petek, 9. maj 2008

Osvoboditev Ljubljane

Danes se spominjamo osvoboditve Ljubljane, ki se je zgodila prav na današnji dan leta 1945. Moje mnenje je seveda tako, da je šlo le za navidezno osvoboditev, oz. vsaj delno osvoboditev. Nek totalitarizem je namreč zamenjal drugega. Naša prestolnica in z njo dobršen del Slovenije (za en del bo potrebno počakati do leta 1957, čeprav je bila komunistom prepuščena tudi cona B), je začela svojo drugo trnovo pot. Prav ta druga je bila za nas hujša od prve, saj smo s poboji izgubili približno trikrat več ljudi, kot pa jih je padlo po rokah naci-fašistov. O tem povojnejm obdobju danes, hvalabogu, vemo marsikaj, česar prej nismo. Zanimive pa so manifestacije, ki jih v prestolnici pripravljajo ob dnevu osvoboditve Ljubljane. Dobro, Zahod praznuje 8. maj, ker je takrat kapitulirala Nemčija in je bil s tem končan pekel 2. svetovne vojne v Evropi. Toda, kaj naj praznujemo mi? Naj praznujemo to, da smo bili kontrolirani na vsakem koraku, da nismo smeli javno izpovedovati svoje vere, svojih prepričanj, da nismo smeli misliti s svojo glavo, ampak tako, kakor je rekla partija?
Naj preidem na slavje - na Pogačarjevem trgu veličasten koncert. Dejansko je bil zelo lep ta koncert, vendar me je zmotil bradati mož v oranžnem oblačilu, ki je sedel v prvi vrsti - indijski guru. Vprašal sem se pač, kaj ima ta početi z Evropo, saj ima vendar naša celina krščanske korenine. Očitno jih določeni ignoranti spet želijo zanikati. Zanimiva cvetka, o kateri bo mogoče še kaj reči. In kaj ima vse to skupnega - zmešnjavo, ignoranco in zmedenost! Namesto da bi namreč praznovali 25. junij kot dan resnične osvoboditve, praznujemo zelo svečano 9. maj (danes je bila na Pogačarjevem trgu otroška proslava, ki me je spomnila na tiste v rdečih časih). Namesto da bi se oklenili Kristusa, se raje zatekamo h gurujem. Vse to le potrjuje močno zmedenost današnjih ljudi.

1 komentar:

Aljoša pravi ...

Mislim, da bo še nekaj časa tako potekalo. Veliko število tedanjih "herojev" še živi in bi verjetno ugnali vik in krik, če bi stare "rdče" praznike zamenjali z bolj modrimi (pro-Evropa). Ne smemo pozabit, da je ta del naše zgodovine še vedno POLpretekla zgodovina in ne še pretekla.
Pozorni pa moramo biti, da ne bomo mladi okuženi z nekimi prazniki, ki nam ne pomenijo (in ne morejo pomeniti) veliko. Kako malo se pri nas omenja tri očete današnje EU (kjer se nahajamo in celo predsedujemo!), kako malo se daje poudarka na nacionalne in EU simbole, kako hitro spregledamo pomen povezanosti z drugimi evropskimi narodi. Pogrevanje starih zamer in bratskih ločitev ne bo dala našemu narodu trdne gotovosti za naprej. To bomo dobili, če bomo poglobili in dobro spoznali svojo identiteto.