Sedaj še ne razumem

Z mašo Vélikega četrtka začenjamo velikonočno Tridnevje oz. praznovanje Vélike noči. Velikončna skrivnost sestoji namreč iz vsega tega, kar praznujemo od četrtka pa do nedelje, začenši z vsem, kar obhajamo na Veliki četrtek - od zadnje večerje, ob koncu katere je Jezus postavil sveto Evharistijo, pa prek trpljenja v vrtu Getsemani (ker je prav za to šlo, čeprav to ni bilo toliko fizično kot bolj duhovno in duševno trpljenje) ter Jezusove, kakor bi se danes izrazili, aretacije. Ko potem Najsvetejše ob koncu današnjega obreda nesemo iz tabernaklja drugam, to še ne pomeni Jezusovega pokopa, torej njegovega telesa še ne položimo v Božji grob, ampak s tem izrazimo, kako je bil nasilno odveden in zaprt v ječi, na neki način torej ugrabljen. Veliki četrtek je torej vse to, zlasti pa obhajanje spomina postavitve Evharistije in ustanovitve duhovništva.

V prvem berilu smo slišali pripoved o obhajanju judovske Pashe, za katero so si Judje morali priskrbeti

 Juan de Juanes - Zadnja večerja

“neoporečno jagnje” (2 Mz 12,5). Tisto jagnje, ki je bilo krvavo žrtvovano, že simbolizira Jezusa, ki je bil žrtvovan na oltarju Križa. Tista daritev nas je, kakor verujemo, vse odrešila, vendar je vse skupaj zaman, če človek ne napravi svojega in ne odpre srca Božji milosti. Samo tako bomo rešeni večnega pogubljenja. Čemu bi lahko to primerjali ali kako bi to drugače povedali? Radi bi šli na koncert denimo 4. Maja v Stožice, ko pride sloviti kitarist skupine Dire Straits, Mark Knopfler. Če želimo na koncert, je treba kupiti seveda karto, sicer nas bodo pustili čakati zunaj. Nekaj bomo zagotovo slišali, ker se vselej nekaj sliši ven, a nam bo znotraj težko, ker bi si tako želeli biti notri in se veseliti ter žurati skupaj z drugimi – brez karte pa žal ni zabave. Na neki način moramo tudi mi označiti podboje vrat svojega srca, da ne gre slučajno Gospod mimo, ampak vstopi in “večerja z vsakim od nas” (Raz 3,20). Tu je potreben tisti korak vere, ki je zavestna odločitev človeka v vsem njegovem bistvu za Jezusa Kristusa. Če do tega zares pride, se bo to nujno poznalo tudi v mojem življenju, sicer je moje krščanstvo zgolj neka folklora oz. samo prazne besede. Vera samo v besedah, brez dejanskega učinka na življenje posameznika, pa je mrtva kakor telo brez duha, kot nas posvari apostol Jakob (Jak 2,26). Seveda je za to čas “vse dokler dihamo” (sv. Avguštin), a ni kaj čakati, rekoč: “Saj bo že, je že še čas…” Jezus nam jasno odgovarja: “Neumnež, to noč bodo terjali tvojo dušo od tebe” (Lk 12,20). Z apostolom Pavlom zato kličem vsem brez izjeme, z mano vred: “To pa rečem, bratje in sestre, da je odmerjeni čas kratek” (1 Kor 7,29).

V evangeliju smo slišali pripoved zadnje od treh velikonočnih (pashalnih) večerij, o katerih govori evangelist Janez, ki se dobesedno ne spominja postavitve Evharistije, saj to vse že predpostavlja. Mi se bomo najprej ustavili za trenutek pri tisti drugi pripovedi v šestem poglavju, ki govori o “kruhu življenja”. Rad bi namreč pojasnil, zakaj sem natvezil vse tisto zgoraj. Glejte, tudi danes obstaja velika nevarnost, da tisti, ki bolj ali manj zahajamo v cerkev ali se vsaj pojmujemo kot kristjane, na vse skupaj odreagiramo zelo podobno Judom tam pri tisti pomnožitvi kruha, ki so se spraševali: “Kako nam more ta dati svoje meso jesti?” (6,52). Kaj je tu težava? Ničesar, prav ničesar niso razumeli. Vse je šlo mimo njih, ne da bi se jih sploh dotaknilo. Tudi mi danes lahko ničesar od tistega, kar se dogaja pri maši in pri zakramentih, ne razumemo. Za vse to se namreč predpostavlja vera. Za našo dandanašnjo vero pa lahko rečemo vse drugo, razen, da je res evharistična. 

Vse skupaj je lepa simbolika, lepa tradicija, folklora ali kaj podobnega. V tej smeri tudi vse lepo funkcionira, saj kakih velikih grehov nimamo, ampak smo tako, kakor smo, že v redu, pa nam ni treba k spovedi, pri maši pa smo tako zaradi lepšega, če smo in kadar smo, ne verujemo pa, da je Jezus tam resnično navzoč v tistem koščku nekvašenega kruha. Tudi k obhajilu gremo lepo iz navade, ker gredo vsi, tako ali tako pa je to naša pravica, saj smo uradno kristjani. To vse gre lepo naprej, dokler naša vera ne pride na resno preizkušnjo. Takrat nam je vse odveč in je tudi za nas vsaka zahteva tako Jezusovega evangelija, kakor tudi cerkvenega nauka in duhovnikov Cerkve “trda beseda”, ki je ne moremo poslušati, ker nam ne ustreza. Pogosto se to dogaja, saj imamo ljudje pač svoj ponos in svojo trmo. Takrat se nismo sposobni odpovedati sebi in svojemu ponosu, nismo sposobni pustiti Gospodu, da naredi z nami, kakor je prav. Ne želimo se učiti, ne pustimo si dajati naukov in zgledov. Pravzaprav v naši notranjosti za Jezusa Kristusa ni prostora. Tako podobni smo apostolu Petru iz današnjega evangelija, ko je edina prava različica in razlaga življenja in vsega skupaj, le naša različica, moja različica. Edino pravilno je zgolj in samo tisto, kar mi naročata moja pamet in razum.

Toda tako, na takšen način v velike skrivnosti krščanske vere ne moremo resnično vstopiti. Tudi za nas veljajo te Jezusove besede: “Tega, kar jaz delam, ti zdaj še ne razumeš” (Jn 13,7). Kako dobro bi bilo kdaj priznati, kako teh velikih reči ne razumemo, čeprav si vselej domišljamo, kako bomo zadevam, vsem zadevam, prišli do dna s svojim razumom. Ne bomo, ker smo omejeni. Celo morje stvari je, kakor nas spominja Pascal, ki naš razum presegajo. Je pa to lahko tudi vstopna točka. Če namreč enkrat pridemo do tega spoznanja, da je neskončno stvari večjih od nas, da nas presegajo, če to enkrat ponižno priznamo, potem se že lahko odpre tisto okno za to, da bi nekega dne globlje vstopili v te Božje skrivnosti. Potem tudi meni Jezus reče tisto: “Spoznal boš kasneje” (Jn 13,7). Bratje in sestre, upam, da je tudi v vas ta globoka želja, to globoko hrepenje, da bi globlje vstopili v Jezusovo velikonočno skrivnost, da bi se poglobili v njegovo odrešilno trpljenje, smrt, da bi potem z njim nekega dne tudi vstali v večno življenje.