Resničnost ima več obrazov

O Veliki noči - v celoti

Ko se bližajo velikonočni prazniki, ima človek večjo priložnost premišljevati o tem, kaj sploh praznujemo oz. še bolj o tem, kaj ljudje danes praznujejo ob teh praznikih. Seveda je porabniška komponenta praznovanja jasno navzoča, pa ne le pri nekaterih, pa bi jih zato morali gledati zviška – porabništvo je del nas vseh, je torej navzoče tudi pri še tako dobrih kristjanih, pri posvečenih in še kom. S to zadevo se da boriti, zato pa tudi imamo postni čas, kjer je ena od skušnjav, ki se ji moramo z Gospodom postaviti po robu prav ta. Druga zadeva je tista, ki tu bolj skrbi, to pa je to, da se je naše praznovanje Velike noči pravzaprav zreduciralo na le en vidik, na praznovanje vstajenja. Še to vstajenje pa ni Kristusovo, temveč le še Jezusovo vstajenje.

Celostna Velika noč

Velikonočna skrivnost je, kot nas lepo uči naša vera, trpljenje, smrt in vstajenje, ne moremo tu narediti kar neki »reductio ad unum«. Rečeno drugače, to pa je še kako navzoče v našem življenju, – ni prave ljubezni brez brez boja, ni pravega boja brez požrtvovalnosti oz. žrtve, čemur sledi tudi to, da mora nekdo umreti, da bi nekdo drug živel.

Pustiti se ljubiti

»Srčno sem želel jesti z vami to pashalno večerjo, preden bom trpel,« (Lk 22,15) so besede Gospoda Jezusa, kakor nam jih sporoča evangelist Luka. To so besede, ki niso namenjene le tistim, ki so sedeli tam z Gospodom v dvorani zadnje večerje, saj bi to bilo le nekaj zgodovinskega, omejenega na tisti določeni dogodek, zato pa bi tudi ostalo pozabljeno nekje v zgodovini. Gospod Jezus v resnici to govori vsej svoji Cerkvi, torej vsem tistim, ki se imenujemo kristjani. Želi, da bi mi bili tam z njim pri mizi. Ne želi le naših dobrih želja in čustev ter sočutja tisti, ki je za nas trpel, umrl in vstal, temveč želi, da smo tudi mi resnično navzoči, z dušo in telesom, tam, kjer je vse od tistega dne on sam resnično navzoč, to pa je pri sveti evharistiji. 

Sveta maša, ki jo je Gospod Jezus ustanovil na Veliki četrtek, vsebuje vse odrešenjske dogodke – je

seveda Gospodova žrtev na križu za nas, a hkrati tudi še vse drugo, torej tudi vse dogajanje pri zadnji večerji, vključno z umivanjem nog, o katerem smo v evangeliju slišali. Po sv. Izidorju seviljskem je namreč sveta maša Kristusova žrtev na križu, vendar pa takoj dodaja, da se verni pri njej tudi udeležujemo Gospodove večerje na Veliki četrtek – mi smo, ko smo pri sveti maši, dejansko skupaj z vsemi ob Gospodu v dvorani zadnje večerje.

Kako zgovorna je v tem oziru osma postaja križevega pota, ko Gospod Jezus jeruzalemske žene vabi, naj ne jokajo nad njim, temveč naj se raje obrnejo nase in na svoje družine. Tudi nas podobno vabi, da bi se obrnili vase in se zavedli, kako zelo potrebujemo njegovega odrešenja, ter se mu hvaležno izročili. Prevečkrat prihajamo k sveti maši in zakramentom tako, kot da bi Gospod nas potreboval, ne spoznamo pa, da smo mi tisti, ki potrebujemo njegovega odrešenja. Razumeti moramo, a ne le z razumom, temveč tudi s srcem, pri kako velikih, veličastnih stvareh smo lahko navzoči, ko se udeležujemo svete maše. To nas bo morda privedlo do tega, da bomo končno iz srca enkrat vzkliknili tisti: »Gospod, nisem vreden…« Nisem vreden tega, da se Gospod Jezus popolnoma razdaja prav meni, pa vendarle to dela pri sveti maši. 

Namesto pa, da bi mu odprl svoje srce, ker mi on daje največjo možno ljubezen, raje bežim v puščavo in sence svojega vsakdana, se skrivam tam. On me kliče: »Kje si?« (1 Mz 3,9). A jaz nočem odgovoriti, ker se bojim, da me Gospod išče, ker me želi pokončati. Toda on me ne želi pokončati, temveč me želi rešiti. Želi ozdraviti moje rane, želi mi vrniti veselje in mir. Tega se je še kako zavedal kralj David, saj pravi v psalmu »Miserere«: »Vrni mi veselje svojega odrešenja« (Ps 51/50,14). Kaj nam to pove? Da smo izgubili zaupanje. Nikomur več nočemo zaupati, pa čeprav naredi še ne vem kaj, da bi nam pokazal in dokazal svojo ljubezen. Kaj naj bi Gospod še naredil, da bi nam pokazal, kako nas ljubi? Bežimo od te zastonjske ljubezni in od tega odrešujočega objema, ki rešuje. Sklenimo danes, da od Ljubezni – z veliko začetnico, ne bomo več bežali, temveč se bomo Gospodu Jezusu zaupali popolnoma. 

Sklenimo, da mu bomo v prihodnje podarili vse tisto, za kar se mu moramo zahvaliti, da mu bomo izrazili svoje prošnje, da mu bomo tudi priznali vse svoje zablode, pa tudi vse tisto, kar nas teži. Gospod Jezus pravi: »Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. Nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike« (Mr 2,17). Mi se bomo zavedali svoje grešnosti in majhnosti, a vedno v luči, da nas Gospod pri sveti pokori in sveti evharistiji ne obsoja, ker to počnemo sami, temveč nas vleče iz naših grobov v življenje. S priznavanjem tistega, kar smo, in izročanjem vsega, kar nosimo v sebi, Gospodu vračamo, čeprav v majhni meri, za neizmerno ljubezen, s katero je nas on prvi ljubil, nas ljubi in nas bo ljubil »vse dno do konca sveta« (Mt 28,20).

