Skrivnost Boga

Nekega dne se je sv. Avguštin sprehajal po obali in skušal razumeti skrivnost Boga. Ko je bil zatopljen v ta razmišljanja, je videl otroka, kako je z morsko školjko jemal vodo iz morja in jo zlival v luknjo, ki jo je bil izkopal v pesek. Svetega moža je zadeva pritegnila in je otroka vprašal, kaj dela. Ta mu je odgovoril: “Želim dati morje v to luknjo.” S preprostimi besedami je sveti Avguštin skušal razložiti otroku, da je to nekaj nemogočega. Nakar je malček dejal: “Preden boš ti dognal skrivnost Boga, bom sam že zdavnaj prelil celotno morje v tole luknjo.” Ko je to rekel, je otrok izginil. Sveti Avguštin je torej pomislil, kako je to moral biti angel, ki mu ga je poslal Bog, da bi ga poučil, kako je skrivnost Svete Trojice sicer res največja in najpomembnejša skrivnost naše vere, da pa ji mi, z našo omejeno pametjo, ne bomo nikdar prišli do dna.

Kakor je bila tista luknja ob morju premajhna, da bi v sebi zadržala vso vodo morja, prav tako in še bolj drži za našo pamet, da je veliko preveč omejena, da bi lahko zaobsegla tako veliko skrivnost, ko pa ji uhajajo še številne druge reči. Nekatere stvari in nekatera vprašanja so večja od nas in jim nikdar ne bomo prišli do dna, vsaj ne v tem našem zemeljskem življenju. Ljudje bi tudi glede skrivnosti Boga vselej ostali bosi, če bi izhajali iz nas samih in našega uma. Nekaj bi že dognali, a do same skrivnosti Boga ne bi mogli priti, če se nas ne bi Bog v nekem trenutku zgodovine usmilil in nam on sam prišel naproti, da bi nam o sebi nekaj razložil. Takole pravi evangelist Janez o tem: “Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, on je razložil.”

Mi torej vemo, da je Bog Trojica samo zato, ker nam je to Jezus razkril, ko je prišel med nas ljudi, sedaj pa je zapisano v evangeliju, še to pa ne dobesedno, ampak je bil za to potreben določen čas, da smo razbrali iz evangelija. Vse naenkrat bi bilo preveč, kakor smo slišali v evangeliju, zato pa je Gospod svojim vernim poslal Svetega Duha, da bi z njegovo pomočjo le počasi dognali določene Božje skrivnosti. Da so definirali skrivnost Svete Trojice, so naši očetje potrebovali kar par stoletij. Jezus je namreč govoril le o Očetu, o Sinu oz. o samem sebi, ki da to je, in govoril je o Svetem Duhu, ki naj bi ga Oče po njem poslal ljudem. Iz Kristusovih besed se da tako razbrati, kako je Oče Bog, kako je Sin Bog in kako je tudi Sveti Duh Bog.

Kakor je kasneje razložil nekemu poganskemu kralju na Irskem sv. Patrik, ne gre za tri bogove, ampak za enega samega Boga. To je razložil s pomočjo triperesne deteljice, ki jo je bil pobral na poti k temu kralju. Kakor za deteljico velja, da ima eno steblo, iz katerega rastejo trije listi, tako tudi za Boga velja, da ima eno Božjo naravo, v kateri pa so tri Božje osebe, ki so si med seboj “različne in nepomešane”, a jih druži skupaj ta Božja narava.

Najlepše bi lahko to vsaj malo razložili, če izhajamo iz tiste najlepše definicije o tem, kaj oz. kdo Bog je, ki jo je spet dal apostol Janez: “Bog je ljubezen” (1 Jn 4,8). V tej kratki povedi je zaobjeta vsa skrivnost Boga, ki je hkrati en in trojen. Če je namreč Bog ljubezen, potem pomeni, da je v njem nek čudovit odnos, ki ga je nato sv. Avguštin vendarle nekoliko uspel zaobjeti približno takole: Oče je tisti, ki ljubi, Sin je tisti, ki je od Očeta ljubljen, vez ljubezni med njima pa je Sv. Duh. Ta vez ljubezni pa je tako močna in velika, da je sama tudi oseba.

