Živeti v pričakovanju

V začetku tega svetega časa je prav, da se ustavimo pri pomenu samega njegovega imena. Beseda „advent“ izhaja iz latinske besede „adventus“, v latinščini pa ne pomeni le dogodka ali prihoda, temveč tudi pričakovanje dogodka, že to pa nam pove nekaj več o tem, kaj advent pravzaprav je. V tem našem malem razmišljanju bomo videli, da mora biti advent v praksi celotno naše življenje. To naše življenje mora biti vsekakor pričakovanje, vendar budno in ne le neko udobno čakanje križem rok. Resnično pričakovanje je izraz upanja in je zato prepletanje premišljevanja in delovanja, molitve, predvsem pa čaščenja, z delom in predanostjo. Življenje brez pričakovanja ni življenje, ampak vegetiranje.

Danes o tem času pričakovanja praktično govorimo le še v povezavi z božičem, kar je tudi res, vendar le deloma. Ta naš advent nas spominja na prvega, na dolgo, več tisočletno čakanje na Zveličarja, ki se je dopolnilo s Kristusovim rojstvom.

V resnici pa ta čas sega še dlje, kar nam potrjujejo tudi branja, ki jih poslušamo v prvem delu adventa. Ta sveti čas gradi most med časom, v katerem živimo, in daljno prihodnostjo, koncem časov. Dva izraza sta vam zagotovo poznana: prvi je „čuječnost“, drugi pa „adventist“. Prvo besedo najdemo dandanes na naslovnicah številnih knjig, ki pa so 'new age' blodnje, druga pa označuje osebo, ki je pripadnik protestantske ločine. Vendar se mora človek, ki je resnično tak, zavedati svoje identitete in usode - od kod prihaja in kam gre. Prav zato bomo rekli, da mora biti oseba, v narekovajih, „adventist“, in podobno mora biti Cerkev kot skupnost, spet v narekovajih, „adventistična“. Obe pravzaprav izhajata ali izvirata iz Kristusa in sta na poti h Kristusu, ki je začetnik poti Cerkve in naše poti, ki pa nas tudi vse čaka na koncu tega potovanja.

Kot dobro razlaga sveti Bernard iz Clairvauxa, imamo tri vrste adventa ali prihoda: advent "v mesu", kakor se je izrazil, ki se je zgodil že pred 2024 leti v Betlehemu, in ga praznujemo vsako leto 25. decembra. Potem imamo advent v Duhu, ki je potreben vsakemu kristjanu, da bi se pripravil na tretji advent, tj. na prihodnji Gospodov prihod, ki pa najprej pomeni osebno srečanje z njim ob koncu zemeljskega romanja vsakega posameznika. Zato govorimo o posebni ali osebni sodbi, ki čaka vsakega od nas. Potem pa seveda pričakujemo tudi splošno Gospodovo sodbo, ki jo izpovedujemo v veroizpovedi, saj je to člen naše katoliške vere, vsekakor, vendar se mora pri izgovarjanju teh besed vsak od nas dobro zavedati precej kratkega trajanja človeškega življenja, to je kratkega trajanja svojega lastnega življenja. Saj veste, kako je lepo rekel dr. Prešeren: "Dolgost življenja našega je kratka. Kaj znancov je zasula že lopata! Odprta noč in dan so groba vrata; al’ dneva ne pove nobena prat’ka…" In tako naprej - dobro si je večkrat prebrati in/ali zrecitirati Prešernov Memento mori. 