Sveti Duh je zelo konkreten

Svetega Duha, če smo pošteni, doživljamo preveč oddaljeno, abstraktno. O njem sicer veliko govorimo in, če rečemo drugače, filozofiramo (v slabšalnem in nepravem smislu, da ne bo pomote), ni pa tretja Božja oseba konkretna. Vse to je seveda kaj daleč od resnice, saj Sveti Duh, ki nam ga pošilja Gospod Jezus, deluje zelo konkretno. Da je temu res tako, se lahko prepričamo že iz trditve sv. Tomaža Akvinskega, ki je nekoč dejal, kako je karkoli pametnega, kar izreče kdorkoli na tem svetu, od Sv. Duha, je torej njegov navdih. Če tako pomislimo z očmi vere, potem se zadeva zdi logična. Vidimo torej, kako Sv. Duh že zelo konkretno deluje po pametnih in modrih besedah vseh ljudi na svetu. Vendar pa ne moremo ostati le pri besedah, potrebujemo še kaj bolj otipljivega, konkretnega, potrebujemo dejanja.

Za to pa si bomo pomagali s pesmijo slednico današnjega praznika, kjer je Sv. Duh označen kot: luč v temi, tolažba žalostnih, poživitev za dušo in podobne reči. To so najprej tisti duhovni darovi, ki so seveda nekaj dobrega, vendar pa ljudje potrebujemo tudi še bolj konkretne reči. Sveti Duh namreč ogreje, kar je mrzlo, zalije, kar je suho, zdravi vse rane, v vročini prinaša hlad.

Ljudje si torej vselej želimo dobrih darov, tako za svoje telo, kot tudi za svojo dušo in svojega duha. Sveti Duh pa je v tem oziru zelo konkreten, saj nam ljudem posreduje vse dobro, kar potrebujemo za svoje žizljenje. Laho bi torej nekoliko naobrnili misel sv. Tomaža, ki smo jo navedli, in rekli, kako je pravzaprav vse dobro, kar se nam zgodi, pripeti, kar doživimo, od Sv. Duha. Bodisi, da to vsem ljudem dobre volje navdahne, da potem drugim naredijo, pa naj bodo to dobre misli in molitve, ali tudi dobre besede in dejanja ljubezni. Lahko pa tudi Sv. Duh sam preustvari stvari, da postanejo poveličane, kot recimo stori pri sveti mašni daritvi, da kruh in vino postaneta telo in kri Gospoda Jezusa Kristusa. Sveti Duh pa nikdar ne deluje sam po sebi, ampak vselej v občestvu z Očetom in Sinom, tako da ne le da lahko rečemo, temveč to prav moramo dejati, da potemtakem zares drži, da vsak dober dar pride od Boga, če smo že dejali, da vse, kar je dobro, pride od Svetega Duha.

Morda se res premalo v naših prošnjah in zahvalah obračamo na tretjo Božjo osebo, na Sv. Duha. Zato bo v prihodnje vsak trenutek tolažbe, sreče, veselja, zadovoljstva, vsaka lepa in dobra beseda, kakor tudi vsako dobro dejanje, ki ga bomo deležni, lepa priložnost, da se zahvalimo Sv. Duhu. Ne pozabimo pa tudi za vse dobre darove vsak dan iz srca Sv. Duha prositi.

Pričakujem vstajenja mrtvih in večno življenje

Kristjani vsako nedeljo in zapovedani praznik pri maši »izpovedujemo vero« s tem, da recitiramo veroizpoved (pri maši je nicejsko-carigrajska, torej tista najdaljša, sicer recitiramo pri rožnem vencu tisto krajšo, »apostolsko«, pa tudi molitev »Slava Očetu« je krajša izpoved vere). To počnemo večkrat, kakor smo že imeli moč ugotoviti, precej avtomatsko in ne dajemo preveč pozornosti besedam, ki jih izgovarjamo. Zadnja od trditev ali izpovedi, ki jih izrečemo, je: »Pričakujem vstajenja mrtvih in večno življenje,« kar še dodatno potrdimo z zaključnim: »Amen.« Kar težka trditev, torej, za katero se lahko vprašamo, koliko za vsakega izmed nas zares drži. Če pogledamo na statistiko (ki je seveda merodajna do določene mere), potem je zadnja trditev naše veroizpovedi mrtva črka na papirju. Jo sicer izpovedujemo, vendar temu, kar izpovedujemo, ne verujemo. 

To, da zadnji trditvi v veroizpovedi ne verjamemo in da v to zadevo ne verujemo, kaže naše življenje, naše bivanje na tem svetu. V njem ni prostora za kakšno drugo perspektivo od tiste zemeljske. Koliko med nami nas še živi tako, da gre preko samo zemeljskega proti večnosti? Živimo, kot da bi te večnosti ne bilo. živimo, kot bi obstajal samo ta naš človeški čas, kot bi obstajale samo zemeljske stvarnosti. In čeprav smo na tak način telesno živi, smo po drugi strani duhovno mrtvi. V bogoslužju velikonočne vigilije na Veliko soboto zvečer, je bil osrednji poudarek na krstnem bogoslužju. Ko smo bili krščeni, smo iz smrti s Kristusom prešli v novo stvarnost, sedaj pa moramo v tej novi stvarnosti tudi živeti. Nedopustno je, če govorimo, da smo kristjani, da dajemo vsemu tistemu, kar nas dela kristjane, tako malo poudarka. Ravno včeraj mi je znanec dejal: »Veš, sedaj pridem bolj malo v cerkev, ker ni časa…« Tako živimo – ni časa za Boga, posledično pa nima človek časa niti zase in za svoje bližnje, temveč se brez vsakršnega boja prepušča temu, kar mu diktirajo družba, okolje in okoliščine v katerih živi. Kakor sv. Marti, kateri je to še kako koristilo in si je zadevo vzela k srcu, pravi Gospod tudi nam: »Skrbi in vznemirja te mnogo stvari, a le eno je potrebno.« Potrebno je iskati Boga in hrepeneti po njem. Kako pa ga bomo našli, če ga sploh ne iščemo? Boga se išče v molitvi, v zakramentih, v branju in premišljevanju Božje besede.

