Kako je teologija osovoboditve osvobodila Brazilce od katoliške vere

Brazilski novinar Marcelo Musa Cavallari je povzel besede p. Clodovisa Boffa, servita in brata bolj znanega Leonarda Boffa, nekdanjega frančiškanskega duhovnika. Oba sta seveda bila prvaka teologije osvoboditve v Južni Ameriki, ki je pred kratkim izgubila enega od svojih glavnih predstavnikov, ko je 22. oktobra umrl Perujec Gustavo Gutierrez. No, tudi p. Clodovis je bil do leta 2007 pomemben predstavnik "teologije osvoboditve", vendar se je potem od nje obrnil stran. Skratka, še vedno p. Boff, saj je brat Leonardo bil laiziran, krivi dolgoletno prevlado teologije za propad katolištva v Braziliji.

Teologija osvoboditve je gibanje, ki je postalo priljubljeno v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja in poudarja osvoboditev od revščine in zatiranja kot ključ do odrešenja ali zveličanja, ampak je seveda vse skupaj gledano materialno, sredstva za dosego cilja pa niso pomembna. Vendar pa si poglejmo kar primer našega servita. Clodovis Boff je leta 2007 naredil potezo, ki ga je odtujila od slavnega brata, ko je objavil članek „Teologija osvoboditve in vrnitev k osnovam“, v katerem je teologe osvoboditve obtožil, da so v središče teologije namesto Jezusa Kristusa postavili revne. Zdaj je Boff mlajši napisal knjigo, v kateri poziva k ponovni osredotočenosti latinskoameriške katoliške Cerkve na Kristusa. „Potrebno je, da Cerkev ponovno poudari Kristusa kot duhovnika, gospodarja in Gospoda, in ne le boja proti revščini in podnebni krizi,“ je dejal ob predstavitvi knjige 'Kriza v Katoliški Cerkvi in teologija osvoboditve', ki jo je napisal v sodelovanju s patrom Leonardom Rasero in je nedavno izšla pri založbi Ecclesiae.

Seveda se p. Clodovis ni povsem odvrnil od vprašanj, s katerimi se ukvarja teologija osvoboditve: „To so pomembna vprašanja," pravi, „toda če se ne napajamo pri Kristusu, ki je vir, vse usahne, vse umre,“ je dodal Boff. Lahko bi rekli, da je naredil pomemben obrat in se tudi dokaj distanciral, vendar še vedno ne povsem. 

Sedaj pa pojdimo lepo k številkam, tokrat brazilskim, da vidimo, o čem kritično piše p. Clodovis Boff. Konec šestdesetih let 20. stoletja, ko je teologija osvoboditve pričela svojo dolgoletno prevlado nad verskim mišljenjem v Braziliji, je bilo več kot 90 % Brazilcev katoličanov. Od takrat se je delež katoličanov med brazilskim prebivalstvom zmanjšal in zdaj znaša 51 %. Vidimo torej, da relativno število tistih, ki so se izrekali in se danes izrekajo za katoličane, nekako sovpada med Brazilijo in Slovenijo.

Obisk cerkva za bogoslužje je mizeren, saj brazilski katoličani zelo slabo obiskujejo cerkve. Raziskava, ki jo je lani v 36 državah izvedel Center za uporabne raziskave apostolata (Center for Applied Research in the Apostolate - CARA) Univerze Georgetown, je pokazala, da le 8 % brazilskih katoličanov ob nedeljah gre k maši. V isti raziskavi zasledimo, da naj bi v Sloveniji bilo še 24% slovenskih katoličanov nedeljnikov. Tu je treba povedati, da je gotovo resnična številka povsod še manjša, če upoštevamo, da se v teh raziskavah navadno gleda udeležba vsaj enkrat mesečno - iz prakse vem, da bi bila številka, če bi striktno gledali obisk vsako nedeljo (da torej nekdo ne gre k maši samo iz res objektivnih razlogov, kot je recimo bolezen in podobno), še precej manjša. Ta stopnja je bila tretja najnižja med analiziranimi državami, malenkost slabša, ampak približno enak odstotek katoličanov hodi k maši v Franciji, najslabše, za en dostotek, pa je na Nizozemskem. 

Boff in Rasera menita, da je upad obiska cerkva posledica tega, da se zaklad vere ne prenaša naprej. Kar se seveda strinjamo in je jasno. Pri teologiji osvoboditve je „vera instrumentalizirana v smislu revnih“, piše Boff v knjigi. „V odnosu do Božje besede in teologije na splošno zapademo v utilitarizem ali funkcionalizem,“ nadaljuje. Pravi, da se teologija osvoboditve „sklicuje na ideje, kot sta ‚rob brezplačnosti‘ in ‚eshatološka rezerva‘, da bi potrdila svoje spoštovanje transcendence vere. Dejansko je delež presežnosti v tej teologiji najmanjši in najmanj pomemben del, 'levji delež' pa, kot vedno, pripada 'osvobodilnemu branju' vere.“ Po mnenju patra Boffa to mnoge katoličane vodi v protestantizem, ezoteriko, neopoganstvo in celo satanizem.

„Vera v Kristusa še zdaleč ni izginila, to bi bilo absurdno trditi, ampak je še vedno referenca za Cerkev,“ je dejal redovnik servit na predstavitvi svoje knjige, v kateri je spregovoril na temo Kriza v 'Katoliški cerkvi: „Pomanjkanje vere, ideologije in posvetnost“'.

„Toda odločilno vprašanje je, ali je vera v Kristusa vaša osrednja, glavna, odločilna referenca,“ je dejal. „Ne gre za to, da bi Cerkev osrednje mesto Kristusa potrjevala le formalno in teoretično, ampak da ga potrjuje eksistencialno in operativno, kot utripajoče srce vsega svojega življenja in delovanja,“ je dejal redovnik.

„Doktrinarna potrditev Kristusovega prvenstva v Cerkvi ne stane veliko,“ je dejal. „Vendar pa eksistencialna potrditev, da je Kristus absolutno središče Cerkve, stane, in to veliko: To stane srce in dušo, kadar že ne stane solz in morda tudi krvi,“ je dejal. Clodovis v svoji knjigi govori o tem, kako je sodeloval z zagovorniki teologije osvoboditve v času pontifikatov papežev Janeza Pavla II. in Benedikta XVI. Po njegovem mnenju je treba teologijo osvoboditve ponovno premisliti s Kristusom v središču in ne z revnimi, da bi bila „času primerna, koristna in potrebna“, kot je dejal papež Janez Pavel II. v pismu brazilskim škofom leta 1986. Vidimo, kaj pomeni, če se nekdo ne popolnoma odvrne od zmote, ampak bi rad, da bi bil volk sit in koza cela. P. Clodovis bi rad rešil teologije osvoboditve, kakor jo je hotel, kot smo videli, očitno rešiti tudi papež Janez Pavel II., pa tudi Benedikt XVI. Lahko rečemo, da je TUDI teologija osvoboditve delno sokriva, vendar pa je le eno od sredstev v pokoncilskem voznem parku, ki so pripeljala do tovrstnih rezultatov. Ne vem, zakaj bi Cerkev potrebovala teologijo osvoboditve, ko pa se je v svoji zgodovini vedno zgledno ukvarjala in spopadala z družbenimi vprašanji, ne da bi zato odstopila od pravega nauka.