, da bi skrivnost maše obrodila sadove, je treba deliti in se prikrivati, ne pa se kazati.
Ni komentarjev:
Objavite komentar