Ne, bratje in sestre, ne pričakujemo vstajenja mrtvih in večno življenje. Kakor je dejal blaženi in kmalu sveti Janez Pavel II., živimo v kulturi smrti. Kdor namreč zares veruje v Jezusa Kristusa, v tej veri zatrjuje tudi, da smrti ni več, kajti, po besedah čudovitega bizantinskega speva: »Kristus je vstal od mrtvih, s smrtjo je uničil smrt in tistim, ki so v grobovih, spet podaril življenje.« Sv. Janez Zlatousti nam pravi takole: »Pred rojstvom Jezusa Kristusa se je človekov konec imenoval smrt: ˝Na dan, ko bi jedel z drevesa, boš gotovo umrl,˝ (1 Mz 2,17) pravi Sveto pismo. Naš konec pa se ni imenoval le smrt, temveč celo pekel. Jakob pravi: ˝Moje sive lase bi z žalostjo spravili v podzemlje˝ (1 Mz 42,38). Tako so imenovali naš konec pred Jezusom Kristusom, potem pa ko je Božji Sin prišel med nas in je umrl, da bi svetu spet podaril življenje, človekov konec ni več imenovan smrt, temveč počitek ali spanec. To potrjujejo same besede Jezusa Kristusa: ˝Naš prijatelj Lazar ni umrl, temveč spi˝ (Jn 11,11) … Božji Sin je uničil moč smrti.«

Kdor torej ni kristjan le na papirju, temveč resnično veruje v celotno Jezusovo velikonočno skrivnost, bo imel globoko v sebi tudi zavest, da smrt ni zadnja beseda v človekovem življenju. Vsak od nas bo enkrat umrl, a to ni zadnja beseda, kakor nam pravi tudi pismo Hebrejcem: »Ljudem je določeno enkrat umreti, nato pride sodba« (Heb 9,27). Kdor je zares kristjan, ne živi, kot bi Boga ne bilo, kot da lahko živi kakor hoče in tako tudi dela, temveč nad seboj priznava Božjo avtoriteto. Večja težava kot jasno in glasno zanikanje Boga in njegove oblasti pa je živeti, kot bi Bog ne obstajal. Največ je med nami verske brezbrižnosti, mlačnosti, neopredeljenosti. Besede Vstalega v knjigi Razodetja so v tem oziru jasne: »Ker pa nisi ne vroč ne mrzel, ampak mlačen, sem pred tem, da te izpljunem iz svojih ust« (Raz 3,16). 

Naj bodo, dragi bratje in sestre, ti velikonočni prazniki za nas trdna odločitev, da ne bomo brezbrižni in mlačni kristjani, da bi nekoč, ko bomo legli k smrtnemu počitku, ne končali v mukah podzemlja, temveč bi vstali k večnemu veselju, radosti in sreči z vstalim Gospodom Jezusom Kristusom, ki je za nas trpel in umrl, da bi nam odprl nebeška vrata, sedaj pa živi in kraljuje v nebesih, kjer pričakuje tudi nas.

Prava luč

V prvih stoletjih so verniki celo noč s sobote na nedeljo bedeli v cerkvi, pričakujoč radostni trenutek vstajenja. Zato se je ohranilo ime velikonočne vigilije. Četudi danes naše pričakovanje ni dolgo, temveč je bolj simbolično, je to vseeno najpomembnejše pričakovanje, čeprav ne bedimo v njem celo noč. 

Najpomembnejši je poudarek na krstu in čeprav nimamo nobenega novega odraslega novokrščenca (katehumena), moramo pa zato sami pri sebi ponovno prebuditi misel na vsebino zakramenta krsta, ki je prehod iz duhovne smrti v Božje življenje. Vsaka velikonočna vigilija je poziv k temu, da bi, kot pravi apostol Pavel, odložili starega človeka in oblekli Kristusa (Ef 4,22-24). Vsak od nas naj v sebi prebudi željo po tem, da bi se trudil za čim bolj sveto življenje, kakor nas poziva Gospod večkrat v Mojzesovih knjigah (zlasti v 3Mz).

Blagoslovimo novi ogenj, katerega simbolika je precej jasna. Jezus je rekel: “Jaz sem luč sveta” (Jn 8,12), zatorej je ta dejanski, materilani ogenj, podoba Božjega Sina. Ta ogenj posebej slovesno blagoslovimo in tudi pokadimo, saj z njim prižgemo velikonočno svečo, potem pa tudi oltarne sveče pri prepevanju speva “Slava Bogu na višavah”. 

Velikonočna sveča ni zastonj tako podolgovata, da takoj lahko pomislimo na steber – Kristus je namreč rekel, ko so učenci občudovali čudovite tempeljske stebre: “Podrite mi ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil” (Jn 2,19). Pomeni, da ne smemo iskati svoje rešitve v in ne smemo zidati svojih temeljev na zemeljskih dobrinah, temveč je naš temelj in naše svetišče Kristusovo telo. Naš temelj je oseba Jezusa Kristusa, so zakramenti in je sveta Cerkev, ki te zakramente deli. Nihče se ne more sam rešiti, temveč le po Kristusu in njegovi Cerkvi, “templju njegovega telesa” (Jn 2,21). Ko sveča še ne gori, spominja na Kristusa v grobu, ki je kakor oblačni steber, ki je varoval izraelsko ljudstvo ob izhodu iz Egipta, prižgana sveča pa je ognjeni steber, ki razsvetljuje korake Božjega ljudstva – vstali Kristus je tisti, ki kristjanom razsvetljuje pot in ki prinaša luč upanja na večno življenje, ter greje srca vernih s tisto večno ljubeznijo, ki je močnejša od bolečine, bolezni, zla in smrti. Res je, gre le za majhen plamenček, a dovolj velik in močan, da lahko razumno in svobodno sprejmemo Kristusovo povabilo, hoditi za njim. Ostajajo pa tudi še vedno razlogi proti pritrdilnemu odgovoru, ker je prava vera neprestan boj med lučjo in temo, med svetlobo in senco, kjer je potrebna neprenehna budnost in pokončnost. Popolna tema, ki v tem času vlada v cerkvi, potem pa prižiganje nove luči pomeni, da je stara postava prešla, zavladala pa je Kristusova postava nove zaveze, ki je osvetlila vse sence, ki jih je imela nekdanja judovska postava. 

