Naša pozornost in budnost

Misel na 32. Nedeljo med letom

Prilika o pametnih in nespametnih devicah, torej o tistih prijateljicah, ki so nevesto spremljale v ženinovo hišo, je lastna evangelistu Mateju, je pa zelo primerna za mesec november, ko nas Cerkev vabi, da posebej premišljujemo o poslednjih človekovih rečeh. V teh časih so še kako na mestu besede sv. Avguština, da olje v svetilkah pomeni dobra dela v čistem kristjanovem srcu. Ne gre torej toliko za ugajanje svetu oz. še bolj ljudem, temveč za ugajanje Bogu. Vendar pa spet ne smemo tega razumeti kot to, da smo pridni fantje in dekleta, ampak gre res za to, da je v našem srcu prostor za Boga. Kdor ni čist v srcu, nam je dejal eden od blagrov, nima prostora za Boga, ne vidi Boga. 

Posebno prizadevanje bi torej moralo iti vselej našemu duhovnemu prijateljstvu – s Troedinim Bogom, še posebej z Božjim Sinom, z Devico Marijo, angeli in svetniki. Četudi morda nismo fizično navzoči pri sveti maši, kakor velja sedaj pri nas v Sloveniji, imamo vselej možnost za očiščenje in ozdravljenje srca, saj lahko opravimo sveto spoved, potem pa nas lahko obišče ženin naše duše, sam Gospod Jezus Kristus, ki pa seveda nikdar ne dela sam, ampak v edinosti z Očetom in Sv. Duhom, smo pa tudi spet vključeni v občestvo svetnikov, zato pa še bolj povezani, smo v edinosti, z Marijo, angeli in svetniki. Te povezave seveda brez očiščenja srca ni, naše srce je v tem primeru kakor svetilka brez olja. 

Ni toliko pomembna tako možnost prejema svetega obhajila, kakor je pomembna možnost spovedi, zakramenta svete pokore. Dandanes bi vsi šli k svetemu obhajilu, ne bi pa se zanj pripravili. Zato nam Gospod v teh primerih zapira vrata in nam govori, da nas ne pozna, ker najprej mi njega nismo spoznali. Tudi nam govori kakor Samarijanki: »Če bi poznal/a dar…« Resnično ne spoznavamo tega daru, ki nam je dan v Svetem Rešnjem Telesu, za katerega si moderni kristjan, da ima pravico, da ga prejme. Bomo tudi ob koncu našega zemeljskega življenja tako nepripravljeni, brez olja v svojih svetilkah, zahtevali svoj prostor na nebeški gostiji? Bl. Anton Martin nam je polagal na srce, naj kadar grešimo, hitro tečemo k sveti spovedi, a kaj, ko se je v naših časih greh tako zrelativiziralo. 

Oni dan je nekdo očital, sicer ne ravno meni, prevelik poudarek na grehu, pa premajhen na odrešenju. Pustimo primero, ki sem mu jo podal, sprašujem pa, kakšno vlogo sploh ima odrešenje, če ni več kaj odrešiti, v tem primeru odpustiti? V stilu nominalizma, da torej imamo le še neka prazna imena za stvari, v resnici pa nimajo nekega pravega pomena, ampak je pomen odvisen od primera do primera, od posameznika do posameznika, so tudi ključni izrazi naše vere le še prazne besede. Lahko sicer prodajamo ljudem kot hrano »sirove luknje« ali, kot rečejo Italijani, »pohan zrak«, ampak samo s tem, da bomo govorili tisto, kar bi sodobni človek rad slišal za »čehljanje ušes« (prim. 2 Tim 4,3). S tem ne bodo dobili ljudje olja za svoje svetilke, nazadnje pa bodo ostali praznih rok pred zaprtimi vrati. Tedaj se bo res Bog ukvarjal z njihovimi grehi, kakor smo lahko slišali, in sicer prav zato, ker se sami v času svojega zemeljskega življenja niso hoteli.

Objavljeno v tedniku Novi glas