Ta skrivnost Trojice je prisotna že v naravi sami in se marsikje odslikava, najlepše pa v človeški družini, saj smo bili ljudje ustvarjeni po Božji podobi. Poklicani smo, da v naših odnosih odslikavamo Boga. Bolj ko uspemo zares živeti pravo in pristno ljubezen med nami, bolj smo Bogu podobni. Na ta način izpolnjujemo Jezusovo zapoved, da se ljubimo med seboj, kakor nas je on ljubil. Bolj ko smo se torej sposobni odpovedati sami sebi in zase nič zadržati v korist drugega, bolj smo v Bogu. To je tista popolna ljubezen, h kateri ljudje težimo kot svojemu cilju. Samo človeška ljubezen tega podarjanja ni sposobna sama od sebe. V Sveti Trojici naj bi – po besedah teologov - potekal t.i. “ljubezenski ples”, ko nobena od oseb ničesar ne zadržuje zase, ampak se v vsakem trenutku drugi popolnoma podarja. V družini je več oseb, ki so združene v eni sami ljubezni, ki bi se naj upodabljala po tem popolnem odnosu, ki je v Bogu. Seveda potrebujemo za uresničevanje le-tega obilico Božje pomoči in milosti, ker sami te velike naloge ne zmoremo izpeljati do konca. Podobno velja za vsak človeški odnos, na vsaki ravni - vselej se moramo truditi, da postane odsev Božje ljubezni.

Pomeni, da mora biti to, da je Bog ljubezen in da mi v takšnega Boga verujemo, vidno. Biti moramo pričevalci tega. Vse naše besede, dognanja, definicije in izpeljave niso prav nič vredne, so prazne, če tistega, kar od Boga prejemamo, ne znamo tudi živeti. Skrivnost Božje ljubezni se nam ljudem na najboljši možni način podarja pri sveti mašni daritvi. Celo do takšne mere to gre, da se nam Bog sam daje v hrano, da bi se tako posebej združil z nami in nas upodobil po sebi. Vendar pa se mi lahko v svoji svobodi žal tudi odločimo, da se pa njemu ne bomo dali, da ga ne bomo poslušali, da se mu ne bomo pustili preoblikovati. Tako drži, da svoje krščanstvo sicer izpovedujemo, to počnemo tudi na najboljši možni način, ko se udeležimo svete maše, a lahko vse skupaj ostanejo le besede, za katere so že stari Latinci dejali, da odletijo po zraku in se razgubijo. Za to, kakšen naš Bog je, moramo pričevati s svojim življenjem.

Nekega dne se je neki proticerkveno nastrojeni odvetnik podal v Ars, kjer je želel zasmehovati »tistega ignorantskega župnika«, kar naj bi po njegovem prepričanju bil sv. Janez Marija Vianney. Vendar pa se je tisti mož, v nasprotju z vsakim pričakovanjem, domov vrnil kot vernik. Srečanje s tistim župnikom ga je spreobrnilo. Prijatelji so ga začudeni spraševali: »Kaj si torej videl v Arsu?« Odgovoril jim je: »Videl sem Boga v enem človeku.« Naj bo to spodbuda tudi za nas, da bi se vse bolj po Bogu upodabljali. Bolj ko bomo ljubili Boga in bližnjega, bolj bomo vstopali v Božjo skrivnost, jo razumevali, ta skrivnost pa bo potem tudi odsevala drugim, ki nas bodo srečali. Ljudje smo pač tako narejeni, da na koncu vendarle gledamo s srcem, ki ima, kot je lepo dejal Pascal: »Svoje razloge, ki jih razum ne more dojeti.«