Trikratno klicanje: “Kristusova luč!” oznanja Sveto Trojico, ki se je ljudem razodela v Kristusu: prvi klic oznanja svetost Očeta, ki se nam je razodel po Sinu, ki je dejal: “Nihče ne pozna Očeta, razen njegovega Sina in komur je ta razodel” (Mt 11,27); drugi klic oznanja svetost sina, ki je postal človek, a ohranja isto Božjo naravo z Očetom; tretji klic razodeva svetost Duha, ki ga je Sin razodel učencem in ga poslal apostolom, ter jim naročil: “Pojdite po vsem svetu in naredite vse narode za moje učence terjih krščujte v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha” (Mt 28,19). To naročilo velja tudi nam. Kristusovo luč, ki razsvetljuje vsakega človeka moramo ponesti na svoje domove in povsod tja, kamor gremo. Samo Kristus je namreč odgovor na človekovo najgloblje hrepenenje.

Sedež Modrosti

Praznik Brezmadežne letos sovpada z 2. adventno nedeljo, vendar pa ta velik Marijin praznik ne gre z adventom prav nič navzkriž, saj pri gre pravzaprav pri obojem za pripravo na edinstveni dogodek - na to, da je Božji Sin postal človek, da je "Beseda postala meso", kakor nam to pove evangelist Janez. 

Francisco Zurbarán: Brezmadežno spočetje

Res dolgo so se ukvarjali z vprašanjem Marijine brezmadežnosti teologi in strokovnjaki, da so vendarle prišli do tega, da so si zadevo najprej dostojno razložili, za kar je najbolj zaslužen frančiškan bl. Janez Duns Scot, preprosti škotski menih. Potem pa so lahko zadevo tudi razglasili kot versko resnico, in sicer je to storil bl. papež Pij IX. leta 1854. Marija je to versko resnico potem tudi sama potrdila, ko se je prikazala sv. Bernardki v Lurdu, saj se je predstavila kot "Brezmadežno spočetje". Ni rekla samo, da je "Marija, spočeta brez madeža", temveč prav: "Jaz sem Brezmadežno spočetje." Torej so samo potrjene besede iz evangelija, kjer je rečeno, da je Marija v vsakem trenutku svojega življenja "do vrha prenapolnjena z Božjo milostjo", ne samo "milosti polna". To velja, če gledamo dobesedni pomen izvirne besede. Marija je torej tista, ki je Bogu bila sposobna popolnoma odstopiti ves prostor notranjosti svojega bitja.

Že nekaj časa sem razmišljal o vzkliku iz litanij Božje Matere "Sedež modrosti", včeraj pa pri nekem drugem duhovniku le še dobil potrditev, kako zelo na mestu je ta vzklik v tem času, saj resnično združuje Marijo in adventni čas. Marija je zares tisti prostor, kamor je bila položena Modrost iz nebes, torej Božji Sin Jezus Kristus. Za kristjane je Marija zgled in mogočna priprošnjica ter srednica. Pomeni, da tudi mi lahko - po Mariji in z njo, postanemo "Sedeži Modrosti", da k nam lahko pride in v nas prebiva Božji Sin. Brezmadežna Marija je pravi naslov, da lahko pripravimo Gospodu prostor, kamor bo lahko položil darove Duha, brez katerih ni pravega življenja. 

Kdor se zaveda, da potrebuje odrešenje, ta se zaveda tudi tega, da potrebuje Brezmadežno. Zaveda se tudi, da potrebuje zakramente Cerkve. Za zveličanje je namreč potrebna, kakor nam pove zadnja od šesterih resnic, Božja milost. Kdor se bo tega zavedal, bo njegov vzklik iz devetdnevnice na čast Brezmadežni: "Za teboj, Brezmadežna, hitimo." Kdor pa misli, da bo že sam vse rešil in uredil v svojem življenju, mu bo od vzklika ostal samo še nemočni krik: "Hitimo!" Kam, to je pa veliko vprašanje, ki tare sodobnega človeka. 

Simonovo pravilo

Veliki petek Gospodovega trpljenja. Obredom je najbolje in najlepše slediti v tišini, zato pridiga ni predvidena in je tudi ni bilo. Sem pa v preteklih dveh dneh imel priložnost globlje in dlje premišljevati Gospodovo trpljenje, posebej se mi je nekaj odprlo pri tisti znameniti peti postaji križevega pota. K temu so pripomogli dogodki iz vsakdanjega življenja in odločitve, ki jih ljudje sprejemamo. 

Ljudska pobožnost "križev pot". Jezusova pot od rimske sodne palače v Jeruzalemu, pa do kraja, kjer je bil križan, ki se imenuje Lobanja oz. Golgota ali Kalvarija. Pravzaprav je simbolno povzeta v tej poti življenjska pot vsakega človeka - od zibelke, pa do groba. 

Za to, da je človeku naložen na rame križ, ni treba, da je kristjan. Križ je namreč naložen vsakomur. Je pa res, da dobi skozi krščansko vero križ lahko smisel. Pomeni, da dobi lahko smisel tudi vse naše trpljenje, vse slabo, kar se zgodi nam in drugim, kakor dobi lahko smisel v tej veri tudi smrt. Uporabil sem pogojno besedo "lahko", ker še zdaleč ni samo po sebi umevno, da ima za nas vse to smisel, četudi smo bili krščeni, četudi smo prejeli vse druge zakramente, tudi sveti zakon. V končni fazi niti ni nujno, da ima vse to smisel tudi za duhovnika, četudi naj bi se to predpostavljalo. Ne, tudi duhovnik lahko izgubi kompas v svojem življenju. Zelo hitro se to lahko zgodi. 

