Razodela se je Božja milost

»Preljubi! Razodela se je milost Boga, našega Odrešenika, vsem ljudem…« to Pavlovo oznanilo učencu Titu naj velja kot resnično dobra novica vsem vam in tudi sicer današnjemu človeku in svetu. Kaj se je zgodilo? Angeli nam povedo: »Rodil se vam je DANES v mestu Davidovem Zveličar, ki je Kristus Gospod.« Vse skupaj je torej danes, ne včeraj, v smislu pred 2024imi leti, čeprav nam evangelist Luka sprva sporoča tudi to, ampak danes. Nekaj je sicer zgodovinski dogodek, ki se ga tudi leta 2024, ki bo kmalu postalo leto 2025, zdi potrebno ponovno potrditi, o čemer bomo seveda spregovorili, drugo pa je milostni in odrešenjski dogodek, ki je sicer seveda res v zgodovini, toliko bolj pa vsakokrat postane oz. naj bi postal DANES. 

Že ves advent namreč omenjamo ta trojni Kristusov prihod po sv. Bernardu, kjer je seveda tisti prvi, človeško gledano, včeraj oz. precej dolgo nazaj, natančneje 2024 let nazaj, ko smo pričeli šteti leta. Nekateri, morda celo številni, bi radi to zgodovino zanikali. Eden od zelo znanih je francoski pisec Michel Onfray, ki je sicer napisal tudi kak dober traktat oz. ima tudi dobre ideje in misli, saj tudi pokvarjena ura dvakrat na dan prav pokaže uro, vendar pa se moti v bistvenem. Pred letom dni je v Franciji izšla njegova knjiga, ki je potem letos izšla še v italijanščini, ki nosi naslov: Théorie de Jésus : biographie d'une idée – Teorija o Jezusu: biografija neke ideje. Onfray torej zavrača Gospoda Jezusa Kristusa, rekoč na začetku: »Veroval sem v Boga in Jezusa, vse dokler sem veroval v božička.« Francoski militantno levičarski publicist, ki mu mi ne moremo reči mislec, torej pravi obratno d angela: V Betlehemu se vam NI rodil Zveličar. Podobno kot so trdili vsi tisti, ki nočejo omenjati Kristusa v štetju let, zato pa dajo pred našim štetjem in našega štetja oz. pred splošno dobo in splošne dobe, kakor je v angleščini zadeva – before common era in common era. To je ideološko, seveda, ki ob resničnih dejstvih ne obstane, kakor lepo dokažejo vsi tisti, ki so Onfraya nazadnje in podobne pred njim, postavili na laž z dejstvi. Vendar pa je težava v tem, da francoski pisec ne opisuje le sebe v svojih delih, ki poveličujejo ateizem, uživaštvo, materializem in podobno, temveč opisuje večino ljudi, ki sicer ne teoretizirajo tega načina življenja ali životarjenja, ampak pač tako le živijo in peljejo svoje življenje. V resnici jih ne zanima to, kar nam kot zgodovinsko dejstvo navaja sv. Luka, vse zgodovinske raziskave so namreč to le potrdile, kakor jih ne zanima niti tisto, kar nam isti evangelist podaja kot odrešenjsko dejstvo, kot del odrešenjske zgodovine, kot Božji poseg v človeško zgodovino. Da se razumemo, gre za vse, ki voščijo vesele praznike in so zadovoljni, da imajo nekaj prostih dni, ne zavedajoč se, da brez Kristusa in Cerkve, ki praznuje njegovo rojstvo, teh prostih dni ne bi imeli. Tisti, ki trdijo, da gre samo za pokristjanjeni poganski praznik, se seveda spet motijo, saj dejstva pravijo drugače, ampak vemo, kako se potem takšne ideje razširijo. Kristjani torej praznujemo seveda tudi zgodovinsko dejstvo: Kristus se je pred 2024imi leti resnično rodil v Betlehemu, a se pri tem ne ustavimo. 

