Evangeljski odlomek, ki nam ga ponuja 5. postna nedelja, je
bil tradicionalno, skupaj z odlomki preteklih postnih nedelj, del priprave na
krst v antični Cerkvi. Je najbolj podrobno poročilo o Jezusovem čudežu, vendar
moramo to besedo “čudež” jemati v pomenu, kakršnega ponuja apostol Janez –
čudež je znamenje, torej neke vrste smerokaz, ki kaže naprej, ki gre onkraj
samo človeškega, da bi kristjani lahko vsaj nekoliko izstopili iz naše človeške
logike stvari oz. najglobljih življenjskih vprašanj, potem pa vstopili v Božjo
logiko, v Božji pogled na življenjske stvari, na življenjske težave in
vprašanja. Najprej gre za vprašanje prijateljstva, potem pa še posebej za
vprašanje življenja in smrti. Prav to drugo vprašanje je najtežje ne le za
kristjane, temveč nasploh za vse ljudi in za vsakega človeka posebej.
Če pogledamo najprej na vprašanje prijateljstva. Vsak od nas
se še kako dobro zaveda, kako dobro in lepo je imeti pravega in dobrega
prijatelja, tudi Sveto pismo nam pravi, da kdor najde pravega prijatelja, najde
zaklad (Sir 6,14), kar je kasneje tudi prešlo v človeški pregovor. Marta,
Marija in Lazar imajo čudovit prijateljski odnos z Jezusom, kakor ga ima tudi
Jezus z njimi. V njihovi hiši se rad ustavi, tam najde oporo, tudi oni pa
poiščejo Jezusa, ko ga najbolj potrebujejo. Vendar je to kaj čuden in muhast
prijatelj, če gledamo z našimi človeškimi očmi, to pa se prav v tem današnjem primeru najbolj
očitno izkaže. Ko je Lazar smrtno bolan in je na tem, da umre, bi se
pričakovalo, da bi pravega prijatelja nič ne oviralo pri tem, da ne bi obiskal
tistih, ki so njegovi prijatelji, pa če je nevarnost še tako velika – ne smemo
pozabiti, da je Betanija v neposredni bližini Jeruzalema, tam pa so že
sklenili, da bodo Jezusa umorili. Tu se že postavi eno od pomembnih vprašanj,
ki je, kako pojmujemo mi sami prijateljski odnos, kako pravzaprav pojmujemo
vsak medčloveški odnos. So ti odnosi cilj našega življenja, ali pa so sredstva
za dosego nečesa višjega?
Za vernega človeka to nikakor ne more biti le postransko
vprašanje, ker nas pravzaprav sprašuje po naši veri v večno življenje. Res je,
tudi Jezus sam drugod pravi, da nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da da
življenje za svoje prijatelje (Jn 15,13). To vsekakor drži, toda o kakšnem in
katerem življenju je tu govora? Za Janeza tudi to ni postransko vprašanje, ker
vselej govori o ne le zemeljskem, torej biološkem življenju, temveč o večnem
življenju. Tega drugega pa človek ne more zagotoviti, mi pa velikokrat pričakujemo
od svojih bližnjih, tudi od svojih prijateljev, prav nemogoče stvari in
velikokrat mislimo le nase in na tisto dobro, za kar mi sami v svoji omejenosti
mislimo, da je dobro. Ni nujno, da je v danem trenutku dobro tisto, kar jaz
mislim, da je dobro. V teh svojih nemogočih pričakovanjih, smo velikokrat
podobni Marti v prvem delu njene trditve: “Ko bi bil ti tu, bi moj brat ne umrl.” So neka
dejstva, ki jih še tako dober prijatelj ne more spremeniti, čeprav bi jih rad. Zanimivo,
kako iščemo vedno neke krivce za našo nesrečo, kako vedno iščemo tisto slabo in
črno, kadar imamo priložnost, da vendarle na zadeve pogledamo tudi drugače.
Pravilno bi seveda bilo ceniti dejstvo, da je prijatelj
prišel, ker bi mu potem bili tudi sposobni zaupati vso svojo bolečino, vse
svoje težave. Velikokrat pa, nasprotno, temu prijatelju, zaloputnemo vrata, ker
zmotno mislimo, da ni prišel ob pravem času. Toda, kako lahko vendarle nekdo,
če je zares naš prijatelj, sploh pride ob nepravem času? Kdaj pa je potem pravi
čas? Ko to govorim, ne mislim le na naša človeška prijateljstva, temveč tudi na
prijateljstvo z Bogom, z Gospodom Jezusom, z Božjo Materjo Marijo. Ker se nam v
naših bolečinah in stiskah čisto po človeško zdi, da nam niso blizu, jim
zaloputnemo vrata srca ravno takrat, ko bi bilo najbolj potrebno, da bi jim ta
vrata najbolj odprli in prednje izlili vso tisto grenko in težko vsebino, ker
so edini, ki lahko vse to odtranijo od nas in naše srce očistijo, da lahko tudi
kot ljudje spet zaživimo. Velikokrat mislimo, da nebeškemu Očetu, Gospodu
Jezusu in Materi Mariji ni mogoče rešiti teh stvari, ker so preveč pokvarjene,
preveč gnile, preveč polomljene in pretežke. Spet smo podobni Marti, ki je
rekla, da je nemogoče obuditi njenega brata, ker je ležal že četrti dan in je
bila sodba o tem, da je umrl, že definitivna. Za Gospoda ni nobena sodba v
našem življenju že kar definitivna – tista pride potem. Ko smo najbolj ranjeni,
ko so zadeve najbolj gnile, polomljene in težke, ravno takrat moramo spustiti
Gospoda in nebeško Mater v svoja srca. Kar je človeku nemogoče, je še kako
mogoče za Boga.
Ni komentarjev:
Objavite komentar