Govorimo torej o tem, da postane križ pretežak in ga odložimo. Pa ne govorim o tem, da si vzamemo življenje. Ne, govorim samo o tem, da včasih nočemo sprejeti posledic svojih odločitev. Lahko delamo kar hočemo, a vsaka naša odločitev ima tudi določene posledice. Dobrih nam seveda ni težko sprejeti, zelo težko pa sprejmemo negativne posledice, ki sledijo slabim odločitvam. V življenju je tako, da je naloženi križ potrebno nesti do konca, z vsemi posledicami in četudi nas žuli rani, teži, nas pritiska k tlom. 

Če tega ne storimo, potem ne prizadenemo trpljenja samo Jezusu Kristusu, ki je v dobrem ali slabem z nami ob poti, četudi smo mi nanj že zdavnaj pozabili. Ne govorim o tem. To vse gotovo drži, a se v tem ne bomo vsi strinjali. Govorim še o nekem drugem pravilu, ki bi ga lahko poimenovali "Simonovo pravilo". Kdo je ta Simon, o čigar pravilu je govora? 

Evangelij nam o njem pove tole: "Ko so šli ven, so naleteli na človeka iz Cirene, ki mu je bilo ime Simon. Prisilili so ga, da je nesel njegov križ" (Mt 27,32). Cirenejec, torej, ki je Jezusu pomagal vse do konca poti, kakor izvemo, če pogledamo še vrstico naprej: "Ko so prišli na kraj, ki se imenuje Golgota, kar pomeni ›kraj lobanje‹..." (Mt 27,33). Evangelist Marko doda še podatek, da je to bil Aleksandrov in Rufov oče, in da se je vračal s polja (Mr 15,21). Gre torej za naključnega mimoidočega, poštenega delavca, ki najbrž Jezusa v danem trenutku ni poznal, ki pa so ga prisilili, da je Jezusu pomagal nesti križ.

In že pridemo do njegovega, do Simonovega pravila. Brez križa se namreč v življenju ne da, čeprav bi tako želeli. Če sami slučajno ta križ odložimo, če torej ne sprejmemo posledic svojih slabih odločitev, kaj se zgodi? Namesto nas je ta križ naložen nekomu drugemu, nekemu Simonu iz Cirene, saj je tisti križ treba prinesti vse do konca. Nekdo drug je torej prisiljen nase vzeti tisto težo in trpljenje, ki ga mi nočemo. 

Številni starši tako za svoje otroke postanejo Simoni iz Cirene, čeprav morda otroci tega zanje niti nočejo, a Simonovo pravilo je neusmiljeno. K odgovoru na vprašanje, k čemu smo torej ljudje, vsi ljudje, brez izjeme poklicani v življenju, da se to Simonovo pravilo ne bi sprožilo, pa skušajte najti odgovor sami. Vsak si mora na to odgovoriti sam. Razmišljajmo malo v tej smeri. 

Sedaj še ne razumem

Z mašo Vélikega četrtka začenjamo velikonočno Tridnevje oz. praznovanje Vélike noči. Velikončna skrivnost sestoji namreč iz vsega tega, kar praznujemo od četrtka pa do nedelje, začenši z vsem, kar obhajamo na Veliki četrtek - od zadnje večerje, ob koncu katere je Jezus postavil sveto Evharistijo, pa prek trpljenja v vrtu Getsemani (ker je prav za to šlo, čeprav to ni bilo toliko fizično kot bolj duhovno in duševno trpljenje) ter Jezusove, kakor bi se danes izrazili, aretacije. Ko potem Najsvetejše ob koncu današnjega obreda nesemo iz tabernaklja drugam, to še ne pomeni Jezusovega pokopa, torej njegovega telesa še ne položimo v Božji grob, ampak s tem izrazimo, kako je bil nasilno odveden in zaprt v ječi, na neki način torej ugrabljen. Veliki četrtek je torej vse to, zlasti pa obhajanje spomina postavitve Evharistije in ustanovitve duhovništva.

V prvem berilu smo slišali pripoved o obhajanju judovske Pashe, za katero so si Judje morali priskrbeti

 Juan de Juanes - Zadnja večerja

“neoporečno jagnje” (2 Mz 12,5). Tisto jagnje, ki je bilo krvavo žrtvovano, že simbolizira Jezusa, ki je bil žrtvovan na oltarju Križa. Tista daritev nas je, kakor verujemo, vse odrešila, vendar je vse skupaj zaman, če človek ne napravi svojega in ne odpre srca Božji milosti. Samo tako bomo rešeni večnega pogubljenja. Čemu bi lahko to primerjali ali kako bi to drugače povedali? Radi bi šli na koncert denimo 4. Maja v Stožice, ko pride sloviti kitarist skupine Dire Straits, Mark Knopfler. Če želimo na koncert, je treba kupiti seveda karto, sicer nas bodo pustili čakati zunaj. Nekaj bomo zagotovo slišali, ker se vselej nekaj sliši ven, a nam bo znotraj težko, ker bi si tako želeli biti notri in se veseliti ter žurati skupaj z drugimi – brez karte pa žal ni zabave. Na neki način moramo tudi mi označiti podboje vrat svojega srca, da ne gre slučajno Gospod mimo, ampak vstopi in “večerja z vsakim od nas” (Raz 3,20). Tu je potreben tisti korak vere, ki je zavestna odločitev človeka v vsem njegovem bistvu za Jezusa Kristusa. Če do tega zares pride, se bo to nujno poznalo tudi v mojem življenju, sicer je moje krščanstvo zgolj neka folklora oz. samo prazne besede. Vera samo v besedah, brez dejanskega učinka na življenje posameznika, pa je mrtva kakor telo brez duha, kot nas posvari apostol Jakob (Jak 2,26). Seveda je za to čas “vse dokler dihamo” (sv. Avguštin), a ni kaj čakati, rekoč: “Saj bo že, je že še čas…” Jezus nam jasno odgovarja: “Neumnež, to noč bodo terjali tvojo dušo od tebe” (Lk 12,20). Z apostolom Pavlom zato kličem vsem brez izjeme, z mano vred: “To pa rečem, bratje in sestre, da je odmerjeni čas kratek” (1 Kor 7,29).

