Izrabljanje izročenih nam talentov

Misel na 33. Nedeljo med letom

Celoten mesec november je še posebej posvečen misli o poslednjih človekovih stvareh, torej smrti, sodbi, nebesom in peklu, pri čemer si lepo pomagamo z berili in evangeliji, ki so nam predloženi. Prilika o talentih tako v resnici govori o Kristusu kot gospodarju, ki je najprej ustanovil Cerkev in zakramente, kakor tudi zapustil svoj nauk, katerega del je bil zapisan (Sveto pismo), del pa ustno posredovan naprej (izročilo), oboje pa je Božja beseda, nato pa se vrnil k Očetu. 

Besedo »talent« se, kakor je znano, uporablja za človekove sposobnosti, za katere vemo, da ima prav vsakdo vsaj katero. Vsekakor govorimo o ogromnih količinah in vrednostih, če pogledamo samo talent kot tak, tako da je seveda pomen, ki gre onkraj same vrednosti. Gre za Božje darove, a jih slednji deli neenako med ljudi, pač glede na naše sposobnosti, kaj lahko s temi darovi naredimo. Ponovno povezava na 5. Poglavje Pavlovega pisma Galačanom, kjer je omenjenih precej sadov Duha, ki jih človek obrodi, če sodeluje z darovi Duha, ki so splošno zaobseženi v sedmerih. Gre torej za sodelovanje z Božjo milostjo, ki nam je dana po Sv. Duhu, da bi obrodili duhovne sadove – to Gospod vzporeja človekovemu trgovanju. 

Na Bližnjem Vzhodu je res mogoče videti, kako spretni so v umetnosti trgovanja tamkajšnji ljudje, pa ne čudi, da je Gospod Jezus uporabil to podobo. Vidimo pa, da so ti talenti, ki jih je Gospod zapustil ljudem, še kako konkretni in so trije: Cerkev, zakramenti in nauk Božje besede. Brez te »trojice« človek sam po sebi ne more nič. Cerkev najlepše predstavlja čoln, če izskočimo iz njega, pa to pomeni takojšnjo duhovno smrt, zelo nevarno pa je, da to pripelje do večne smrti, torej pogubljenja. Potem imamo tu svete zakramente, ki so sredstva Cerkve za zveličanje, brez katerih smo prav tako duhovno mrtvi. Nazadnje je tu še Božja beseda, zapisana v Svetem pismu in izročena v nauku Cerkve, ki nas prav tako oživlja. Vse skupaj je pravzaprav Kristus sam, brez katerega ne moremo v polnosti živeti, pravzaprav ne moremo storiti ničesar (Jn 15), zlasti pa ne premagati zla v vseh njegovih vidikih, še zlasti v razsežnosti smrti. 

Pravzaprav pa zaradi našega padca nismo sposobni kaj pametnega, če bi bili prepuščeni sami sebi, svoji padli naravi, ker bi potem počeli le »dela mesa«, ki jih je prav tako nekaj naštetih v Gal 5. Božja milost je tista, ki nam, pa če se zavedamo ali ne, pomaga k temu, da kljub vsemu mislimo, rečemo ali naredimo kaj dobrega, kakor nas lepo uči sv. Tomaž Akvinski. Ampak ni seveda dovolj le narediti »kaj pametnega«, torej kaj dobrega storiti na naravni ravni, ampak je treba narediti več – treba se je čim bolj upodobiti po Bogu, v čemer so nam zgled tisti, ki smo jih slavili na prvi novembrski dan, svetniki. Potrebujem premišljevanje Božje besede in katoliškega nauka, potrebujem zakramente in potrebujem Cerkev, ki pravilno razlaga sveti nauk in Božjo besedo ter deli zakramente. 

Bolj ko bom delal na tem, da bom svet, bolj bom v edinosti celotne Cerkve, bolj bom v tem občestvu svetih. Manj se bom na ta način bal smrti in sodbe ter svoje končne destinacije, ki seveda ne bo turistična, ker konec mojega zemeljskega življenja ne bo predstavljal tako strašnega prepada, ampak tisti nujni prag, tisto nujno stopnico v polnost tistega, kar sem v določeni meri že živel in izkušal. Vsak človek torej ima možnost, živeti življenje v polnosti, a tega ne more delati brez izrabljanja danih »talentov«. Ne moremo torej pričakovati, da bi nas Kristus na koncu poznal, če nismo mi njega spoznavali v času življenja na zemlji.

Objavljeno v tedniku Novi glas