Tu nam torej apostol pravi: „Bratje! Vemo, ura je že, da od spanja vstanemo." Zato se moramo prebuditi, to pa pomeni, da živimo to življenje adventno, torej v polnem zavedanju, da izhajamo iz Boga in se k njemu vračamo. Če torej vse primerjamo s tremi prihodi, lahko rečemo, da je bil prvi, tisti v zgodovini, naš krst, v katerem smo po Kristusu, s Kristusom in v Kristusu postali Božji otroci. Drugi prihod pride z dobrim krščanskim življenjem, zakramentalnim in molitvenim življenjem - s tem Kristus po svojem Svetem Duhu prihaja v naša srca, in sicer najprej duhovno, v dobro opravljeni spovedi in vrednem svetem obhajilu pa tudi resnično. Tako so nam dobro razumljive besede svetega Pavla: „Odložimo torej dela teme in si nadenimo orožje svetlobe. Kakor podnevi hodimo pošteno, ne v požrešnosti in pijanosti, ne v nečistosti in nesramnosti, ne v prepiru in nevoščljivosti, ampak nadenite si Gospoda Jezusa Kristusa.“ Kot smo že rekli, bomo le s takšnim življenjem, torej zares kot dobri kristjani, se bomo vsekakor zavedali resnosti svojega in tega sveta zadnjega dne, vendar pa bomo tudi živeli polni vere, zaupanja in krščanskega upanja.

15 točk večje katoliške pristnosti tradicionalne maše

Katerih je 15 točk za razumevanje, kako je tako imenovana „tridentinska“ maša bolj pristno katoliška?

1. Pri maši starega obreda duhovnik obhaja ob vznožju oltarja, ki je dvignjen nad ravnjo vernikov, saj mora predstavljati hrib Kalvarije. Tako je že iz tega jasno, kaj je v resnici maša.

2. Duhovnik je obrnjen proti Bogu, s hrbtom proti ljudem, saj deluje kot drugi Kristus (in persona Christi), ki večnemu Očetu prinaša žrtev.

3. Verniki so nižje, saj se (na neki način) poosebljajo z Marijo in sv. Janeza ob vznožju križa.

4. Celotno obhajanje maše  je torej vertikalno, od spodaj navzgor, od človeka k Bogu; vse je usmerjeno k večnemu Očetu, tako verniki kot duhovnik.

5. Besedilo posvetitve nedvoumno poudarja aktualnost žrtvenega dejanja in duhovnikovo vlogo drugega Kristusa. Na primer: pisava (s krepkim tiskom) in ločila (s piko) v evharistični molitvi ali mašnem kanonu jasno kažejo, da se pripoved razlikuje od posvetitve kot resničnega dejanja in sedanjega udejanjanja skrivnosti. Celo položaj („globoko sklonjen nad“) in ton duhovnikovega glasu („skrivoma“) se spremenita od trenutka, ko duhovnik posnema Jezusove gibe in tako uresniči čudež transsubstanciacije (spremenitev kruha in vina v Kristusovo Telo in Kri). Tako se razlikuje od enovitega tona, ki bi namesto tega lahko dajal vtis preproste pripovedi o dogodku in ne njegove reaktualizacije.

6. V posvetitvi je besedna zveza „Kadarkoli boste to delali, boste to delali v moj spomin,“ vsekakor jasnejša od izraza „To delajte v moj spomin,“ ki ga je lažje razlagati kot preprost spomin. Tudi izraz „ta kelih“ in ne samo „kelih“ je pomenljiv. Kazalni pridevnik „ta“ dejansko pomeni, da kelih, nad katerim duhovnik izgovori posvetilno formulo, ni le kakršenkoli kelih, ampak je na skrivnostni način isti kelih, ki ga je držal v rokah Jezus, ko je posvečeval, tako kot je duhovnikovo posvetilno dejanje na skrivnostni način eno in isto z dejanjem Jezusa, ki je posvečeval.

7. Duhovnikov poklek takoj po posvetitvi vsake od obeh podob izraža vero v transsubstanciacijo, ki se je zgodila zaradi pravkar izrečenih posvetilnih besed. V novem obredu duhovnik poklekne samo enkrat, in sicer ne takoj po posvetitvi, ampak šele potem, ko je dvignil vsako od obeh podob, da ju pokaže navzočim vernikom. Poklek takoj po posvetitvi pomeni, da je Evharistija prava, četudi ni (kot trdijo protestanti) udeležbe vernikov, ampak je izključno v duhovnikovi službeni moči mašništva.

