petek, 27. december 2024

Herodova smrt

Zgodba za praznik svetih nedolžnih otrok.

Človek brez svetlobe na koncu sovraži samega sebe in čuti težo življenja, ki mu ne more dati smisla. Herod, tisti, ki je simbolično nasprotoval „luči, ki je prišla na svet“, (tako zelo ji je nasprotoval, da jo je hotel ubiti, fizično odstraniti), je umrl zaradi strašne okužbe: iz njegovega mednožja so se izvalili črvi, ki so ga prišli uničiti, to je, razžreti. O tem pripoveduje Jožef Flavij (37-100) v svoji „Judovski vojni“. Življenje brez svetlobe je življenje, ki je tako nizko, da postane hrana za črve. Tako je tudi Herod začel sovražiti samega sebe.

V sobi je bilo temno. V sobo je vdrl neznosen smrad. Tu in tam je kdo odprl vrata, da bi prinesel nekaj hrane človeku, ki je skoraj negibno ležal na postelji. Dragocena postelja, izdelana iz plemenitega lesa in obložena s čistim zlatom. To je bil pomemben umirajoči človek, ki se je še vedno počutil močnega. Čutil je bližino smrti, zato je ukazal, naj v Jeriho pripeljejo veliko uglednih Judov, da bi jih zaprli v hipodrom, in tudi ukazal, naj jih takoj po njegovi smrti ubijejo. Vedel je, da nihče ne bo objokoval njegove smrti, zato - tako je mislil - bo ta pokol vsaj služil temu, da bodo sorodniki teh nesrečnežev jokali. Za oblast je storil vse, celo ubil svoje sinove Aleksandra, Aristobula in Antipatra. Toda oblast - saj veste - je čudna zver: danes ti daje, jutri ti vzame; danes ti laska, jutri te razžalosti. To je razočaranje, ki se sprevrže v sovraštvo do samega sebe, saj to pričakovanje nadvlade temelji na lastni želji in ambiciji, a prav ta želja in ambicija se spričo negotovosti obstoja razblini.

Zdaj je bil ta mogočni umirajoči moški tam, na svoji lastni nepospravljeni postelji: komaj je še premaknil kakšen ud. Čutil je, kako gnije njegovo lastno meso, in čeprav se je nekako tega navadil, je še vedno čutil, kako močno smrdi njegovo telo. V nekem trenutku je pomislil: „V mislih sem videl svojo odrešitev. V moči spoštovanja sem videl svoj celostni jaz. Neprestano sem iskal nekoga, ki bi me poiskal ... Mislil sem, da bi lahko tako živel. Zdaj pa vse izginja. Moje telo izginja. Moje kosti izginjajo. Smrad moje bolezni preplavlja dvorane palače. Moja palača, najprej obiskana, nato zavržena. Spomin, da, dobil sem ga. Toda dobil sem tudi smrt, za katero sem mislil, da ne bo nikdar prišla ... in namesto tega je tu in mi nagaja. Ne. Ne kesam se. Uspelo mi je le potrditi svoje sovraštvo do sebe. Ljubil sem moč. Nisem se bal sovraštva do sebe. Moči je konec, sovraštvo do sebe me ne bo nikdar več zapustilo. Čutim, kako mi ta smrad vdira v nosnice. Moje meso gnije pred mojimi očmi. Spet se sovražim. Moč me ni rešila. Moč me ni rešila sovraštva do sebe.

Ko je razmišljal o tem, je zagledal odprta vrata. Očitno je bil nekdo, ki mu je kot običajno prišel prinesti nekaj hrane. Ne. Ko so se vrata odprla, se je razširil mehak, nežen, moder sij in hitro preplavil sobo. Zdi se, da je smrad izginil, ali bolje rečeno: popolnoma je izginil. Nekako se je zdelo, da se je moškemu povrnila moč. Pred njegovimi utrujenimi očmi se je pojavila podoba. Najprej je ni mogel jasno videti, nato pa so se obrisi izostrili. To je bila žena, ki je držala novorojenčka. Žena je nežno božala otroka. Podoba je postajala vse ostrejša. Nato je ženska spregovorila: „Prišla sem, da ti povem, da molimo zate. Sem mati enega od otrok, ki ste jih ubili. Prišla sem vam povedati, da vsi ti otroci molijo za vas.

Umirajoči se je zdrznil. Za trenutek se je zdelo, da se je skoraj omehčal, vendar je bilo zanj usodno, da je začutil, kako zelo so se mu vrnile moči; usodno je bilo, da je začutil, kako je izginil tisti neznosni smrad; usodno je bilo, da je pomislil, da bi ga lahko ozdravili. Zanj je bilo usodno, ker se mu je v mislih takoj pojavila misel na moč, maščevanje, laskanje. In potem je podoba izginila. Izginil je tisti nežni modri sij. Vrnile so se sence, vrnila se je tema in odvraten smrad. Njegove okončine so spet postale paralizirane. Ponovno ga je zajela utrujenost. Smrt mu je ležala ob strani v neusmiljenem pričakovanju ... in umirajočemu ni preostalo drugega, kot da se spet začne sovražiti.

