Poslušanje, priznavanje, zahvaljevanje in zaupanje - naš vsakdanji boj in kruh

Poslušamo eno od Jezusovih razprav z verskimi voditelji njegovega časa. V Matejevem poročilu o tem, da gre za razpravo, ni nobenega dvoma, saj zapiše, da ga je neki učitelj postave vprašal, da bi ga preizkušal (Mt 22,35). V Markovem poročilu je stvar precej drugačna. Čeprav je bil pismouk sprva do Jezusa nekoliko rezerviran, je nanj – tudi po službeni dolžnosti – gledal nekoliko zviška, pa ga Jezus v razvoju pripovedi pozitivno preseneti, naredi določen vtis. To pismouka privede celo do tega, da Učitelja pohvali: »Dobro, učitelj. Resnico si povedal.«

Tu je že prvi nauk za nas. Pismouk je znal postaviti v prakso tisto, kar na samem začetku pravi tista »največja zapoved«, ki mu jo je Jezus navedel: »Poslušaj.« Kako težko to delamo. Pa ne le tako, na ulici, ampak žal tudi v naših odnosih. Neki duhovnik mi je pripovedoval, kako sta k njemu prišla zakonca, ki sta dejala, da je njun zakon v krizi. Drug čez drugega sta vpila, pa čeprav sta bila v župnišču in pred duhovnikom. Slednji se je hitro domislil rešitve. Najprej ju je povabil, da bi utihnila, potem pa dejal, da bosta eden po eden govorila – vsak po dve minuti, drugi pa bo ti dve minuti moral molčati in poslušati. Zadeva se je na ta način hitro rešila, zakonca pa sta še vedno poročena.

Imamo torej veliko težavo v tem, da si domišljamo, kako bomo drugega prepričali, če ga bomo preglasili. Nič čudnega, da imamo takšno mišljenje, ko pa v svetu vlada zakon močnejšega. Toda ta zakon, ki je sicer uspešen v bitki za položaje in oblast, popolnoma odpove v naših medčloveških odnosih. Ti se skrhajo, če ne znamo prisluhniti. Prisluhniti pomeni sočloveku dati prostor. Vsak od nas ga potrebuje. Če si drugi seveda misli, da temu ni tako in mora priti do življenjsko pomembnega prostora tako, da drugega izrine, potem tu odnosa ne more biti. Nehote mi tu pride na misel tisti »Lebensraum«, ki pomeni »življenjski prostor« in ki so si ga s silo pridobivali med 2. Svetovno vojno Nemci. Tako ne gre. Prostor pri sočloveku, zlasti če gre za moža ali ženo, prijatelja ali prijateljico, fanta ali dekle, si moramo pridobiti prek poslušanja in sprejemanja, ker si prostor v njegovem ali njenem srcu lahko pridobimo le na takšen način.

Povejmo še nekaj – oba sogovornika, pismouk in Jezus, sta drugemu znala priznati, da ima v določeni meri prav. Znamo to tudi mi storiti? Kako je z našimi pohvalami? Kako z našimi kritikami? Znajo slednje najprej navesti »plus«, šele zatem tudi »minus«? To je težka umetnost, kakor opazim pri sebi. Pa tudi, glede na to, da obhajamo zahvalno nedeljo, se znamo zahvaliti za naša srečanja? Kako lepa priložnost je za to ob večerih, preden ležemo spat.

Ko govorimo o poslušanju, seveda ne moremo izpustiti neke ključne razsežnosti našega življenja, to pa je verovanje. Če je vera prava, je odnos, zaupljivi odnos z Bogom. V tem oziru se radi in na široko pritožujemo, kako nas Bog nič ne usliši. Pa smo znali pred njim kdaj umolkniti in se predvsem potruditi, da bi poslušali? Francoski krščanski pisatelj François Mauriac je v »Jezusovem življenju« zapisal: »Vse prepogosto mislimo, da Bog ne posluša naših vprašanj, medtem ko smo mi tisti, ki ne poslušamo njegovih odgovorov.«

Danes pogosto govorimo o tem, da mora biti več dialoga. Ta beseda je vse od 2. vatikanskega koncila tudi zelo veliko na ustih kristjanov, zlasti cerkvenih mož. Strinjam se, dialog mora biti, a ta beseda že vsebuje v sebi dejstvo, da morata zanj vselej biti dva. Če drug drugega nismo sposobni poslušati, potem dialoga ne more biti. Koliko brezplodnih razprav je med nami že samo zaradi tega, ker se ne znamo pogovarjati tako, kakor sta se pismouk in Jezus… Drug drugega sta znala poslušati, ne preglasiti.

Pa tudi v našem verskem življenju je tako, da če Bogu ne znamo prisluhniti, potem tu dialoga ne more biti. Bog je sploh tak, da spoštuje našo svobodo in se nikdar ne vsiljuje. Govori sicer vselej, a ne na silo. Njegov glas je kot lahna sapica, kakor nam lepo pove Sveto pismo.

Zato, dragi kristjan: »Poslušaj.« Poslušaj Boga in poslušaj bližnjega. To je izredno pomembno za tvoje življenje.

Pri tem pa se vse skupaj ne konča. Treba je narediti še korak naprej. Kakor bi se Jezus igral nekoliko skrivalnice s tistim pismoukom s tistim: »Mrzlo, mrzlo; mlačno, mlačno; toplo, toplo…« Rekel mu je, da ni daleč, torej: »Toplo, toplo…« Poslušanje in priznanje je vedno prvi korak, potem pa je treba nekoga – Boga ali sočloveka, sprejeti z vsem srcem. Nekoga poslušati in priznati z ustnicami je nekaj, spustiti ga v svoje srce pa nekaj drugega. Govorimo o zaupanju. Kot smo zgoraj dejali, bi lahko vero označili tudi kot zaupanje – v sočloveka in v Boga.

To so ta ključna področja, na katerih vsak dan bijemo trd boj. Je pa to tudi naš vsakdanji kruh, brez katerega nismo ljudje in brez katerega ni pravih odnosov. Pod pogojem seveda, da si odnosov z bližnjimi in Bogom želimo...