Dragi verniki, v teh dopolnilnih nedeljah je zanimivo gledati, kako nekatera mašna besedila ostajajo enaka, kot recimo velja za vse mašne speve, ki ostajajo enaki, spreminjajo se vsakokrat berila in zborne molitve. To moremo povezati s priliko o gorčičnem zrnu in o kvasu v testu, saj ni težko ugotoviti konkretnega zgodovinskega sklicevanja našega Gospoda na Cerkev. Najprej je tudi slednjo skril pod prispodobo, pa vendar je že jasna namera ustanovitve, kakor tudi imamo tu prerokbo o tem, kako se bo ta Cerkev razvijala, kako bo rastla in se utrjevala. Gre pa za drugačne vrste resničnost od človeške resničnosti, zato velja opozoriti na edinstvenost prilike, na katero smo navadno premalo pozorni. Iz razodetja, torej iz Svetega pisma in ustnega izročila, vemo, da je Cerkev novo izvoljeno Božje ljudstvo, novi Izrael. Prispodoba drevesa je zelo prikladna. Navadno so za starozavezni Izrael preroki uporabljali podobo mogočne cedre, tu pa je uporabljeno gorčično drevo, ki pravzaprav ni prav nič drevo, ampak največ par metrov visok grm. Nima torej nič opraviti z neko mogočnostjo, ni nič kaj kraljevsko. Vendar pa vemo, da Kristusovo kraljevstvo ni od tega sveta, zato pa je drugačno in ima nekatere zakonitosti povsem drugačne, v določeni meri pa ima čisto enake zakonitosti, kot pač veljajo v naravi in v svetu.
Oddaljitev od svetega izročila je oddaljitev od Kristusa in oddaljitev od poživljajoče moči nebeškega kraljestva. Tisto, kar so apostoli prejeli in izročili, tisto je Cerkev, kakor narekuje »vincencijanski kanon« sv. Vincencija Lerinskega, vedno, povsod in vse učila, prav tako pa se je to vedno, povsod in s strani vseh verovalo. Podaniki pač sprejmejo in naprej prenašajo tisto, kar jim kralj po svojih služabnikih izroča. Vsi poznamo igro telefona – če se izroča tisto in samo tisto, natančno tisto, kar nam je bilo povedano, potem bo tudi zadnji člen v verigi mogel povedati tisto, kar je prvi dal v obtok. Kadar pa se misli, da znamo več in bolje od Kristusa in Cerkve skozi stoletja in tisočletja, se vse skupaj spremeni v nasprotje želenega. Eno je zanašanje na Kristusa in na njegovo milost ter previdnost, drugo pa je zanašanje na človeka. Najlepše je to teoretiziral neapeljski filozof Giambattista Vico, ko je govoril o »heterogenezi ciljev« - človek ima svoje namene in cilje, vendar pa se na koncu zgodi ravno nasprotno od tistega, kar je mislil in želel.
Tako se je želena in napovedovana pomlad v Cerkvi spremenila v zimo, vendar ne povsod, kakor moremo videti. V naši Bratovščini ostajamo zvesti izročilu in temeljimo na Kristusu Kralju, kar je poudarjal ne samo nadškof Lefebvre, ampak tudi pokojni škof Tissier. V zadnjem intervjuju nam generalni predstojnik, don Davide, govori o našem apostolskem poslanstvu takole: »Od svoje ustanovitve Bratovščina to vlogo opravlja v posebnem kontekstu krize brez primere, ki je prizadela duhovništvo, mašo, vero in vse zaklade Cerkve. V tem smislu je opomin na resničnost teh zakladov in njihovo nujnost za obnovo vsega. Ne da bi se za to odločila, Bratovščina živi kot privilegirana priča izročila v razmerah, ko je izročilo zasenčeno. Dejstvo je, da se Bratovščina v tem smislu znajde v znamenju protislovja v korist cerkvenega izročila. Moč njene obrambe je edinstvena v tem, da je njena zavrnitev vseh liberalnih reform brezpogojna in ne dopušča nobenega kompromisa. Tako pa je njeno stališče neposreden in popoln odgovor na to, kar Cerkev v sedanjih razmerah potrebuje.«
Smo pa že poudarili, kako je le majhen delež ljudi članov katoliške Cerkve, manj kot petina prebivalstva, vidimo tudi, kako malo tudi tistih, ki se izrekajo za kristjane, živi svojo vero. Še bolj velja, da ogromna večina teh ljudi pravzaprav ne pozna pravega nauka, prave maše, pravih zakramentov, zakladov Cerkve. Zato ne smemo, kakor pravi don Davide, zaspati na nekih lovorikah, ampak moramo trdo delati za ras Božjega kraljestva na zemlji. Zato se moramo seveda truditi za krepostno, molitveno in zakramentalno bogato življenje, vendar to še ni dovolj. Pod duhovnim vodstvom mora vsakdo tudi pokazati svojo velikodušnost in narediti, kar more. Vsakdo da lahko tako ali drugače svoj prispevek in vsakdo je lahko pričevalec doma in v okolju, kjer se giblje. V vseh ozirih velja, da je žetev velika, delavcev pa malo. Na nas je, da z zgledom in besedo nudimo mladim pričevanje in oporo, da bi bili bolj velikodušni v vsem. Svoje sposobnosti in talente ter, po svoji presoji, tudi drugo, je treba dati na razpolago Kristusu Kralju in njegovi nevesti Cerkvi. Res je, v človeških očeh smo samo majhno grmičasto drevo na tem svetu, vendar pa ima to drevo neverjetno vitalnost in sposobnost dajati zatočišče številnim dušam. Hkrati pa vemo, da Cerkev ni samo ta ubogi grm na tem svetu, temveč najmogočnejša cedra v nebeškem kraljestvu, ki sije v luči Kristusa Kralja. Na koncu pa seveda v mesecu novembru ne smemo pozabiti na našo odgovornost za delo tudi za trpečo Cerkev – za duše v vicah, za katere nikdar nismo naredili dovolj. Molimo, darujmo za svete maše, obiskujmo pokopališča, kjer prižgemo PRAVO svečo, poškropimo grobove z blagoslovljeno vodo in molimo za rajne. Tudi to je veliko delo. Preganjanja, zasmehovanja, bolezni in trpljenje pa se tudi more nameniti za rast apostolata, pa bo tako lažje vse to prenašati.