Vir: Il cammino dei tre sentieri - https://itresentieri.it/28-dicembre-santi-innocenti/.

torek, 24. december 2024

Razodela se je Božja milost

»Preljubi! Razodela se je milost Boga, našega Odrešenika, vsem ljudem…« to Pavlovo oznanilo učencu Titu naj velja kot resnično dobra novica vsem vam in tudi sicer današnjemu človeku in svetu. Kaj se je zgodilo? Angeli nam povedo: »Rodil se vam je DANES v mestu Davidovem Zveličar, ki je Kristus Gospod.« Vse skupaj je torej danes, ne včeraj, v smislu pred 2024imi leti, čeprav nam evangelist Luka sprva sporoča tudi to, ampak danes. Nekaj je sicer zgodovinski dogodek, ki se ga tudi leta 2024, ki bo kmalu postalo leto 2025, zdi potrebno ponovno potrditi, o čemer bomo seveda spregovorili, drugo pa je milostni in odrešenjski dogodek, ki je sicer seveda res v zgodovini, toliko bolj pa vsakokrat postane oz. naj bi postal DANES. 

Že ves advent namreč omenjamo ta trojni Kristusov prihod po sv. Bernardu, kjer je seveda tisti prvi, človeško gledano, včeraj oz. precej dolgo nazaj, natančneje 2024 let nazaj, ko smo pričeli šteti leta. Nekateri, morda celo številni, bi radi to zgodovino zanikali. Eden od zelo znanih je francoski pisec Michel Onfray, ki je sicer napisal tudi kak dober traktat oz. ima tudi dobre ideje in misli, saj tudi pokvarjena ura dvakrat na dan prav pokaže uro, vendar pa se moti v bistvenem. Pred letom dni je v Franciji izšla njegova knjiga, ki je potem letos izšla še v italijanščini, ki nosi naslov: Théorie de Jésus : biographie d'une idée – Teorija o Jezusu: biografija neke ideje. Onfray torej zavrača Gospoda Jezusa Kristusa, rekoč na začetku: »Veroval sem v Boga in Jezusa, vse dokler sem veroval v božička.« Francoski militantno levičarski publicist, ki mu mi ne moremo reči mislec, torej pravi obratno d angela: V Betlehemu se vam NI rodil Zveličar. Podobno kot so trdili vsi tisti, ki nočejo omenjati Kristusa v štetju let, zato pa dajo pred našim štetjem in našega štetja oz. pred splošno dobo in splošne dobe, kakor je v angleščini zadeva – before common era in common era. To je ideološko, seveda, ki ob resničnih dejstvih ne obstane, kakor lepo dokažejo vsi tisti, ki so Onfraya nazadnje in podobne pred njim, postavili na laž z dejstvi. Vendar pa je težava v tem, da francoski pisec ne opisuje le sebe v svojih delih, ki poveličujejo ateizem, uživaštvo, materializem in podobno, temveč opisuje večino ljudi, ki sicer ne teoretizirajo tega načina življenja ali životarjenja, ampak pač tako le živijo in peljejo svoje življenje. V resnici jih ne zanima to, kar nam kot zgodovinsko dejstvo navaja sv. Luka, vse zgodovinske raziskave so namreč to le potrdile, kakor jih ne zanima niti tisto, kar nam isti evangelist podaja kot odrešenjsko dejstvo, kot del odrešenjske zgodovine, kot Božji poseg v človeško zgodovino. Da se razumemo, gre za vse, ki voščijo vesele praznike in so zadovoljni, da imajo nekaj prostih dni, ne zavedajoč se, da brez Kristusa in Cerkve, ki praznuje njegovo rojstvo, teh prostih dni ne bi imeli. Tisti, ki trdijo, da gre samo za pokristjanjeni poganski praznik, se seveda spet motijo, saj dejstva pravijo drugače, ampak vemo, kako se potem takšne ideje razširijo. Kristjani torej praznujemo seveda tudi zgodovinsko dejstvo: Kristus se je pred 2024imi leti resnično rodil v Betlehemu, a se pri tem ne ustavimo. 

