Zaradi vélikega tedna praznujemo Gospodovo oznanjenje Mariji danes.
Ob angelovem oznanjenju Marija ne samo spozna, da bo rodila sina, ampak še veliko več. Bog jo pokliče na posebno pot in ji zaupa posebno nalogo, obenem pa jo tudi usposobi, da zares postane mati temu sinu. To je pomembno sporočilo za starše, vzgojitelje, kakor tudi za vse kristjane - ni dovolj samo biološki element za to, da smo otrokom starši. Biti oče in biti mati je še veliko več kot to. Seveda, pomembno je tudi biološko dejstvo, zlasti za starše same. Tudi Sartre je npr. poudaril to dejstvo pri Mariji: "Mislim pa tudi, da obstajajo drugi, kratki in težki trenutki, v katerih Marija istočasno čuti, da je Kristus njen sin. Zazre se vanj in misli: ta Bog je moj sin. To božansko meso je moje meso. Narejeno je iz mene, ima moje oči in ta oblika njegovih ust je oblika mojih. Dete mi je podobno. Je Bog in mi je podoben. In nobena ženska še ni imela priložnosti imeti Boga samo zase. Majhnega Boga, ki ga je mogoče vzeti v naročje in pokriti s poljubi, toplega Boga, ki se smeje in diha, Boga, ki se ga je mogoče dotakniti in ki živi. Prav v teh trenutkih bi naslikal Marijo, če bi bil slikar, in bi skušal prikazati njen izraz nežne drznosti in plašnosti, s katerima steguje svoj prst, da bi se dotaknila nežne majhne kože tega otroka-Boga, katerega majhno težo čuti na svojih kolenih in ki se ji smeji." Tudi ta vidik je torej pomemben pri otroku, a Marija se ne najbolj izkaže mati v teh rečeh, kakor tudi sicer velja za starše. Z vsem spoštovanjem do tistih, ki so le stežka prišli do spočetja otroka ali jim, žal, to ni dano, je to še najlažji del otrokovega življenja. To je tudi zelo lep in prijeten del, kot npr. lepo v svoji čudoviti knjigi "Očetovstvo malo drugače" pove naš dragi urednik Jurij Paljk.
 |
| Luca Signorelli - Oznanjenje |
Vendar pa je starševstvo še mnogo, mnogo več - tu pa se povežemo s tistim, kar smo dejali že pred par dnevi, ko smo praznovali sv. Jožefa, ki ni zastonj tudi zavetnik vseh očetov. Navedli smo norveškega dramaturga Ibsna, ki je dejal, da so "starši otrokom dali življenje, ne vedoč, zakaj". Vse lepo in prav s tem lepim obdobjem po spočetju in v pričakovanju rojstva, to je lepo obdobje, kakor je tudi čudovit dogodek, kadar je nov otrok na svetu, a še kako pomembno je še nekaj drugega, kar je treba imeti v mislih že takoj, ko izvemo, da prihaja novo bitje med nas. In tam je pomembno tisto vprašanje, ki si ga zastavimo: "Le kaj bo s tem otrokom?" Res je - kakšni cilji so pred mano za tega otroka. Kaj je tisto, kar mu želim dati in posredovati v življenju? V kakšni in kolikšni meri je to moj otrok, moja last? Je otrok moja pravica ali neizmerni dar, do katerega imam v življenju dolžnosti?
Očetovstvo in starševstvo tako —nista toliko neko biološko dejstvo, kolikor sta bolj sad deležnosti človeka – moškega in ženske - v stvarjenju, ki je Božje delo. Ob spočetju smo že bili Stvarnikovo orodje, a se naš poklic s tem še zdaleč ni končal. Še naprej bomo v otrokovem življenju Božje orodje, saj je treba to bitje "oblikovati", kar pomeni latinska beseda "formare", ki pomeni vzgojiti. Temu otroku je treba vcepiti, kakor to naredimo s sadnimi rastlinami, smisel in izvor njihovega življenja, saj brez tega njihovo življenje ne bo zares pravo življenje. Tudi tu ne more iti samo za biološki faktor, za golo eksistenco, saj potrebuje človek tudi duševni in duhovni razvoj. Potrebuje tudi zavest, od kod izhaja in kam gre.
Jasno, da je kraj, kjer otrok to dobi družina, kjer ima otrok svojega Jožefa in svojo Marijo, torej očeta in mater v pravem smislu teh besed. Prava družina mora to biti, v kateri sta moški in ženska mož in žena, ki ju veže zakonska vez, saj v nasprotnem primeru, da torej ne gre za navedeno, ne deležita v stvarjenjski skrivnosti. Stvarnika namreč v vseh drugih primerih izključujemo in ga ne potrebujemo. Pustimo spet tu ob strani izjeme. Tako ali tako slednje potrjujejo pravilo, saj v teh primerih tisti, ki jih to zadeva, še kako čutijo nostalgijo po tisti pravi družini. Pa, da ne bo kdo mislil - prava še ne pomeni idealna, daleč od tega, ker idealnih družin, razen svete Družine, ni.
Starševstvo tako ni samo biološka zadeva in ni zgolj na papirju, kakor tudi vzgojiteljska in druge odgovorne službe to ne morejo biti. Starši in vzgojitelji smo poklicani k temu, da otrokom pomagamo odkriti in uresničiti načrt, ki ga ima Bog z njimi. Tu smo do določene starosti njihove avtoritete, ki so kakor tiste oporne palice, ki jih zataknemo ob mlado drevo, potem pa jim stojimo ob strani, ko po poti hodijo in se odločajo sami. Njihove odločitve moramo spoštovati, četudi mislimo ali smo celo utemeljeno prepričani, da so napačne, saj se vsakdo mora tudi kdaj opeči, da se v življenju česa nauči.
Pri teh nalogah je naš zgled in opora Marija, ki ji je angel povedal v tistem stavku, ki ga pogosto ponavljamo, pomembna tri dejstva: "Razveseli se, milosti polna, Gospod je s teboj." Prvo dejstvo je, da je življenje radostna zadeva, saj najprej obstajamo, kljub temu, da lahko ne bi. Dogajajo se nam lepe reči, četudi vidimo samo slabe - povabljeni smo, da vsak večer poiščemo vse dobro in lepo, česar smo bili čez dan deležni, zlasti pa je to pomembno v težkih trenutkih. Drugo dejstvo je, da nas Bog v vsakem trenutku napolnjuje s svojo milostjo, nas Bog ves čas ljubi in nas rešuje, četudi si tega ne zaslužimo. V vsakem trenutku nas vleče iz naših grobov, kamor sicer silimo. Angel ni poklical nazareškega dekleta po njenem imenu, Marija, ampak ji je nadel drugo - "milosti polna". Tudi mi nismo samo tisto ime, ampak je vsak od nas tudi "kristjan", "Božji otrok" in torej "milosti poln". Na to se nanaša tudi tretje dejstvo, da je vedno, v vsakem trenutku "Gospod z menoj", kakor je povedal Mariji. V svojem sinu Jezusu je to res, kar nam na koncu Matejevega evangelija tudi Jezus, Emanuel-Bog z nami, sam pove: "Jaz sem z vami vse dni do konca sveta." Bog nas ni samo dal na ta svet, potem pa šel na dopust in ga več ne zanimamo, ampak je naš Bog zares tisto, kar je lepo povedal don Giussani in bom spet ponovil, tisti, ki nas oblikuje v vsakem trenutku našega življenja. Brez njega mene ni: "Jaz sem Ti, ki me oblikuješ."
Marija je vse to živela v polnosti. Naj nam zato pomaga, da ne bomo kristjani samo na papirju, ampak zares in na polno. To je pravzaprav naša dolžnost, saj se s psalmistom tudi mi čudimo: "Kaj je človek, da se ga spominjaš, sin človekov, da ga obiskuješ?" (Ps 8,5). Mati Marija, Posoda duhovna, spremljaj nas in bodi nam zgled v odkrivanju in uresničevanju načrta, ki ga ima Bog z nami. Amen.
Ni komentarjev:
Objavite komentar