V evangeliju smo slišali pripoved zadnje od treh velikonočnih (pashalnih) večerij, o katerih govori evangelist Janez, ki se dobesedno ne spominja postavitve Evharistije, saj to vse že predpostavlja. Mi se bomo najprej ustavili za trenutek pri tisti drugi pripovedi v šestem poglavju, ki govori o “kruhu življenja”. Rad bi namreč pojasnil, zakaj sem natvezil vse tisto zgoraj. Glejte, tudi danes obstaja velika nevarnost, da tisti, ki bolj ali manj zahajamo v cerkev ali se vsaj pojmujemo kot kristjane, na vse skupaj odreagiramo zelo podobno Judom tam pri tisti pomnožitvi kruha, ki so se spraševali: “Kako nam more ta dati svoje meso jesti?” (6,52). Kaj je tu težava? Ničesar, prav ničesar niso razumeli. Vse je šlo mimo njih, ne da bi se jih sploh dotaknilo. Tudi mi danes lahko ničesar od tistega, kar se dogaja pri maši in pri zakramentih, ne razumemo. Za vse to se namreč predpostavlja vera. Za našo dandanašnjo vero pa lahko rečemo vse drugo, razen, da je res evharistična. 

Vse skupaj je lepa simbolika, lepa tradicija, folklora ali kaj podobnega. V tej smeri tudi vse lepo funkcionira, saj kakih velikih grehov nimamo, ampak smo tako, kakor smo, že v redu, pa nam ni treba k spovedi, pri maši pa smo tako zaradi lepšega, če smo in kadar smo, ne verujemo pa, da je Jezus tam resnično navzoč v tistem koščku nekvašenega kruha. Tudi k obhajilu gremo lepo iz navade, ker gredo vsi, tako ali tako pa je to naša pravica, saj smo uradno kristjani. To vse gre lepo naprej, dokler naša vera ne pride na resno preizkušnjo. Takrat nam je vse odveč in je tudi za nas vsaka zahteva tako Jezusovega evangelija, kakor tudi cerkvenega nauka in duhovnikov Cerkve “trda beseda”, ki je ne moremo poslušati, ker nam ne ustreza. Pogosto se to dogaja, saj imamo ljudje pač svoj ponos in svojo trmo. Takrat se nismo sposobni odpovedati sebi in svojemu ponosu, nismo sposobni pustiti Gospodu, da naredi z nami, kakor je prav. Ne želimo se učiti, ne pustimo si dajati naukov in zgledov. Pravzaprav v naši notranjosti za Jezusa Kristusa ni prostora. Tako podobni smo apostolu Petru iz današnjega evangelija, ko je edina prava različica in razlaga življenja in vsega skupaj, le naša različica, moja različica. Edino pravilno je zgolj in samo tisto, kar mi naročata moja pamet in razum.

Toda tako, na takšen način v velike skrivnosti krščanske vere ne moremo resnično vstopiti. Tudi za nas veljajo te Jezusove besede: “Tega, kar jaz delam, ti zdaj še ne razumeš” (Jn 13,7). Kako dobro bi bilo kdaj priznati, kako teh velikih reči ne razumemo, čeprav si vselej domišljamo, kako bomo zadevam, vsem zadevam, prišli do dna s svojim razumom. Ne bomo, ker smo omejeni. Celo morje stvari je, kakor nas spominja Pascal, ki naš razum presegajo. Je pa to lahko tudi vstopna točka. Če namreč enkrat pridemo do tega spoznanja, da je neskončno stvari večjih od nas, da nas presegajo, če to enkrat ponižno priznamo, potem se že lahko odpre tisto okno za to, da bi nekega dne globlje vstopili v te Božje skrivnosti. Potem tudi meni Jezus reče tisto: “Spoznal boš kasneje” (Jn 13,7). Bratje in sestre, upam, da je tudi v vas ta globoka želja, to globoko hrepenje, da bi globlje vstopili v Jezusovo velikonočno skrivnost, da bi se poglobili v njegovo odrešilno trpljenje, smrt, da bi potem z njim nekega dne tudi vstali v večno življenje. 

Pravični Jožef

V evangeliju smo slišali tole: »Ker je bil Jožef, njen mož, PRAVIČEN...« (Mt 1,19). Danes v nas beseda "pravičnost" vzbuja razno razne misli, zlasti pa se nanaša na tisto, kar imenujemo "človekove pravice" in "družbena pravičnost". Svet okrog nas je pač krivičen, mi bi pa želeli, da bi bil pravičen, če se tega ne da doseči v polnosti, pa si vsaj želimo, da bi bil pravičnejši, kakor je. 

Tako pride do tega, da mislimo, kako je prvotna naloga kristjana skrb za družbeno pravičnost, za karitativno dejavnost. Vsi bi radi poslušali besede o tem, kako je treba kaj narediti na družbenem ali, kakor rečemo s tujko, socialnem področju, a je treba tu povedati, da je to drugotnega pomena, da je to t.i. "sekundarno krščanstvo". To seveda še zdaleč ne pomeni, da gre za drugorazredno temo, da ne bo pomote, a poklicani smo, da se v šoli sv. Jožefa poučimo, kaj je tista prava pravičnost, kaj je tisto "primarno krščanstvo. 

V evangeliju vendarle nismo slišali, kako je sv. Jezusov rednik šel med uboge in podobne reči, temveč smo slišali nekaj, kar je pred tem. Evangelij predvsem spregovori o Jožefovem odnosu z Bogom – to je tista pravičnost, o kateri govori tudi Sveto pismo in se je, pravi apostol Pavel, štela tudi Abrahamu. Evangelist Matej nam namreč na drugem mestu jasno pove, katera je tista prva pravičnost, ki jo moramo iskati, ko pravi: »Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse drugo vam bo navrženo« (prim. Mt 6,33). 

