Dolžnost ljubezni

Sveti Pavel nas na to dopolnilno peto nedeljo po Gospodovem razglašenju, ko se nezadržno bližamo koncu cerkvenega leta, opozarja na našo največjo krščansko dolžnost, to pa je dolžnost ljubezni. Pa boste rekli, kako ljubezen ne more biti dolžnost, da ne sme postati navada in podobno, pa da je ljubezen predvsem zapoved. Vendar bomo na to odgovorili, da so zapovedi ravno, za razliko od tega, kar pravi moderni svet, naše dolžnosti. Ko gledamo na seznam zapovedi, je to seznam človekovih dolžnosti. Za kristjana ne veljajo oz. ne bi smele veljati pravice kot takšne – krščanstvo pač ni deklaracija človekovih pravic, ne temelji na tej deklaraciji. Ni neki humanizem, kjer bi človek postavil neke zadeve sam od sebe, pa se potem na to sicer sklicuje, v resnici pa vedno išče, kako bi neke stvari, kot so recimo pravice, samo deklariral, ne bi se pa jih držal. Pa tudi, človek potem gleda le nase in zase govori, kako ima pravice, medtem ko bi drugi do njega morali imeti dolžnosti. Tu je razlika med ljubeznijo in egoizmom. Po prvi je človek obrnjen izven sebe, najprej k Bogu, potem pa na isti način tudi k bližnjemu. 

Tu nam sv. Avguštin lepo pravi v knjigi »Božje mesto«, da tak človek išče Boga in bližnjega tako goreče, da ugasne njegova ljubezen do sebe, njegovo samoljubje, pravzaprav. Nasprotno pa nam ta veliki cerkveni oče govori, da egoist tako goreče ljubi samega sebe in išče svojo korist ter pravice, da ugasneta tako Bog kot bližnji, da zanj pravzaprav ne obstajata. Do tega pripelje pomanjkanje čuta dolžnosti, do ljubezni najprej, da bi potem čutili dolžnost še do drugih kreposti, da jih namreč čim bolj skušamo živeti. Če imamo čut za dolžnost, da moramo, da smo dolžni ljubiti Boga in bližnjega, potem ne bomo iskali svojih pravic, ampak bomo pripravljeni na žrtev, da tako ugodimo Bogu in bližnjemu. Najprej Bog in potem bližnji imata namreč do nas pravice, mi pa samo dolžnosti, posebej do Boga, seveda. Tako je Giovannino Guareschi položil v usta svojemu don Camillu prav te besede, ko se je zoperstavil mlademu duhovnemu pomočniku, don Chicchìju, ki je začel na ves glas kričati, kakšne pravice da ima: »Mi nimamo nobenih pravic, imamo samo dolžnosti. Bog ima do nas pravice, mi do njega samo dolžnosti.« Zato smo se prav dolžni truditi živeti krepostno življenje, zlasti kar zadeva dolžnost ljubezni.

Kakor nam drugod, torej v 13. poglavju svojega 1. pisma Korinčanom namreč pravi sv. Pavel, nam brez ljubezni vse drugo prav nič ne koristi. V berilu svete maše nam pravi, naj si oblečemo obleko vseh drugih kreposti, predvsem pa obleko ljubezni, ki je vez popolnosti. Res je, vršili bomo najprej dolžnost in marsikdaj bo vse tudi navada, vendar dobra navada. Vseeno pa nas bo to delo sčasoma pripeljalo, da bo vse skupaj resnično preraslo navado in dolžnost, ker bo vse bolj prevzemalo podobo svete vezi ljubezni, ki je svetniška, angelska in Božja. Bolj ko se bomo upodabljali po ljubezni svetnikov, Matere Marije in angelov ter po ljubezni našega Gospoda Jezusa, bolj bo to podobno tisti ljubezni, ki je v Bogu samem, ki je med Osebami Sv. Trojice. Tam se vsaka Božja Oseba popolnoma izroča drugi in ne zadržuje nič zase – nazadnje nam v pismu Korinčanom sv. Pavel opisuje ravno to vez ljubezni, ki je mi ljudje nimamo, lahko nam pa je po milosti Božji podarjena. Vendar pa je ne dobimo, če svoje njive za to seme ne pripravimo. 

Kdor misli, da je lahko živeti neke odnose in podobno kot navado in kot dolžnost, pozablja, kako se je treba pogosto boriti že za prav osnovne reči, da bi naredili kot po navadi in da bi izvršili svoje dolžnosti. Za vse se je treba neizmerno truditi, se odrekati, se žrtvovati in se sebi odpovedovati. Kako težko človek redno dela neke reči, kot je to recimo molitev, obisk svete maše, duhovno in drugo branje, premišljevanje, redna spoved, če govorimo recimo samo o naših krščanskih dolžnostih. Kako težko je potem vršiti svoje stanovske dolžnosti – mož do žene, žena do moža, starši do otrok, otroci do staršev, svoje dolžnosti v službi in podobno. Spet in ponovno vidimo, da so zapovedi, sploh zapoved ljubezni, resnično seznam človekovih dolžnosti. 

Pa, seveda, da ne pozabimo na evangelij – človek je bil ranjen z grehom, pa mu je zaradi tega še težje te dolžnosti vršiti. V njivo srca ni nikdar zasejano le dobro seme, temveč tudi plevel, ljulka. Kako pogosto se tako zdi, kakor velja za ljulko, da se zdi ta strupeni plevel na las podoben dobrim žitnim rastlinam, vendar ni res tako. Ko pa Gospod govori o žetvi, je že res govora o poslednji sodbi ob koncu časov, vendar pa se moramo zavedati tudi, kako je tista najboljša sodba nad našimi grehi vselej pri dobri sveti spovedi. V pripravi za to dobro spoved ločimo žito od plevela, slednji, ki so pa naši grehi, se nato sežge v ognju Božje ljubezni. Zaradi te milosti se potem lahko reže bližnjemu in sebi kruh ljubezni, nekaj tega dobrega semena pa se spet poseje, da bi obrodili še več tega dobrega žita. Prav to prinaša ta skrb in trud ter dobro molitveno in zakramentalno življenje – da se more sad v nas še množiti. Božja milost se lahko v nas veča. Če bi ne skrbeli za vse to, bi plevel vse bolj dušil zdravo klasje, tako da na koncu ne bi bilo nič od njega, še tisto, kar pa bi od nas prišlo, bi bilo strupeno, kakor tudi velja za plevel ljulke. K temu delu smo torej, dragi verniki, poklicani vsak dan. Ne pozabimo, da nam Bog odpusti naše dolge toliko, kolikor smo jih mi odpustili svojim dolžnikom. Blagor usmiljenim, smo slišali na vse svete, kajti ti bodo usmiljenje dosegli – velja za vsak dan, ne samo na sodbi ob koncu zemeljskega življenja ali ob koncu časov.