Nemški filozof Nietzsche se je nekoč postavil pred eno od katoliških cerkva
ter čakal, da iz nje začnejo prihajati od maše verniki. Želel je videti, če so
ti verniki veseli in zadovoljni, pa tega na njihovih obrazih ni zasledil.
Obrazi vernih, ki so šli od maše, so, nasprotno, bili mrki in zamišljeni. Lahko
si seveda predstavljamo, do česa je potem prehitro sklepanje pripeljalo
filozofa, a se nam vseeno postavlja vprašanje, če je v našem krščanstvu kaj
tistega pristnega veselja, o katerem smo slišali v današnjem prvem berilu. Pa
ne govorim, da bi se sedaj pa morali vsi režati, ko prihajamo od nedeljske
svete maše. Ne gre za to. Moje vprašanje je samo v tem, če imamo v sebi vsaj
malo tistega upanja in zaupanja v to, da kljub vsemu slabemu, kar nas doleti,
vendarle nismo prepuščeni nekemu slučaju, ampak vidimo kak svetal žarek v
svoji prihodnosti.
Izraelci
so v že omenjenem prvem berilu veseli in srečni, ker se končno vračajo iz
babilonske sužnosti. Po mnogih letih tujine, se vračajo sedaj domov po isti
poti, po kateri so nekega dne prišli v žalosti in bolečini v tujo deželo. Baruh
to njihovo radost, to njihovo notranje veselje, opisuje takole: »Sleci, Jeruzalem, obleko svoje
žalosti in bede, in za vekomaj obleci lepoto veličastva, ki je od Boga« (Bar
5,1-9). Podobno nam pravi tudi psalm, ki nam je predlagan za to nedeljo: »Tisti,
ki sejejo s solzami, žanjejo z vriskanjem. Odhajajo z jokom, ko nosijo
seme za setev; prihajajo z vriskanjem,ko nosijo svoje snope« (Ps 126,5-6). Kako lepe besede za
nas kristjane, ki nam povedo, da če Bog dovoljuje neko žrtev, je to samo zato,
da bi nam podelil na koncu le še večjo srečo. Lepo je vse skupaj označeno s
podobami – čas žrtvovanja označuje setev, čas sreče in zadovoljstva označuje
žetev. V tem oziru mi pridejo vselej na misel tiste čudovite besede
italijanskega pisatelja Alessandra Manzonija iz romana »Zaročenca« (»I promessi
sposi«): »Bog nikdar ne skali sreče svojih otrok, če ne zaradi tega, da jim
pripravi eno, ki je še bolj gotova in večja.«
Če se sedaj nekoliko vrnemo na začetek, gotovo drži,
da nam ni treba ravno smejati se na vse grlo, ko se vračamo od nedeljske maše. Po
drugi strani pa bi vendarle morali ob vrnitvi v svoje vsakdanje življenje od tam prinesti
kanček več tistega pravega veselja in upanja, kakor tudi tiste vere in
prepričanja, da je Bog močnejši od vsega slabega, kar se nam zgodi v življenju.
Če tega v nas ni, potem z našim krščanstvom ne more biti vse v najlepšem redu. Po
apostolu Janezu pravi Bog tudi meni in tebi: »Vendar imam zoper tebe to, da si opustil svojo prvotno ljubezen« (Raz
2,5). Res je, dragi kristjan, sva v deželi izgnanstva, a težava,
da manjka tistega zadovoljstva v najinem življenju je zlasti v tem, da ne vidiva onkraj te dežele. Zato sva poklicana, da se spreobrneva.
Adventni čas je pravi čas milosti za to. Evangelij nam
pravi: »Glas vpijočega v puščavi: Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze«
(Lk 3,4). Preveč časa je namreč vladala tišina v mojem življenju, ki je postalo
neke vrste puščava. Preveč dobrih sklepov je bilo, premalo resničnih odločitev.
Treba bo res nekaj ukreniti, da se nekoliko »poštima« to našo pot. Za to velja,
kakor nam lepo pravi evangelist, da je Gospodova pot, da mora torej biti
pripravna, da pride Jezus Kristus v moje življenje, ne da moram jaz kdove kam hoditi.
Kaj moram storiti, lepo pove Janez Krstnik: »Vsaka dolina naj se napolni in
vsaka gora in hrib naj se zniža. Kar je krivo, naj bo ravno in razkopana pota
naj bodo gladka« (Lk 3,5). In da ne boste mislili, da govori evangelist
neumnosti in zadeve, ki so oddaljene od življenja, naj povem, da so včasih na Krasu resnično skušali izkoristiti vsako najmanjšo možnost, da je na tistih
kamnitih tleh kaj zraslo – tudi v doline, vrtače in kotanje so vozili zemljo,
da so lahko kaj posadili za živež in preživetje.
Če je torej želja res velika in prava, potem je človek
sposoben narediti marsikaj. Če si torej zares želim srečati Jezusa v svojem
življenju, kakor če si tudi zares želim doseči tisto večno veselje v nebesih, potem bom za to naredil vse, kar je v moji moči. Janez Krstnik
stvari ne zavija v celofan, kakor jih v svojih evangeljskih govorih tudi Jezus ne. Krščanstvo je zahtevna pot in odločitev za resnično hojo za Kristusom predpostavlja nemalokrat
precej boleče stvari in odločitve. Pa ne le krščanstvo, saj tudi sicer v življenju praktično vselej drži to pravilo o bolečem opravilu, kadar je treba narediti red in stvari postaviti na svoje mesto. Če želimo
zaraščeni vrt spet napraviti rodoviten, potem je treba tam postoriti marsikaj.
Odstraniti je treba vse trnje in robidovje ter ves plevel. Treba je vse
prekopati in pognojiti. Potem šele lahko tam kaj zraste. Kaj je tisto, kar je
treba odstraniti iz mojega življenja? Kaj pa je, po drugi strani tisto, kar je
treba le izboljšati ali poglobiti? Morda pa smo vendarle že krenili v pravo
smer, pa je treba le še stopiti odločneje.
Ob vsem tem delu pa je pomembno, da se med sabo tudi
spremljamo z molitvijo. Spomnim se našega pokojnega prvačkega župnika, ki je ob
začetku zunanje obnove cerkve vsem tistim, ki so se lotili dela dejal, kako se
sam na to delo pač ne spozna, da pa jih bo spremljal z molitvijo. Res je, bil
je strog možakar, a najprej do sebe. Po drugi strani pa mož beseda, velike skromnosti,
ponižnosti in zaupanja v Boga. V tisti našo prvačko cerkev so vzidane tudi
njegove molitve. Verjamem, da so takšne in podobne molitve vzidane tudi v
življenje vsakega od nas, da smo lahko dosegli, kar smo pač dosegli. V letu
vere smo zato poklicani tudi k temu, kar je počel apostol Pavel, da bi se
gradile naše družine in naše župnijske in druge skupnosti: »Molim pa tole: naj vaša ljubezen čedalje bolj
napreduje v spoznavanju in v vsakršnem zaznavanju, da boste znali razlikovati,
kaj je boljše, in boste tako čisti in neomadeževani za Kristusov dan« (Flp
1,9-10).
Ni komentarjev:
Objavite komentar