Pridige 2

Ko smo spregovorili o prvem pravilu poenostavljanja, je treba stvar dopolniti, da ne bi padli v »razsvetljensko« past, kjer mora biti vse vsem razumljivo. Verujoči mora spoštovati tudi razsežnost Skrivnosti, ki spremlja človeško življenje, in vera je, kljub vsem »razlagam« in »osvetlitvam«, poklicana k temu, da jo sprejme. Poenostavljanje torej živi tesno skupaj z nerazložljivim in s simbolno govorico, s katero se je mogoče na te resničnosti nanašati.

Človeška beseda lahko stori veliko, ne more pa storiti vsega. Tega so se zelo dobro zavedale nekatere naše religiozne družbe (kot recimo Srednji vek), ki so zelo dobro poznale in udejstvovale govorico simbolov. Jezik, ki so ga bili sposobni razvozlati tudi nepismeni (spomnimo se na t.i. »biblia pauperum«, Sveto pismo ubogih na vitrajih in stenah), nam je danes velikokrat nerazumljiv oz. smo izgubili ključ do njegovega razumevanja, vsem našim diplomam in specializacijam navkljub.

Ta et-et, enota razuma in skrivnosti, jezika in simbola, razumljivih in nerazumljivih besed, bi moralo biti tisto, kar razlikuje našo liturgijo. Tako bi moralo biti, pa največkrat temu ni tako. Če je liturgija nekoč preveč stremela k »skrivnostnemu«, je danes morda preveč usmerjena k »razumskemu«. Beseda mora seveda biti razumljiva, hkrati pa mora tudi skrivnostno imeti svoje mesto. Vsakdanja govorica ne sme vsega narediti za posvetno. Vsakdanja dialektika vere zahteva, da posvetno sobiva s svetim, da je zraven razuma tudi skrivnostno, ki se izraža z drugim jezikom od tistega v časopisih in učbenikih.

Pascal pravi, da vera trdi mnogo stvari, ki si na videz nasprotujejo. Govori namreč o tistem zelo tveganem ravnovesju tistega, kar se zdi nasprotujoče si med seboj, brez česar pa krščanstvo lahko zaide v krivoverstvo ali nepomembnost.

V isti liniji to pomeni, da morajo v Cerkvi obstajati tako ljudje komunikacije ali pastorale, ki so »oznanjevalci« v polnem pomenu, kakor morajo obstajati tudi tisti, ki mislijo in obdelujejo tiste zahtevne stvari, brez katerih bi ne bilo nič tistega, kar bi bilo treba oznaniti. Mora torej obstajati krog »visoke« kulture, katere določeni koncepti in têrmini ne morejo biti takoj razumljivi komurkoli. »Krščanska« stoletja so zelo globoko čutila potrebo po tem, da se obrnejo na ljudstvo, da vsem posredujejo »veselo oznanilo«, tako da so celo ustvarile redovne družine, specializirane prav v pridiganju. Tista stoletja pa so poznala tudi univerze velikih učiteljev, avtorjev zapletenih teoloških del v latinščini učenih. Vedno pa se je pazilo, da bi med dvema ravnema bila stalna povezanost, da bi preprostost pridiganja ne zašla v preprostaštvo, ampak bi jo hranilo razmišljanje učenih. Hkrati pa so budno pazili, da bi se učenjaki ne zapirali v svoje knjižnice in druge študijske prostore ter tako izgubili stik z resničnostjo in posledično z ljudmi.

Še druga dva glagola, poosebiti in dramatizirati tako prideta na vrsto v naslednjem prispevku.

Vittorio Messori, La sfida della fede, Sugarco edizioni, Milano 2008.