8. Duhovnik, čeprav ne najde možnosti nekoristnega protagonizma, se pokaže kot to, kar je: Božji služabnik, ki ima ontološko lastnost, ki je preprosti verniki nimajo. V tem obredu ni prostora za zmedo med skupnim duhovništvom vernikov ter službenim in hierarhičnim duhovništvom tistega, ki obhaja (celebranta). Primer: začetni Confiteor (kesanje) najprej izreče duhovnik, nato pa strežnik v imenu ljudstva. To razlikovanje jasno označuje razliko med celebrantom in verniki.

9. Verniki se pripravijo s Confiteorjem in s tem, da ne samo enkrat, ampak trikrat izrečejo svojo nevrednost, natančneje s temi besedami: „Gospod, nisem vreden, da greš pod mojo streho, ampak reci le besedo in bo rešena moja duša.“ Izraz „pod mojo streho" je sicer podoben v slovenščini izrazu "k meni“, a je jasnejši, da poudari, resnični Kristusov prihod v notranje prebivališče vernika, ki ni le nekaj čustvenega v protestantskem smislu, ampak vstop pravega in živega Jezusa v vernike.

10. Obhajilo se prejema kleče, neposredno v usta, v položaju adoracije ali češčenja, s čimer se poudarita spoštovanje in češčenje do evharistije, kakor se tudi lažje razume resnico o stvarni (substancialni, ne le resnični) navzočnosti in službenem duhovništvu. Tako po eni strani razumemo neizmerno veličino Boga, ki se je naselil v naši majhnosti, po drugi strani pa ni možnosti za napačno razumevanje, če mislimo, da je evharistija le simbol, „kruh, ki nas mora spominjati“, to pa je tudi to.

11. Maša se ne konča takoj po obhajilu. S tem je jasno, da zahvaljevanje ni stvar presoje vernikov, ampak je dolžno in temeljno dejanje, da bi bilo obhajilo samo rodovitno.

12. Po obhajilu se duhovnik ne usede, kar je dejanje, ki ni „vzgojno“, saj bi lahko vernike, ki so prejeli obhajilo, spodbudilo k podobnemu dejanju.

13. "Besedno bogoslužje", če mu tako rečemo, ne traja dlje od "evharističnega bogoslužja" (oba izraza sta pokoncilski skovanki), ki je središče in vrh maše, pa obhajilo ni prestavljeno v zadnjo fazo obreda.

14. Latinščina ima funkcijo svetega in svečanega jezika in vernikom pomaga razumeti veličino skrivnosti, ki se uresničuje - izjemnost dogajanja na oltarju-Kalvariji je poudarjena prav z uporabo izjemnega jezika (izven običajnega), ne vsakdanjega (imamo seveda še druge t.i. "mrtve" jezike, ki so bili dokončno kodificirani in se ne spreminjajo, kot je recimo cerkvena slovanščina in drugi, v katerih se tudi more obhajati sveta maša, pa niso vsakdanji ali običajni). Pij XII. je v Mediator Dei zapisal: "Uporaba latinščine je jasno in plemenito znamenje enotnosti (med katoličani po vsem svetu, pa naj bodo italijanski ali nemški, beli ali črni) in učinkovita protiutež vsem krnitvam čistega nauka. Latinščina je premagovanje "prostora" in "časa". Premagovanje prostora, saj je jezik vselej enak, ne glede na to, kje se nahajate. Preseganje časa, ker je latinščina jezik, ki se ne razvija, in zato lahko bolje izraža trdnost dogme. Poleg tega se je treba vprašati: je potrebno mašo razumeti ali živeti? Danes imamo paradoks: vsi razumejo besede maše, nihče pa ne ve več, kaj je maša. Bili so časi, ko ljudje niso razumeli besed maše, vendar jih je veliko več vedelo, kaj je maša.

