Ob posvetitvi petih škofov zadnjega 12. septembra, se je pap
ež javno potožil, da v Cerkvi "mnogi od tistih, ki jim je bila zaupana neka odgovornost, delujejo za same sebe in ne za skupnost, za skupno dobro". V Cerkvi torej so pastirji in ni jih malo, ki bolj gledajo na svoje lastne koristi in ne na skrb za čredo, ki jim je bila dana v oskrbo.
Kot je vsem znano, je življenje kristjana en sam boj: proti hudiču in njegovim skušnjavam, proti slabostim, proti svetu... V prvi vrsti pa naj bi bili kot voditelji prav škofje in duhovniki, ki naj bi ljudi vodili "proti Kristusu in torej proti živemu Bogu". Če pa ti voditelji krenejo s poti, niso zvesti, se kregajo med sabo, mislijo na vse drugo, razen na skrb za duše, ki so jim zaupane, nastrada prav Božje ljudstvo, vsak izmed nas.
Težava pa ni v tem, da bi imeli samo zemeljske težave, ampak je tu v igri večno življenje, ki naj bi bilo naš skupni cilj. V tem boju, kjer voditelji niso enotni, pazljivi, zvesti... obstaja nevarnost, da bi se v boju izgubili, razkropili, morali umakniti. Na kocki so nebesa in to ni malo.
Morda se bo metafora boja komu zdela pretirana - lahko jo zamenjamo z drugo, a sporočilo ostaja isto. Kdor hoče koga voditi, učiti... mora biti najprej sam na pravi poti, sicer se lahko oba izgubita in pogubita.
Povzeto po: Gianpaolo Barra - Rischio cielo? (uvodnik v septembrsko številko revije 'Il Timone'
2 komentarja:
Zanimivo razmišljanje si povzel iz italijanskega časopisa. Tudi odgovorni, ki jim je zaupal Sveti Oče službe so ujetniki tega časa individualizma in napuha, delajo sami zase, in ne za Božje ljudstvo.
To bi bilo dobro za v Ognjišče ali Družino za objavit.
Oprosti, ker se nisem oglašal. Pospravljamo po njivi in gozdu.
In še polno uspeha pri Diplomi. Hvala za prevod Andrej.
Objava je dobra tudi kot odmev na evangelij minule nedelje. Pastirji radi vzamejo iz besedila samo kar jim paše-ostalo "pozabijo". Kaj pa tisti "kozarec vode" ... ?
Objavite komentar