kemu bitju. Gre za nekaj, kar nam zavira eno od temeljnih človeških kreposti, srčnost, je pa tudi zelo močno povezano z vero.
V viharnih nočeh se šele zavemo svoje majhnosti. Podali smo se s čolnom na morje, prepričani vase, naenkrat pa vidimo, da smo sami preslabotni, da smo v nevarnosti, da naš čoln potone. Zdi se, da so se prav vse zle sile tega sveta zgrnile na nas in da se neusmiljeno zaletavajo v naš čoln. Sami se tem silam ne moremo upreti.
Marsikdo od kristjanov se v težavah obrne na Boga, a se prevečkrat zdi, da Bog ne pomaga, da ne priskoči na pomoč. Toda Bog ne more priskočiti na pomoč, če v nas ne najde predpostavke zanjo, če ne najde sidrišča - vere.
Šele tako, da se vsak dan trudimo gojiti prijateljstvo z Bogom, nam bo Bog lahko pomagal. Toda Bog ne želi pomagati le nam, ampak vsem ljudem! Zato ponesimo oznanilo o veličastvu in oblasti vstalega Kristusa vsem, pričujmo zanj!
5 komentarjev:
Lepo Andrej. Ko je mirno morje je pogosto to, da pozabimo na Boga. Ob viharju pa pričakujemo, da bo nam pomagal kar naenkrat. Zelo pomembna je naša vera. Ta teden smo imeli v bližini dve smrti. Staro in mlado. Potem pa se še neverujoči sprašujejo? Zakaj tako? preizkušnje nas oblikujejo vero. Lepo se imej.
V današnjem evangeliju pa sem videl drugačno prispodobo. Bolj cerkvenostno.
Mislim, da Cerkev (=čoln) pluje po morju in se odmika od navad družbe (=množica) ter tako naleti včasih na težavo (=vihar). Težava, ki je gotovo ne bi bilo če, bi ostali na obali. Toda ne bi bilo niti drugačne perspektive na življenje in niti Jezusove družbe. Ko nastopi težava lahko se Cerkvi reši iz tega stanja samo z Božjo navzočnostjo (=Jezus v čolnu), ki omogoči varno plovbo.
Mislim, da smo kot občestvo in kot posamezni verniki zelo dolgočasni in zato Gospod zaspi ... Z njim se ne pogovarjamo, se ne družimo, ga ničesar ne vprašamo ... Pogosto ga tudi pustimo spati, ker je tako "manj siten" do nas.
Nastane kriza ... in že budimo našega sopotnika. Mislim, da ni tukaj nič napačnega, če ga imamo s seboj v čolnu. Hujše je mišljenje: "Kaj pa bom jemal tega s sabo, ko bo itak zaspal".
My point of view.
Dober 'point of view' - škoda, da nisi objavil na MMT, svojem blogu, da bi bila lepa pestrost razmišljanj tudi tako. No, saj je tudi v tem primeru, važno, da človeku Božja beseda da misliti, ga spodbudi za nov korak v življenju. Tudi sam sem pomislil na cerkvenostno interpretacijo, vendar sem se omejil na eno stvar (strah-vera). Sicer pa sem vsakokrat spet presenečen nad množico simbolov in na zgoščeno dogajanje v evangeliju, še posebej Markovo poročilo je zelo zgoščeno.
@ Aljoša:
Zdaj sem videl, da si objavil nekaj os strahu na MMT. Bom takoj prebral, pa pokomentiral.
@ Andrej: ta prispodoba se je ponudila kar sama od sebe. Ko sem poslušal evangelij sem odplaval z mislimi na tisto jezero - v vihar ...
Bogastvo simbolov je eden od zakladov Cerkve, ki živi iz evangelija. Kakor je rekel škof Tonino Bello: "Cerkev mora opustiti znamenja moči, da si nadene moč znamenj".
Marko je tako močen, ker je razumel boj znamenj in simbolov. Cerkev ima pravo orodje le rabiti ga mora.
p.s. MMT :) :) lahko registriram kratico, preden mi jo sune kaka multinacionalka :D :D
Objavite komentar