Stotnik se mora spopasti z zadevo, ki je večja od njega. Govorimo o zlu, ki se tokrat pokaže v podobi bolezni. Čeprav je bolnik le njegov služabnik, pa ga je vzljubil. Zanimiv je tale stotnik, ki ima rad tiste, ki jih drugi prezirajo, ali nanje vsaj gledajo sumljivo, saj ima rad tudi Jude, ki jih sicer njegovi sonarodnjaki prezirajo.
Za judovske predstojnike, ki pridejo prosit Jezusa, je stvar nekoliko drugačna. Ne gledajo toliko na človeka, kolikor na tisto njihovo precej materialno pravičnost in mislijo, da si zaradi le-te stotnik zasluži, da njegov služabnik ozdravi. Najbrž razmišljalo, kako bi bilo rimskemu častniku zoprno, če mu služabnik umre, ker je vprašanje, kaj dobi. Žal je to bolj egoistični pogled na razmere, ki se ne izkaže za povsem stvarnega. Prvaki judovskega ljudstva mislijo, da mora nekdo dobiti nagrado predvsem zaradi samega sebe in mislijo, da se bo tako tudi končno vzpostavila pravičnost, ker si stotnik ne zasluži tega. Če gledamo samo nase in na svojo lastno "pravičnost", potem pride do nevarnosti, da gledamo na sočloveka materialistično. Zdi se tako, kot bi danes peljali popravit pokvarjeni avto, pa je tisto vendarle človek, ki je veliko več vreden od zgolj nekega predmeta, neke "mašine"... Stotnik ne gleda tako in nam sprašuje vest.
Prvo vprašanje za nas je namreč, kako obravnavamo svoje bližnje, kako se do njih obnašamo, zlasti do tistih, ki so nam najbolj blizu, to pa so člani naših družin. Jih obravnavamo morda kot tiste, ki morajo služiti nam, ali pa se res ravnamo po Jezusovem zgledu in ravnamo obratno. Se torej trudimo po svojih najboljših močeh, kako bi mi služili njim?
Druga zadeva - se zavedamo, da smo tudi sami služabniki, kakor se je stotnik zavedal? Služiti bi morali Jezusu, po njem pa nebeškemu Očetu, pa tega ne najbolje počnemo, ker se sklicujemo preveč na svoje pravice. Pravice ima tisti, ki je večji od nas, od vsakega človeka, zato je treba njemu služiti. Služiti je treba Bogu v ljubezni in predanosti - do njega imamo mi najprej in predvsem dolžnosti, potem pride vse ostalo, ker nam on naklanja marsikatere pravice, do katerih pravzaprav sami po sebi ne bi bili upravičeni. Se zavedamo v vsakem trenutku svojega življenja, da je nekdo vselej nad nami in smo mu dolžni poslušnosti? Ali pa se obnašamo, kot bi Boga ne bilo?
Tretja zadeva. Kolikokrat smo preveč skoncentrirani v to naše zemeljsko bivanje, izgubljamo pa obzorje večnosti. Obnašamo se, kot bi večnega življenja, Božjega kraljestva in teh reči, ki jih Jezus tako pogosto omenja, ne bilo. Potem so pomembne samo te naše telesne bolezni in slabosti. Na našem obzorju je samo grob, ki nam ga bodo nekoč izkopali, a ker se ga bojimo, si ga skušamo izbiti iz glave in ne mislimo več na smrt. Odrivamo jo nekam v prihodnost. Nasprotno pa bi morala biti večnost tista, ki je v našem krščanskem obzorju, misliti bi morali na onostranstvo. Misliti bi morali, kako bi prišli v večno veselje, kako živeti, da to dosežemo. Lahko delamo, kar hočemo, a nekega dne bomo kljub vsemu umrli - tu ni debate. Kam bomo prišli tisti dan? Se zavedamo, da nas čaka takrat Božja sodba? Se zavedamo, da je lahko onostranstvo še veliko slabše od najslabšega tostranstva, torej, od najslabšega možnega življenja tu na zemlji? Četudi nekdo sedaj ozdravi neke bolezni, kakor služabnik v evangeliju, pa pride dan, ko se bo treba iz oči v oči srečati z Jezusom kot pravičnim sodnikom in mu položiti račun našega življenja.