Kaj zlahka namreč ta praznik tudi za nas postane samo neko spominjanje in spomin v človeškem smislu, pa potem to praznino skušamo na različne načine zapolniti, pa se bistveno morda ne razlikujemo od vseh tistih, ki govorijo le o praznikih. Res je, imamo tiste, ki se izrekajo za kristjane, potem pa gredo te dni na počitnice in druge podobne zadeve, praznujejo božič le kot neki ne točno definirani družinski praznik, kjer se morda vsi, bolj ali manj prisiljeno, zberejo na veliki božični pojedini, po kateri morda celo gredo k polnočnici, ali gredo k maši potem zjutraj oz. dopoldan, kaj več kot to pa ni. Morda celo zares praznujemo, a je vse le neka čustvena zadeva, ki pa ne pušča bistvenega pečata. Morda je vse skupaj tudi neka navada in neka moralna dolžnost, kakor naj bi bila moralna dolžnost tudi krščansko življenje. To oboje na zadnje našteto ni nujno nekaj slabega ali zlega, da ne bo pomote, kakor ni nekaj slabega niti to, da se sorodstvo ali del njega zbere skupaj. Težava je, da se čustva ali moralo in dolžnost postavlja na prvo mesto. Papež Benedikt XVI. je v uvodu v okrožnico Deus caritas est zapisal: »Na začetku kristjanovega bitja ni neka etična odločitev ali velika ideja, ampak srečanje z nekim dogodkom, z neko Osebo, ki daje njegovemu življenju novo obzorje in s tem njegovo odločilno usmeritev.« Tu ima prav – srečamo se z nekim dogodkom in z Osebo v tistem dogodku: DANES se nam je v Betlehemu rodil Odrešenik! To je tisti odločilni dogodek, ki ga sv. Bernard imenuje »prihod v duhu«. Žal se preveč postavlja v začetek res neko moralo in neko racionalno idejo, ne pa Kristusa samega. Spet moramo reči, da to oboje seveda mora biti, vendar tudi to dvoje nima obstoja, če je na prvem mestu. Lahko nam služi kot neka podlaga, kot neko vstopno mesto, da se torej z razumom, voljo in spominom trudimo priti do tistega, kar pa je bistveno – do Kristusa. Včasih nam vse to celo pomaga, da ne podležemo le čustvom, pa gremo naprej, saj si moramo čisto z razumom reči, da nekaj je in velja, z voljo iti dalje, se s spominom vrniti k nekim trenutkom v življenju, ko smo prepoznali Božjo navzočnost ali posredovanje, vendar to samo po sebi še ni dovolj. Prav je, da se trudimo za kreposti, da delamo dobro in zavračamo zla, vendar je k temu povabljen vsak človek. Prav je vršiti svoje stanovske dolžnosti, kar pa je spet mogoče vsem ljudem. Treba je naprej od tega.

Vračamo se na začetek, kjer pravi Pavel, da se nam je razodela Božja milost. Prišla je torej Božja milost, prišlo je Božje življenje. Prišla je možnost, da se Kristus, spočne in rodi ter prebiva v nas, kar bomo potem poglabljali še naprej pri dnevni maši, a vendarle ne more ostati kar tako v zraku. Psalmist nas vabi, da srca odpremo Božji milosti. Na koncu božičnega časa Marija daruje Jezusa v templju, ki ni samo v Davidovem mestu, ampak v Božjem mestu, kjer se nato izvrši tudi namen Božjega učlovečenja – zveličanje človeštva s trpljenjem in smrtjo na križu, kakor tudi posledica tega, ki je pa potem vstajenje mesa in poveličanje v nebeško slavo. Gospod nato pošlje Sv. Duha, da bi vsega tega bili deležni tudi ljudje, vsi narodi, da bi torej ljudje resnično postali, kakor pravi sv. Pavel – templji ali svetišča Sv. Duha. Za to torej gre, da bi v duhovnem smislu, a še kako resnično, prišlo do srečanja med Bogom in človekom, da bi se potem ob človekovi smrti in za vse človeštvo ob koncu časov, uresničilo to srečanje z Odrešenikom v polnosti, ne samo v duhovnem smislu. Zato naj bo z našimi srci ne tako kot s prenočiščem, v katerem za Marijo in Jezusa ni bilo prostora, ampak naj bodo kakor jasli, kamor je Marija položila Božje Dete in ga molila ter počastila. Temu naj bo namenjen ves naš trud, saj gre za Božjo navzočnost v nas in v našem življenju in za mogočnost, da prejmemo posvečujočo milost, Božje življenje. Prišel je, da bi nas dvignil na Očetovo desnico, da bi resnično postali in bili Božji otroci, kar smo po sv. Janezu spet ZDAJ. Stvari torej niso izmišljene in niso zunaj nas, ampak je Bog prišel, da bi bil med nami oz. prav v nas. Kakor pa nam pravi sv. Pavel, kdo je potem lahko proti nam?

Blagoslovljen praznik Gospodovega rojstva vsem.