Skozi vdovine oči...

Osrednja oseba današnje Božje besede, zlasti prvega berila in evangelija, omenjena pa je tudi v psalmu, je vdova. To je figura, ki je bila v judovski družbi na samem robu, saj je smrt njenega moža pomenila tudi njeno družbeno smrt. Izgubila je namreč svojo pravno gotovost, pa tudi finančno podlago in se je pogosto zgodilo, da je morala za svoje preživetje in preživetje družine beračiti. Za družbo je taka ženska postala nihče, neki nebodigatreba, družbena smet. Na vdovo seveda iz vseh teh razlogov nihče ni bil pozoren, nihče je ni videl, opazil, od vseh je postala zavržena. Obsojena je bila na propad, na nič. Zlasti, če je prišla v deželo lakota

Vdovin dar - sant'Apollinare Nuovo, Ravenna

Danes je tudi med nami veliko takšnih "vdov", kamor spadajo vsi tisti ljudje, ki so na robu družbe in nima nihče oči zanje. To ne nujno pomeni, da jih ne vidimo fizično, da jih ne opazimo, kolikor bolj to, da nas ne zanimata njihova stiska in usoda. Na to je sicer tu treba opozoriti, saj se je v naši družbi ta socialni čut skoraj povsem izgubil. Ker smo kristjani del družbe, se je ta čut izgubil tudi pri mnogih kristjanih in je nepotrebno, da bi se slepili nasprotno, saj si je resnico treba povedati, pa čeprav boli, saj nas edina lahko zares osvobodi. 

Vendar obstaja, če nadaljujemo v to smer tudi velika nevarnost, ki je ta, da bi se mi postavili v vlogo sodnika. V človeški zgodovini je bilo tega že precej in ta nevarnost na nas nenehno preži. Lahko se namreč nekako "politikantsko" (ne moremo reči "politično", ker lahko tej posebni znanosti delamo tudi krivico, saj je lahko politika tudi dobra...) postavimo na stran vdove in vseh tistih današnjih "vdov", torej tistih na robu, in začnemo s prstom kazati na vse sodobne "pismouke", ki jih je pa kar nekaj tudi v našem času.

Seveda je res, da gre pri Jezusovi priliki za jasen spopad med krivičnimi in pravičnimi, vendar, kakor pravi apostol Jakob: "Zakonodajalec in sodnik je eden, tisti, ki lahko reši in pogubi. Kdo pa si ti, ki obsojaš bližnjega?" (Jak 4,12). Tisti, ki govori v evangeliju, je Božji sin, je Bog. Zanj po "defaultu" velja, da je pravičen. Za nas ne. On je zares čist v tem pogledu in lahko presoja ter postavlja "ovce na desnico in kozle na levico" (Mt 25,33), v smislu, da se lahko postavlja za sodnika ljudi - gotovo to še ni dokončna sodba, da ne bo pomote. Hočeš, nočeš, velja za nas nekaj povsem drugačnega. Ljudje smo grešni, smo krhki in ranljivi. To nas zaznamuje in meja med pravičnostjo in krivičnostjo je tanka. Kolikokrat se v življenju to pokaže - že v kratkem časovnem razmiku, skorajda sočasno, naredimo nekaj dobrega in nekaj slabega. Visoko se dvignemo in nizko ter grdo pademo, se poberemo, se dvignemo in pademo... Tako pač gre ta zadeva. Vdovi iz Božje besede nista bile izvzete iz tega - tudi onidve bi lahko ravnali drugače. Prva vdova bi lahko ne naredila jedače najprej za Božjega moža Elíja, ampak bi ga kaj lahko napodila iz hiše in mu rekla, naj se pobere tja, od koder je prišel, pa tega ni naredila. Prav tako bi druga vdova lahko pogledala na levo in na desno, da bi videla, če je slučajno kdo ne opazuje, potem pa v zakladnico vrgla en sam bakreni novec, namesto obeh, ker se pač nikoli ne ve... Človek je nenehno na izpitu, greh in krivica nenehno prežita nanj. Življenje je neprestano odločanje po vesti med dobrim in slabim. Tista skrivnostna moč zla, ki se zdi navidez tako lepa in privlačna, je precej močna sila, a ji je mogoče upreti se, kot piše že na začetku Svetega pisma pri zgodbi o Kajnu in Abelu: "Greh preži nate pri vratih, njegovo poželenje se obrača proti tebi, a ti mu gospoduj!" (1 Mz 4,7).