Glavni izziv, ki je pred nami, tako ni ne revščina, ne lakota, ne karkoli drugega podobnega, kar pesti določen del svetovne in tudi slovenske populacije, ampak je glavna težava druga. Glavna težava, zlasti v naši Evropi in drugod na Zahodu je ta, da se iztroša naša vera tako, kakor ugaša izrabljena sveča, kakor ugasne avto brez goriva. Tako je z nami ljudmi. Mi si sicer mislimo, da bo glavna težava v tem, če bomo izgubili delo, če nam bo zmanjkalo denarja in podobne reči, a to ni bistveni problem. Glavni problem bo, če bomo izgubili vero v Jezusa Kristusa. 

Tudi v sveti Družini je tisto vezivo Jezus, on je središče te družine, on je vezivo naše krščanske družine, začenši s Cerkvijo, potem je tu škofija, župnija, družina... On je tudi tisto, kar drži pokonci vsakega kristjana. Kot je dejal oni dan papež Frančišek, smo brez Kristusa podobni pomilovanja vredni nevladni organizaciji. 

Glavna težava je torej v tem, da ne verujemo več! Če bi še verovali, nam ne bi bilo težko staviti na tisto, na kar je stavil sv. Jožef – na to, da je Jezus Božji Sin, torej tudi sam Bog, kakor tudi na to, da nas čaka večno življenje. Na Jezusovo božanstvo in na večnost si ne upamo več staviti, vsaj na Zahodu ne. Zato je glavno poslanstvo staršev in vzgojiteljev v tem, da otrokom dajemo razloge za vero – kaj jeto vera in, zakaj je treba, zakaj je dobro verovati. Obenem je tudi treba poskrbeti s svojim zgledom in molitvijo, da ta plamenček pri otrocih ne bi ugasnil. 

To je tista srečna in gotova bodočnost, ki jo otrokom lahko damo. Ne more za nas veljati tisti Ibsenov rek, da so »starši otrokom dali življenje, ne vedoč, zakaj«... Mi moramo vedeti, čemu so ti otroci na svetu in proti kateremu cilju jih želimo pripeljati. Tisto strašno, a še kako resnično in na neki način lepo vprašanje, se mora vsakemu od nas vseskozi zastavljati: »Toda, ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji?« (Lk 18,8). Ali bo torej, ko se ob smrti z njim srečam, Jezus pri meni našel vero? Jo bo pri mojih otrocih, pri mojih varovancih našel? Ni vprašanje, če bomo umrli, ker umrli bomo, to drži kot pribito. Vprašanje je bolj, kako bomo umrli. Ali bo tisti dan Jezus, kakor verujemo, da je pri svojem krušnem očetu, pri meni našel vero?

Pripravimo oltar za Gospoda

Markov evangelij nam v odlomku o postavitvi evharistije pove, kako pridemo do tega daru, kar zagotovo sta Gospodovo telo in kri. 

Najprej je potrebna priprava. To se nanaša na tretjo Božjo zapoved, ki smo jo mi prevedli kot: "Posvečuj Gospodov dan." Judje v svojem izročilu govorijo drugače: "Spominjaj se Gospodovega dne." Kaj nam to pove? Kako bi naj praznovali Gospodov dan, kako naj bi ga obhajali, če pa se nanj sploh ne pripravimo? Ko se pripravljamo na praznovanje, pa naj bo rojstni dan ali kakršenkoli praznik, dandanes poskrbimo za vse, vse pripravimo, da bi zadeva kolikor toliko lepo potekala, da bi se res poveselili. Nobene podrobnosti ne pustimo ob strani - od vabil, do jedi, ki jih naredimo. In če se res potrudimo, je tudi praznovanje lepo.

Kako se pa mi kristjani pripravimo za sveto mašo? Se sploh nanjo pripravimo? Začenši z nami duhovniki, ne moremo ravno govoriti o tem, da se pripravimo. Vsaj ne, če to pripravo primerjamo s tisto, ko je pred nami katero od naših praznovanj. Saj tudi mi duhovniki govorimo, kako mašo "opravimo", kot da bi to bilo naše delo...

Sveta maša je, če smo do sebe prav pošteni, postala nekaj postranskega, nek privesek. Zagotovo ne moremo reči, da je res "središče našega življenja".

Žal se, dokler sveto mašo imamo, tega premalo zavedamo. Jemljemo jo kot nekaj samoumevnega, kot neko našo pravico. Za pravico jemljemo tudi sveto obhajilo, ki ga pri maši lahko prejmemo.

Pa smo mi na udeležbo pri sveti maši in prejem obhajila sploh pripravljeni? Spominjaj se Gospodovega dne, dragi kristjan, spominjaj se predvsem, kaj nam je v sveti evharistiji Gospod zapustil. Samega sebe nam je zapustil. Smemo jesti njegovo telo in kri. Majhna in krhka stvar, kakršna je človek, lahko uživa neskončnega Boga. Kot pravi tista lepa pesem, 'Panis angelicus', sme Gospoda jesti ubog in ponižen služabnik. 

Koliko smo mi zares ubogi in ponižni, kadar pridemo k sveti maši? Bog vendar čaka prav tega, da prinesemo na oltar svoje življenje, da mu odpremo svoje srce, zato da bi se združil z nami in ozdravil naše rane, pa mi tega nočemo storiti. Pridemo in smo tam fizično prisotni, nepripravljeni, neočiščeni, ker tudi tisti zakrament, ki nas pripravlja za to, da bi bilo "sveto dano svetim", kakor na Vzhodu rečejo pred obhajilom, za nas nima nobenega pomena. Govorim o sveti spovedi, ki je prav tako postala neka "opcija". 

In vendar govorimo, kako je tisto, kar je na oltarju in v tabernaklju, "Najsvetejše". Jezus Kristus se nam daje v hrano. Boga jemo. Nas bo to kdaj vsaj malo zganilo? 