15. Trenutki molka ustrezno pojasnjujejo, da naloga vernikov ni toliko „glasno“ sodelovati, temveč "z vsem svojim bistvom“ sodelovati. Vzor par excellence je Devica Marija, ki ob vznožju križa ni govorila, ampak je premišljevala in darovala. Kdo drug kot ona je poskrbel, da je ta dogodek obrodil sadove? Skratka, da bi skrivnost maše obrodila sadove, je treba deliti in se prikrivati, ne pa se kazati.

vir: Il cammino dei tre sentieri

Kako je teologija osovoboditve osvobodila Brazilce od katoliške vere

Brazilski novinar Marcelo Musa Cavallari je povzel besede p. Clodovisa Boffa, servita in brata bolj znanega Leonarda Boffa, nekdanjega frančiškanskega duhovnika. Oba sta seveda bila prvaka teologije osvoboditve v Južni Ameriki, ki je pred kratkim izgubila enega od svojih glavnih predstavnikov, ko je 22. oktobra umrl Perujec Gustavo Gutierrez. No, tudi p. Clodovis je bil do leta 2007 pomemben predstavnik "teologije osvoboditve", vendar se je potem od nje obrnil stran. Skratka, še vedno p. Boff, saj je brat Leonardo bil laiziran, krivi dolgoletno prevlado teologije za propad katolištva v Braziliji.

Teologija osvoboditve je gibanje, ki je postalo priljubljeno v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja in poudarja osvoboditev od revščine in zatiranja kot ključ do odrešenja ali zveličanja, ampak je seveda vse skupaj gledano materialno, sredstva za dosego cilja pa niso pomembna. Vendar pa si poglejmo kar primer našega servita. Clodovis Boff je leta 2007 naredil potezo, ki ga je odtujila od slavnega brata, ko je objavil članek „Teologija osvoboditve in vrnitev k osnovam“, v katerem je teologe osvoboditve obtožil, da so v središče teologije namesto Jezusa Kristusa postavili revne. Zdaj je Boff mlajši napisal knjigo, v kateri poziva k ponovni osredotočenosti latinskoameriške katoliške Cerkve na Kristusa. „Potrebno je, da Cerkev ponovno poudari Kristusa kot duhovnika, gospodarja in Gospoda, in ne le boja proti revščini in podnebni krizi,“ je dejal ob predstavitvi knjige 'Kriza v Katoliški Cerkvi in teologija osvoboditve', ki jo je napisal v sodelovanju s patrom Leonardom Rasero in je nedavno izšla pri založbi Ecclesiae.

Seveda se p. Clodovis ni povsem odvrnil od vprašanj, s katerimi se ukvarja teologija osvoboditve: „To so pomembna vprašanja," pravi, „toda če se ne napajamo pri Kristusu, ki je vir, vse usahne, vse umre,“ je dodal Boff. Lahko bi rekli, da je naredil pomemben obrat in se tudi dokaj distanciral, vendar še vedno ne povsem. 

Sedaj pa pojdimo lepo k številkam, tokrat brazilskim, da vidimo, o čem kritično piše p. Clodovis Boff. Konec šestdesetih let 20. stoletja, ko je teologija osvoboditve pričela svojo dolgoletno prevlado nad verskim mišljenjem v Braziliji, je bilo več kot 90 % Brazilcev katoličanov. Od takrat se je delež katoličanov med brazilskim prebivalstvom zmanjšal in zdaj znaša 51 %. Vidimo torej, da relativno število tistih, ki so se izrekali in se danes izrekajo za katoličane, nekako sovpada med Brazilijo in Slovenijo.