Jezus, ki ošteva pismouke, tega ne počne zato, ker bi jih sovražil, temveč, ker jih ima rad. Saj vendar ni neki sadist, ki bi jim privoščljivo nekaj zabrusil, češ, tako ali tako boste šli v pekel... Ravno tega noče. Želi, da bi se rešili, zato pa jih opozarja, saj zaenkrat niso na pravi poti. Kako pogosto smo do Jezusa in nebeškega Očeta v tem oziru krivični! Ali ne drži tudi za starše, da "težijo" svojim otrokom, da jim kaj prepovedujejo, jih omejujejo? To vendar delajo, ker imajo svoje otroke radi in bi jih radi obvarovali pred slabimi rečmi in vplivi. Če bi ob napačnem ravnanju svojim otrokom rekli, da ravnajo pravilno, kakšni starši bi bili? Podobno velja tudi za nas v našem odnosu z Bogom, ko nam ob našem napačnem ravnanju, napačni izbiri na nek način sporoči, da ne delamo prav. 

Na vprašanje, zakaj Jezus graja pismouke, z naše strani odgovor ni in ne sme biti enostaven. Jezus namreč sprašuje tudi nas, kako živimo. Sprašuje nas zlasti po tem, kakšen je naš, kakšen je moj odnos z Bogom. Sprašuje me, kakšna je moja vera. On to lahko sprašuje, ker vidi v samo srce človeka, vidi v človekovo notranjost. Vidi torej tudi, kakšni so človeški vzgibi in nameni. Mi seveda tega nismo sposobni, zato pa se ne smemo postavljati za sodnike in razsodnike v teh zadevah, ki so našim očem skrite. Povabljeni smo raje, da se skušamo postaviti malo v kožo teh ljudi, če smo sposobni.

Vsi bi se, če bi nas kdo vprašal, najbrž raje postavili v vdovino kožo. Gre pač za svetal zgled, kakor tudi drži, da jo Jezus pohvali. A to je presojanje s perspektive današnjega časa. V danem trenutku bi tudi mi raje bili bodisi pismouki ali bogataši, ki mečejo denar v zakladnico, kakor tista uboga, revna in negotova uboga vdova. Tudi danes si nihče ne želi biti ubog, reven, izključen. Odveč so vse parole v to smer, češ, kako bi morali vsi biti ubogi. Kot je lepo rekel don Camillo, je revščina vselej nesreča, daleč od tega, da je to blagoslov. Podobno lahko zatrdimo za bolezen in druge podobne reči. Na zunaj bi mi vsi preklinjali in s prstom kazali na razne bogataše in tiste, ki so kam prilezli, v sebi pa bi si tudi mi želeli biti na njihovem mestu, imeti to in ono.

Obsojati? Ne. Skušati razumeti in kljub vsemu imeti rad te ljudi, ki so v bistvu - govorimo za današnje pismouke in bogataše - osamljeni in nesrečni. Kar oni počnejo, je - če gledamo skozi njihove oči, v njihovem pogledu - čisto logično. Toliko pač zmorejo videti. Vdova vidi širše, ker njen pogled ni usmerjen samo v tla, ampak tudi navzgor. Njen pogled ni samo tostranski, ampak je večnostni, je usmerjen tudi v onostranstvo. Zato se je sposobna povsem prepustiti v Božje roke in si reči, da bo Gospod že poskrbel. Ker je sposobna takšne vere, nam jo Jezus lahko postavi za zgled. Vendar to še zdaleč ni nekaj enostavnega. Vera je dar, ki pa ga Bog pogosto podari takšnim, ki so izgubili vse druge gotovosti, ki so prišli do dna.

V očeh tega sveta je neumna vdova. S tistim večnostnim pogledom, ki ga nudi vera, so neumni pismouki in bogataši oz. vsi tisti, ki so navezani na dobrine tega sveta, ki so denar, moč in oblast. Toda, ta pogled vere se ne ustavi le pri tem, da ima za neumno tisto, kar je v "očeh sveta" pametno, ampak gre naprej. Kdor ima takšen pogled se zaveda, da ne bo ničesar nesel s seboj ob smrti, kakor se tudi zaveda, da so to dobrine in gotovosti, ki danes so, jutri pa jih ni več. Vendar zna takšen človek predvsem imeti rad ljudi in jih ne obsoja, če na stvari in življenje ne gledajo enako kot on sam.

Zato si rad predstavljam, da je tista vdova potem kaj zmolila za bogataše, pismouke in vse tiste, ki so njo in njej podobne prezirali. Koliko smo danes mi sposobni moliti in imeti radi tudi tiste, ki nas ne razumejo, nam nasprotujejo, nas morda celo prezirajo?