Naše bivanje je ena sama priprava na srečanje z Gospodom. Tisto dokončno se bo zgodilo ob naši smrti, pri vsaki sveti maši pa se nebesa združijo z zemljo in se srečamo z vstalim Gospodom. Imejmo to nekoliko bolj pred očmi. Trudimo se za Bogu všečno življenje. Kakor pripravljamo oltarje za telovsko proscesijo, pripravimo za vsako sveto daritev najprej oltar svojega srca, za katerega je naš sosed Simon Gregorčič dejal, da je najpomembnejši. Živimo za evharistijo in iz nje.

Kdo nam bo odvalil kamen?

Žene se odpravljajo h grobu, da bi napravile neko dobro delo, neko delo usmiljenja. Z dišavami so želele maziliti mrtvo Jezusovo telo. Ozračje, ki nam ga pred oči najprej pričara evangelist Marko, je turobno, polno tesnobe. Zgodba tega galilejskega učitelja se je tragično končala. Pred temi ženami ni nič. Nobenega upanja nimajo. Kako pogosto slišimo ob tem, ko kdo umre, ljudi govoriti, kako se bomo tako ali tako ponovno srečali s tistim, ki je umrl. Žal so te besede le nek človeški poskus, da bi nekomu pomagali, saj: »Nekaj je pač treba reči.« Velikokrat tako zapravimo priložnost, da bi ostali ob tej veliki skrivnosti, kar smrt zagotovo je, tiho.

Ob smrti se vsak od nas znajde pred neko veliko oviro, kakor so se znašle pred oviro žene: »Kdo nam bo odvalil kamen od vhoda v grob?« (Mr 16,3). Mi se podobno sprašujemo, ker smo popolnoma zmedeni in ne vemo, kako naprej. Kaj je težava? Sprašujemo se po smislu smrti. Sprašujemo se tudi po vsebini te skrivnosti. Spet smo v šahu, ker je tudi smrt nekaj, kar bi ji – podobno, kot smo oni dan dejali za ljubezen – radi prišli do dna. Toda, kako naj mi ljudje pridemo tej zadevi do dna, če še o skrivnosti življenja – bodimo do sebe pošteni! – vemo tako zelo malo? S svojimi omejenimi čuti in sposobnostmi želimo odgovoriti na zadeve, ki nas presegajo. Dobro je, če se tega vsaj zavedamo in se sprašujemo, kdo bo rešil to zagato. Tako vsaj vemo, da je mi ne moremo rešiti. Spet mi pridejo na misel tiste Pasclove besede, kako je najvišja točka človeškega razuma ugotovitev, da je nešteto stvari, ki ga presegajo.

Smrt je gotovo ena od teh skrivnosti, pa še veliko drugih je. To so tista ključna življenjska vprašanja, na katera si sicer ne bomo nikdar dokončno odgovorili, vendar je vseeno ključnega pomena, da iščemo prepričljive odgovore nanja. Sedaj seveda ne bom prav nič pameten, če bom rekel, da nas vsaka smrt bližnjega človeka preseneti in nas vrže iz tira, ker to ve vsakdo, ki je to zadevo izkusil, zlasti tisti, ki vas je to doletelo še ne dolgo nazaj. Dejstvo pa je, da imamo vsako leto o Véliki noči priložnost o teh ključnih bivanjskih vprašanjih temeljito razmišljati – žal se ji mnogi preveč na lahek način odpovedo, kadar prag cerkve prestopijo le zato, da prinesejo k blagoslovu velikonočne jedi, ker je pač to tako lepa tradicija. Podobno pač, kot je Božič za mnoge le še družinski praznik – a o tem smo govorili pred slabimi štirimi meseci. Zdi se, da v velikonočnih dneh tisti pregovor, da človek je, kar jé, drži kot pribit – pač, odvisno od tega, kateri jedi da večji poudarek.

Dobro, pojdimo naprej – še vedno nas zaposljuje misel o tisti gromozanski skalnati oviri. Ko žene pridejo h grobu, te ovire, ki se jim je še pred nekaj trenutki zdela nepremostljiva, ni več. Težava se je rešila sama po sebi. Grob, ki je po svoji naravi nekaj zaprtega, nekaj mrtvega, iz katerega ni nobene rešitve, je odprt. Ni več tisto, kar je bil dotlej, saj ne predstavlja več končnega cilja, temveč je sedaj za človeka izhodišče. To je tisto sporočilo odrešenja. Zgodilo se je nekaj, kar je človeško nemogoče – odvaljeni kamen predstavlja rešitev problema smrti. Tega ni storil noben človeški silak, ampak je to dar.

»Kdo nam bo odvalil kamen?« Kdo bo torej človeka rešil njegovega obupa, občutka minljivosti, umrljivosti? Kamen je odvaljen – Marko ne slučajno uporabi trpnika ali pasiva tukaj, ker je to delo, ki ga je naredil nekdo drug, nekdo, ki ni človek. To delo je napravil nekdo, ki je zelo velik, večji od tiste skale, ki teži vsakega človeka, ki ga loči od tega, da bi v polnosti zaživel.

Žene vstopijo v grob. Tudi mi se znajdemo pred praznino, ko nekdo umre. Umre, da, se ne poslovi. Nekoga pač ni več, in pika. Spet smo pri Pascalu – staviti je treba na eno ali drugo možnost. Vsakdo mora to storiti, brez razlike: Bog ali nič. Kaj boš izbral ali izbrala ti? Če izbereš prvo možnost, velja tudi zate, da pojdeš v Galilejo, na začetek. Boga najdeš na začetku, v svojem krstu. Če želiš, če imaš iskreno željo po tem, da znova zaživiš svoj odnos z Gospodom, zaživi iz svojega krsta. Obljube, ki so bile dane takrat, bodisi so jih v tvojem imenu izrekli tvoji starši, bodisi si jih sam ali sama, sedaj z vso resnostjo in zavestno še enkrat izpovej.