Kaj zlahka namreč ta praznik tudi za nas postane samo neko spominjanje in spomin v človeškem smislu, pa potem to praznino skušamo na različne načine zapolniti, pa se bistveno morda ne razlikujemo od vseh tistih, ki govorijo le o praznikih. Res je, imamo tiste, ki se izrekajo za kristjane, potem pa gredo te dni na počitnice in druge podobne zadeve, praznujejo božič le kot neki ne točno definirani družinski praznik, kjer se morda vsi, bolj ali manj prisiljeno, zberejo na veliki božični pojedini, po kateri morda celo gredo k polnočnici, ali gredo k maši potem zjutraj oz. dopoldan, kaj več kot to pa ni. Morda celo zares praznujemo, a je vse le neka čustvena zadeva, ki pa ne pušča bistvenega pečata. Morda je vse skupaj tudi neka navada in neka moralna dolžnost, kakor naj bi bila moralna dolžnost tudi krščansko življenje. To oboje na zadnje našteto ni nujno nekaj slabega ali zlega, da ne bo pomote, kakor ni nekaj slabega niti to, da se sorodstvo ali del njega zbere skupaj. Težava je, da se čustva ali moralo in dolžnost postavlja na prvo mesto. Papež Benedikt XVI. je v uvodu v okrožnico Deus caritas est zapisal: »Na začetku kristjanovega bitja ni neka etična odločitev ali velika ideja, ampak srečanje z nekim dogodkom, z neko Osebo, ki daje njegovemu življenju novo obzorje in s tem njegovo odločilno usmeritev.« Tu ima prav – srečamo se z nekim dogodkom in z Osebo v tistem dogodku: DANES se nam je v Betlehemu rodil Odrešenik! To je tisti odločilni dogodek, ki ga sv. Bernard imenuje »prihod v duhu«. Žal se preveč postavlja v začetek res neko moralo in neko racionalno idejo, ne pa Kristusa samega. Spet moramo reči, da to oboje seveda mora biti, vendar tudi to dvoje nima obstoja, če je na prvem mestu. Lahko nam služi kot neka podlaga, kot neko vstopno mesto, da se torej z razumom, voljo in spominom trudimo priti do tistega, kar pa je bistveno – do Kristusa. Včasih nam vse to celo pomaga, da ne podležemo le čustvom, pa gremo naprej, saj si moramo čisto z razumom reči, da nekaj je in velja, z voljo iti dalje, se s spominom vrniti k nekim trenutkom v življenju, ko smo prepoznali Božjo navzočnost ali posredovanje, vendar to samo po sebi še ni dovolj. Prav je, da se trudimo za kreposti, da delamo dobro in zavračamo zla, vendar je k temu povabljen vsak človek. Prav je vršiti svoje stanovske dolžnosti, kar pa je spet mogoče vsem ljudem. Treba je naprej od tega.

Vračamo se na začetek, kjer pravi Pavel, da se nam je razodela Božja milost. Prišla je torej Božja milost, prišlo je Božje življenje. Prišla je možnost, da se Kristus, spočne in rodi ter prebiva v nas, kar bomo potem poglabljali še naprej pri dnevni maši, a vendarle ne more ostati kar tako v zraku. Psalmist nas vabi, da srca odpremo Božji milosti. Na koncu božičnega časa Marija daruje Jezusa v templju, ki ni samo v Davidovem mestu, ampak v Božjem mestu, kjer se nato izvrši tudi namen Božjega učlovečenja – zveličanje človeštva s trpljenjem in smrtjo na križu, kakor tudi posledica tega, ki je pa potem vstajenje mesa in poveličanje v nebeško slavo. Gospod nato pošlje Sv. Duha, da bi vsega tega bili deležni tudi ljudje, vsi narodi, da bi torej ljudje resnično postali, kakor pravi sv. Pavel – templji ali svetišča Sv. Duha. Za to torej gre, da bi v duhovnem smislu, a še kako resnično, prišlo do srečanja med Bogom in človekom, da bi se potem ob človekovi smrti in za vse človeštvo ob koncu časov, uresničilo to srečanje z Odrešenikom v polnosti, ne samo v duhovnem smislu. Zato naj bo z našimi srci ne tako kot s prenočiščem, v katerem za Marijo in Jezusa ni bilo prostora, ampak naj bodo kakor jasli, kamor je Marija položila Božje Dete in ga molila ter počastila. Temu naj bo namenjen ves naš trud, saj gre za Božjo navzočnost v nas in v našem življenju in za mogočnost, da prejmemo posvečujočo milost, Božje življenje. Prišel je, da bi nas dvignil na Očetovo desnico, da bi resnično postali in bili Božji otroci, kar smo po sv. Janezu spet ZDAJ. Stvari torej niso izmišljene in niso zunaj nas, ampak je Bog prišel, da bi bil med nami oz. prav v nas. Kakor pa nam pravi sv. Pavel, kdo je potem lahko proti nam?

Blagoslovljen praznik Gospodovega rojstva vsem.