Čas za Duha

Berilo iz Apostolskih del nam govori o veliki nevihti, ki naj bi nastala takrat, ko so se apostoli zbrali skupaj, kar je zanje že postala navada. To se seveda jasno nanaša na Božje razodetje na Sinaju, kjer so tudi bili podobni nebesni pojavi, a je ta nevihta tudi sicer zelo na mestu, saj se v človeku vedno zgodi nekaj takšnega, kadar je Bog v njem na delu. Da pa bi res bil na delu, moramo tudi mi narediti svoj del naloge. Kateri je, smo pa izvedeli pred desetimi dnevi pri evangelistu Luku, ko je rečeno na koncu evangelija: "Bili so ves čas v templju in so slavili Boga" (Lk 24,53). Vsak dan smo torej poklicani k temu, da damo Bogu nekaj prostora. Vsak dan potrebujemo, da dihne v nas malo tega svojega osvežujočega in poživljajočega vetra (v grščini je pravzaprav ena in ista beseda za veter in duha), a se moramo mi za kak trenutek odreči tistim vsakdanjim opravilom, ki nas posrkajo vase kot kak orkan, in nas prenašajo levo in desno, mi pa se temu toku prepuščamo. Ja, treba se je pošteno potruditi, da se tudi sami odpravimo - vsak na svoj način, seveda - v dvorano zadnje večerje in se enostavno za nekaj časa prepustimo Bogu, da nas preoblikuje.

Vidimo, kako je za to duhovno preoblikovanje nujno, da se odpovemo vsem svojim človeškim zahtevam, domišljavosti in ponosu, po katerih bi radi imeli vse zase, po katerih bi radi vse obvladovali, tudi Boga in njegovo delovanje. Podobni moramo postati apostolom, ki so z Marijo enostavno sedeli v tisti dvorani, kar pomeni, da niso počeli svojih vsakdanjih človeških reči, ampak so tisti čas popolnoma posvetili Bogu. Enostavno so si vzeli čas, se zaprli v tisto dvorano in molili. Mi pravimo, da tega časa nimamo - to ne drži. Časa je namreč dovolj, ampak stvari v našem življenju niso postavljene na svoje mesto, zato pa si mislimo, kako so najpomembnejše tiste stvari, ki v resnici sploh niso tako pomembne oz. niso tako pomembne, da bi morale vzeti mesto drugim, ki so ključne. Tudi nam pravi Jezus kakor Marti, kako nas skrbi in vznemirja mnogo stvari, a smo zaradi tega pozabili na tisto eno, ki je najpotrebnejše in si ga je izbrala Marija - najti čas za Boga sredi vseh opravil (Lk 10,41-42). Vsi hrepenimo po notranjem miru, po notranji moči, pa zanjo nič ali premalo naredimo. Pa tako malo bi se bilo treba potruditi, da bi bilo bolje. Kako bo vendarle Bog poslal svojega osvežujočega vetra, svoje žive vode, svojega plamtečega ognja v naše duše, če mu pa prostora ne damo, če si zanj časa ne vzamemo? 

Odločimo se že enkrat, da se zjutraj, ko se prebudimo, najprej pokrižamo in zmolimo jutranjo molitev, kjer Bogu izročimo dan, ki je pred nami, kjer ga prosimo za blagoslov, varstvo in razsvetljenje pri vsem, kar bo v tistem dnevu. Tako malo je treba za to. Vzemimo si zvečer nekaj časa, da premislimo dan, ki je za nami, kjer se lahko zahvalimo za vse dobro, kar smo prejeli, za vse ljudi, ki smo jih srečali, kjer potem tudi obžalujemo tisto, kar nam ni šlo, vse to pa Bogu izročimo, skupaj s sabo in ga prosimo za blagoslov in varstvo. Preberimo si kak odlomek iz svetega pisma, zmolimo kako desetko rožnega venca. Časa je vendarle dovolj. Kadar smo razrvani, se potrudimo in se udeležimo dnevne svete maše, ki nam je dana kot velika milost. Govorim seveda o vsakdanu, prav je seveda tudi, da se ustrezno pripravimo in obhajamo tudi Gospodov dan, nedeljo.

Kako to, da smo si sposobni najti čas za mnoge dnevne obrede, kot so recimo pitje kave, cigareta, večerno gledanje TV..., za Boga pa časa ne najdemo? Dovolj je izgovorov, čas je za odločitve. Prerok Ezekiel nam lepo pove v svojem 47. poglavju, česa je sposoben Božji Duh, če mu damo nekaj prostora - to je reka žive vode, ki teče skozi Judovo puščavo, da ta ozeleni, pride vse do Mrtvega morja, pa tudi to oživi. Če želiš biti še naprej v Mrtvem morju, izvoli, a vedi, da si tako škodiš. Vsak dan so pred nami številne odločitve, tudi ta, če se bomo odločili za Boga ali za nič. Vsak dan velja zame tisto, kar Bog pravi bolj v začetku Svetega pisma: "Glejte, danes polagam pred vas blagoslov in prekletstvo" (5 Mz 11,26). Vsak dan torej Bog postavlja predme ta svoj blagoslov, vsak dan pošilja svojega poživljajočega Duha, ki nam ga je Jezus tolikokrat obljubil, a se moramo zanj tudi mi vsaj malo potruditi.