4. velikonočna nedelja je »nedelja Dobrega Pastirja«, kot takšen je namreč predstavljen Jezus po evangelistu Janezu. ta podoba nam lahko takoj da razumeti, kako Gospod Jezus gleda na nas, potem pa tudi, kako nebeški Oče gleda na nas, ker pravi Jezus, da kdor vidi njega, vidi Očeta (Jn 14,9). Jezus torej ni kar neki pastir, temveč je dobri pastir, ki se z vso vestnostjo in ljubeznijo razdaja za svojo čredo. Podobno kot on se za svoje otroke, za svojo družino trudijo razdajati starši. Kjer je ta dobri pastir, se čreda varno in lepo pase, paša pa je obilna, hrane ne zmanjka. Tudi psalm o Dobrem Pastirju imamo, ki pravi: »Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka. Na zelenih pašnikih mi daje ležišče, k vodam počitka me vodi. Mojo dušo poživlja« (Ps 23/22,1-3). Zlasti ta zadnja trditev nam pove, da pri vsem skupaj ne gre za telesno in materialno hrano, kolikor bolj gre za »dušno hrano«, čeprav tistemu, ki se zna kolikor je le mogoče izročati v Božje roke, zares »nič ne manjka«, ker Gospod za nas poskrbi v takšnem in drugačnem smislu, če mu le dovolj zaupamo, kakor to velja tudi za Božjo Mater Marijo, kateri je posvečen mesec maj.
Drugod pri apostolu Janezu je rečeno, da bo tisti, ki bo jedel od kruha, ki nam ga daje Gospod Jezus, živel
vekomaj. Ta Dobri Pastir nas torej vodi k nebeškim pašnikom, daje nam »hrano iz nebes«, da bi hrepeneli po nebesih, po večnem življenju in se tudi trudili tja priti. Tja pridemo, če imamo nekatere dobre lastnosti, ki jih imajo ovce, ki pa danes niso več tako moderne, to pa so: “poslušnost”, “pokorščina” in “ubogljivost”. Psalm namreč pravi, da nas Gospod, ki je Dobri Pastir »vodi po pravi poti« (Ps 23/22,3). Pomeni, da mora biti naša vera otroška v smislu zaupljivosti. Otrok zaupa svojim staršem, da mu hočejo dobro, da ga hočejo naučiti lepih in koristnih stvari, da ga vodijo po pravi poti. Enako mora zaupati kristjan svojemu Gospodu in se vsak dan v molitvi truditi, da se zgodi, kakor molimo v molitvi »Oče naš«, Božja in ne kristjanova volja. Če malo parafraziramo junaka našega otroštva, Kekca, potem velja: »Božja volja je najbolja.«
Jezus je edini pravi Pastir, ki pa nam je zapustil naslednike pastirje, škofe in duhovnike, da bi nas vodili po njegovi poti in nam dajali tudi danes hrano večnega življenja. Seveda se moramo današnji pastirji vsak dan truditi, da se upodabljamo po enem in edinem Dobrem Pastirju, saj nam je zaupan Jezusov pašnik. Ni težko ugotoviti, da je ta Jezusov pašnik Cerkev, kjer se krščanska čredica lepo, mirno in veselo pase. Hrana, ki jo dobiva, je, kot smo že dejali, nebeška. Ta posebna hrana so zakramenti, ki so milostni darovi za vse nas. Za res polno in dobro življenje potrebujemo to hrano, zlasti sveto evharistijo, sveto obhajilo, ker se nam v njem daje v hrano Gospod Jezus sam. Jasno nas namreč opozarja, kako brez njega ne moremo storiti v življenju ničesar (Jn 15,5). Samo Gospod namreč zida takšno hišo, katere temelji so trdni pred vsake vrste neprijetnostmi, zlasti pred napadi hudobnega duha, ljudje sami takšne hiše nismo sposobni zgraditi (Ps 127/126,1) – kar mi postavimo je le začasna zadeva, podobna šotoru (2 Kor 5,1).
Vidimo, kako lahko iščemo kjerkoli po svetu, pa svoje sreče in zadovoljstva, prave hrane, ne bomo našli drugod, kot le na Jezusovem pašniku, ki je Cerkev. Tu imamo vse tisto, kar potrebujemo za to, da živimo tako, kot Jezus in Marija želita od nas. Če poslušamo glas Jezusa in Cerkve ter se hranimo z nebeškim kruhom in zakramenti, hodimo po pravi poti, ki vodi v nebesa. Tja si vsi moramo želeti priti, ker tam ne bo več žalosti, bolečine, kakor tudi ne smrti. Tam nas Jezus pričakuje, da bomo z njim srečni za vedno.
Ni komentarjev:
Objavite komentar