Obisk cerkva za bogoslužje je mizeren, saj brazilski katoličani zelo slabo obiskujejo cerkve. Raziskava, ki jo je lani v 36 državah izvedel Center za uporabne raziskave apostolata (Center for Applied Research in the Apostolate - CARA) Univerze Georgetown, je pokazala, da le 8 % brazilskih katoličanov ob nedeljah gre k maši. V isti raziskavi zasledimo, da naj bi v Sloveniji bilo še 24% slovenskih katoličanov nedeljnikov. Tu je treba povedati, da je gotovo resnična številka povsod še manjša, če upoštevamo, da se v teh raziskavah navadno gleda udeležba vsaj enkrat mesečno - iz prakse vem, da bi bila številka, če bi striktno gledali obisk vsako nedeljo (da torej nekdo ne gre k maši samo iz res objektivnih razlogov, kot je recimo bolezen in podobno), še precej manjša. Ta stopnja je bila tretja najnižja med analiziranimi državami, malenkost slabša, ampak približno enak odstotek katoličanov hodi k maši v Franciji, najslabše, za en dostotek, pa je na Nizozemskem. 

Boff in Rasera menita, da je upad obiska cerkva posledica tega, da se zaklad vere ne prenaša naprej. Kar se seveda strinjamo in je jasno. Pri teologiji osvoboditve je „vera instrumentalizirana v smislu revnih“, piše Boff v knjigi. „V odnosu do Božje besede in teologije na splošno zapademo v utilitarizem ali funkcionalizem,“ nadaljuje. Pravi, da se teologija osvoboditve „sklicuje na ideje, kot sta ‚rob brezplačnosti‘ in ‚eshatološka rezerva‘, da bi potrdila svoje spoštovanje transcendence vere. Dejansko je delež presežnosti v tej teologiji najmanjši in najmanj pomemben del, 'levji delež' pa, kot vedno, pripada 'osvobodilnemu branju' vere.“ Po mnenju patra Boffa to mnoge katoličane vodi v protestantizem, ezoteriko, neopoganstvo in celo satanizem.

„Vera v Kristusa še zdaleč ni izginila, to bi bilo absurdno trditi, ampak je še vedno referenca za Cerkev,“ je dejal redovnik servit na predstavitvi svoje knjige, v kateri je spregovoril na temo Kriza v 'Katoliški cerkvi: „Pomanjkanje vere, ideologije in posvetnost“'.

„Toda odločilno vprašanje je, ali je vera v Kristusa vaša osrednja, glavna, odločilna referenca,“ je dejal. „Ne gre za to, da bi Cerkev osrednje mesto Kristusa potrjevala le formalno in teoretično, ampak da ga potrjuje eksistencialno in operativno, kot utripajoče srce vsega svojega življenja in delovanja,“ je dejal redovnik.

„Doktrinarna potrditev Kristusovega prvenstva v Cerkvi ne stane veliko,“ je dejal. „Vendar pa eksistencialna potrditev, da je Kristus absolutno središče Cerkve, stane, in to veliko: To stane srce in dušo, kadar že ne stane solz in morda tudi krvi,“ je dejal. Clodovis v svoji knjigi govori o tem, kako je sodeloval z zagovorniki teologije osvoboditve v času pontifikatov papežev Janeza Pavla II. in Benedikta XVI. Po njegovem mnenju je treba teologijo osvoboditve ponovno premisliti s Kristusom v središču in ne z revnimi, da bi bila „času primerna, koristna in potrebna“, kot je dejal papež Janez Pavel II. v pismu brazilskim škofom leta 1986. Vidimo, kaj pomeni, če se nekdo ne popolnoma odvrne od zmote, ampak bi rad, da bi bil volk sit in koza cela. P. Clodovis bi rad rešil teologije osvoboditve, kakor jo je hotel, kot smo videli, očitno rešiti tudi papež Janez Pavel II., pa tudi Benedikt XVI. Lahko rečemo, da je TUDI teologija osvoboditve delno sokriva, vendar pa je le eno od sredstev v pokoncilskem voznem parku, ki so pripeljala do tovrstnih rezultatov. Ne vem, zakaj bi Cerkev potrebovala teologijo osvoboditve, ko pa se je v svoji zgodovini vedno zgledno ukvarjala in spopadala z družbenimi vprašanji, ne da bi zato odstopila od pravega nauka.