Slavni Kralj sodi žive in mrtve

Misel na 34. nedeljo med letom

Tema zadnje nedelje v cerkvenem letu je poslednja sodba, še zlasti tista skupna, ki se bo zgodila ob koncu časov. Potem ko smo bili posvarjeni k budnosti, nas Gospod opominja o tem, da bomo sojeni, ker je tako prav in pravično. Če se človeška sodišča še tako trudijo, pa se ne morejo izogniti pristranskosti. Te nima edinole pravi Sodnik, tisti, ki bo prišel v vsej svoji kraljevski slavi in v spremstvu angelov (2 Tes 1,7) ter bo razsodil med samo dvema kategorijama ljudi – med dobrimi in slabimi. Nekdanji ameriški policist, sedaj pa veliki katoliški evangelizator, Jesse Romero sicer lepo pravi, da razlikujemo v tem času med tremi kategorijami ljudi – med dobrimi, grešnimi in zlimi. Razlika med grešnikom in zlim človekom je po njegovem v tem, da zli človek hoče v svoja grešna dejanja povleči še druge. Po eni strani se tako dobi opravičevanje, normalizacijo in celo poveličevanje pregrehe v družbi, bolj pa je problematično to, če nekateri ljudje zavestno druge vlečejo v prepad s seboj. 

Grešnik, pa naj bo še tako velik, se lahko spreobrne, sv. Avguštin nam pričuje, da lahko celo postane eden od velikih cerkvenih očetov Cerkve, kar je pa izredno težko ponosnemu in napuhnjenemu človeku, ki je raje ubral pot zla. Tako bo ob koncu časov med dobrimi precej spreobrnjenih grešnikov, med slabimi pa vsi tisti, ki se v življenju ne spokorijo od svoje krive poti in ne zadostijo ne samo za svoje grehe, ampak tudi za to, da so po krivi poti vodili druge. 

Kristus je predstavljen v tem Matejevem odlomku kot Vsevladar ali Pantokrator, nič manj pomembno pa ni niti njegovo družbeno kraljevanje, za katerega bi si morali vselej prizadevati. Kaj lahko se izgubimo v tej misli, da je vse skupaj nekje daleč, krajevno in časovno, nima pa nič opraviti z mojim in družbenim vsakdanom. Lepo se reče, da je sodni proces, proces pa nujno traja nekaj časa, za človeka vse življenje. Gospod sam nam pravi, da smo »že sojeni«, ne pravi pa, da smo obsojeni. Obsojeni bomo po koncu posebne sodbe, kar bo potem potrjeno še ob koncu časov, ko se bo tudi pred vsemi ljudmi vseh časov izkazalo prev navedeno dejstvo, da je Kristus Kralj vsega, tudi naše družbe, čeprav slednja tega noče priznati ali priznavati. Ne gre pa za to, da bi nas moralo biti strah živeti, ker je Bog pač sodnik, Kristus pa je pravi Bog, torej tudi pravični sodnik, ampak gre za to, da živimo življenje v vsej njegovi polnosti in odgovornosti. 

Neki grški menih je, ko govorimo o razdelitvi ljudi, napravil razdelitev na podlagi dveh žuželk – dejal je, da imamo ljudi-čebele in ljudi-muhe. Govorimo o menihu Paiziosu Atoškem. Dejal je, kako je glavna lastnost muhe ta, da jo privlači umazanija, medtem ko je glavna lastnost čebele v iskanju lepote, dišečega in dobrega. Kako dobro primerjavo lahko izpeljemo tu za naše duhovno življenje! Menih je sicer šel bolj v medčloveške odnose, nam pa je, ko govorimo o poslednjih rečeh, še bolj važen naš odnos do našega Gospoda, edinega pravega Kralja. Dal nam je, kakor smo ugotovili zadnjič, vse potrebno, da bi iskali tisto, kar je dobro, lepo, da bi bili delavni, vztrajni in tudi podjetni, seveda v pravem in dobrem smislu besede. Seveda je potreben trud in garanje, vztrajnost, tudi trpljenje in kaj lahko smo deležni zasmehovanja in preganjanja, vendar pa je nagrada nadvse sladka in ta sladkost je trajna. Ker pa je lažje in nezahtevno, gremo raje po poti muhe in hlepimo po vsej umazaniji sveta, ki pa nam je predstavljena kot nekaj najlepšega in najboljšega. Smrad nam diši. Kot rečeno, nihče ne zanika, da lahko iz še tako smrdečega gnoja nekega zraste izredno lepo dišeča cvetlica, ampak le pod pogojem, da ostane se odvečno količino odstrani, saj mora velika večina vseeno biti dobre zemlje. Ne gre pa brez moči in pomoči našega Kralja, ki daje tej cvetlici rast, da bi, pravilno oprašena po Sv. Duhu z Božjo milostjo, ob koncu našega življenja dala ustrezen sad.

Objavljeno v tedniku Novi glas