Vem, rekli bodo, kako strašim s temi rečmi. Sploh ne - biti mora napetost v našem življenju. Govor o poslednjih rečeh jo spodbuja, kakor je tudi spodbuda k odgovornemu življenju. Zavest tega, da Bogu odgovarjamo, pa nas spodbuja tudi k temu, da smo mu vsak dan hvaležni za vse tisto, kar imamo in kar prejemamo, ker bi lahko tudi ne bilo tako. Če imamo dobre ljudi, ki nam pomagajo, za nas skrbijo. Če smo kolikor toliko zdravi. Če imamo dom, družino, starše, moža, ženo, otroke, prijatelje... Koliko je teh stvari in ljudi. Primerno je, da se za vse dobro, kar imamo in prejmemo, vsak večer tudi Bogu zahvalimo.
Druga zadeva - se zavedamo, da smo tudi sami služabniki, kakor se je stotnik zavedal? Služiti bi morali Jezusu, po njem pa nebeškemu Očetu, pa tega ne najbolje počnemo, ker se sklicujemo preveč na svoje pravice. Pravice ima tisti, ki je večji od nas, od vsakega človeka, zato je treba njemu služiti. Služiti je treba Bogu v ljubezni in predanosti - do njega imamo mi najprej in predvsem dolžnosti, potem pride vse ostalo, ker nam on naklanja marsikatere pravice, do katerih pravzaprav sami po sebi ne bi bili upravičeni. Se zavedamo v vsakem trenutku svojega življenja, da je nekdo vselej nad nami in smo mu dolžni poslušnosti? Ali pa se obnašamo, kot bi Boga ne bilo?
Tretja zadeva. Kolikokrat smo preveč skoncentrirani v to naše zemeljsko bivanje, izgubljamo pa obzorje večnosti. Obnašamo se, kot bi večnega življenja, Božjega kraljestva in teh reči, ki jih Jezus tako pogosto omenja, ne bilo. Potem so pomembne samo te naše telesne bolezni in slabosti. Na našem obzorju je samo grob, ki nam ga bodo nekoč izkopali, a ker se ga bojimo, si ga skušamo izbiti iz glave in ne mislimo več na smrt. Odrivamo jo nekam v prihodnost. Nasprotno pa bi morala biti večnost tista, ki je v našem krščanskem obzorju, misliti bi morali na onostranstvo. Misliti bi morali, kako bi prišli v večno veselje, kako živeti, da to dosežemo. Lahko delamo, kar hočemo, a nekega dne bomo kljub vsemu umrli - tu ni debate. Kam bomo prišli tisti dan? Se zavedamo, da nas čaka takrat Božja sodba? Se zavedamo, da je lahko onostranstvo še veliko slabše od najslabšega tostranstva, torej, od najslabšega možnega življenja tu na zemlji? Četudi nekdo sedaj ozdravi neke bolezni, kakor služabnik v evangeliju, pa pride dan, ko se bo treba iz oči v oči srečati z Jezusom kot pravičnim sodnikom in mu položiti račun našega življenja.
Vem, rekli bodo, kako strašim s temi rečmi. Sploh ne - biti mora napetost v našem življenju. Govor o poslednjih rečeh jo spodbuja, kakor je tudi spodbuda k odgovornemu življenju. Zavest tega, da Bogu odgovarjamo, pa nas spodbuja tudi k temu, da smo mu vsak dan hvaležni za vse tisto, kar imamo in kar prejemamo, ker bi lahko tudi ne bilo tako. Če imamo dobre ljudi, ki nam pomagajo, za nas skrbijo. Če smo kolikor toliko zdravi. Če imamo dom, družino, starše, moža, ženo, otroke, prijatelje... Koliko je teh stvari in ljudi. Primerno je, da se za vse dobro, kar imamo in prejmemo, vsak večer tudi Bogu zahvalimo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar