Za očiščenje najgrših madežev

Zaporedoma poslušamo evangeljska poročila o ozdravljenju, ki je pa predstavljeno na različne načine. Najprej smo spremljali ozdravljenje gluhonemega, zatem ozdravljenje pretepenega napol mrtvega človeka, tokrat pa je pred nami prizor ozdravljenja deseterih gobavcev. Evangelij nam bolezen predstavlja drugače, kakor jo pojmuje svet. Vemo, kako že kar lep čas svet, torej človeštvo, bolezen pojmuje predvsem kot nekaj telesnega, to pa zato, ker je to posledica pojmovanja življenja, ki je tudi precej materialistično pojmovanje, poleg tega pa še čustveno, neke vrste sentimentalizem. Skratka, glavno je dobro počutje, kjer vse kolikor toliko dobro deluje, funkcionira, pa kjer si lahko človek omogoči kolikor toliko udobno življenje. Seveda je jasno, da se po tovrstnem pojmovanju da rešiti in popraviti marsikaj, če pa to ni mogoče sedaj, pa bo gotovo mogoče že kmalu, saj človeška znanost iz dneva v dan napreduje.  

V pripovedi o gobavcih se bolezen pojmuje kot madež ali kot madeže, zato ni rečeno, da so bili gobavci ozdravljeni, ampak očiščeni. To nekoliko spominja na naše spopadanje z madeži na tekstilu, pa naj bodo obleke, tepihi ali sedežne garniture. So nekateri madeži, ki smo jih sposobni očistiti sami, potem pa spet drugi, kjer nam morajo pomagati za to usposobljeni delavci, zgodi pa se, da včasih niti oni ne morejo pomagati pri očiščenju madeža. Gobavost je kot bolezen puščala na koži madeže, če pa je nekdo bil teh madežev očiščen, je to pomenilo, da je bil ozdravljen svoje bolezni. Vendar pa je sveta Cerkev vedno razlagala, da tu ne gre toliko za zunanjo, telesno gobavost, kolikor gre za notranjo gobavost, za madeže greha, ki se jih moramo očistiti. Podobno kot velja za madeže v življenju, se tudi nekatere grešne madeže da enostavneje očistiti - to velja za male grehe, ki se ob iskrenem kesanju izbrišejo pri sveti maši, zato pa nam tam duhovnik tudi vselej po kesanju podeli odvezo. Žal pa ljudje v naših dušah navadno nimamo le malih grehov, temveč tudi velike ali smrtne, za kar pa nam mora pomagati isti čistilec, ki je očistil tudi madeže gobavcev - naš Gospod Jezus Kristus. Zanimivo je, da ga gobavci naslovijo kot "zapovednika". Skratka, s temi najtrdovratnejšimi in najgršimi madeži duše s more spopasti in jih očistiti le Gospod Jezus. Tu bi potegnil še eno vzporednico - da oblačila nesemo v kemično čistilnico. Vemo, kako bi današnji svet notranje težave, težave duše, reševal pogostokrat prav kemično, da ne rečemo, kako bi rad kemično reševal ne sprijaznjenost z določenimi človekovimi naravnimi danostmi. So pač določena dejstva, s katerimi se moramo sprijazniti, kot je tudi dejstvo, da zares očiščeni in ozdravljeni brez Božje milosti ne moremo biti.

Uporabljena je v evangeliju gobavost, ker je to takrat bila najodurnejša, najbolj grozna bolezen, ki je zaradi svoje nalezljivosti ljudi tudi izključila iz družbe. Že od antičnih časov je bila zato prav gobavost primerna podoba, da bi človek videl, kako grd je greh. Zdi se, da se je občutek za odurnost in grdobijo greha med nami kristjani izgubil. Da pa ne bo pomote - tako je veljalo že stoletja nazaj, koliko bolj pa to velja v današnjem času. V 16. stoletju je sv. Terezija Velika vzklikala: "Oh, zakaj ne doumemo, da je greh odkrita vojna vseh naših čutov in naših moči proti našemu Bogu, univerzalna tekma, kdo bo bolj iznašel izdaje proti svojemu Kralju?" Eden od sadov, ki jih ob premišljevanju današnjega evangelija lahko dosežemo, seveda z Božjo pomočjo, je prav to, da v sebi spet začutimo grozljivost greha in živo, iskreno ter ponižno kesanje za svoje grehe ter priznanje lastne majhnosti in nemoči. Brez tega bi ne mogli iti naproti tistemu, ki nas edini more očistiti madežev greha.    

Evangelij pa nam ponudi tudi sredstva za odstranitev madežev greha. Najprej je potrebna ponižnost, da zmoremo spoznati svojo nemoč, vendar sama ponižnost, ki jo seveda vselej spremlja iskrenost, še ni dovolj. Dandanes se to iskrenost močno oznanja povsod, in kot prvi korak je seveda nekaj potrebnega, vendar pa se potem lahko dalje ukrepa, ali pa tudi ne. Evangelij nam pravi, da se je treba v svoji ponižnosti in iskrenosti zaupno izročiti Bogu, obrniti nanj po pomoč. Ubogi gobavci so se v svojem žalostnem stanju zaupno obrnili na Jezusa in ga zaupno prosili za ozdravljenje, kar je bil prvi korak ko ozdravljenju. Veliko je ljudi, ki se spoznava za takšne, kakršne v svojem žalostnem stanju tudi so, vendar se v prav takšnem stanju tudi vase zaprejo in se ne obrnejo po zunanjo pomoč. Potem pa se nekateri ljudje sicer obrnejo po zdravstveno pomoč, ne obrnejo pa se po pomoč k Božjemu zdravniku. V vseh duhovnih boleznih današnjega časa bi se bilo treba v resnici pogosteje obračati na Gospoda Jezusa. Faranka, ki sem jo pokopal v začetku leta, se je takoj po tem, ko je dobila strašno novico o najverjetnejši neozdravljivosti svoje bolezni, odpravila na Sveto Goro in tam opravila spoved ter prejela zakramente. Vidimo, da so med nami še dobri tovrstni zgledi. Mi smo bolni grešniki in se obračamo na Božjega zdravnika, ker ne potrebujejo zdravnika zdravi, temveč bolni. Kdor je bolan, se torej mora obrniti na zdravnika. 

Gospod pa ni neposredno ozdravil gobavcev, ampak jih je poslal pokazat se duhovnikom. Tako je tudi z nami - vedno je Jezus tisti, ki nas ozdravlja, vendar pa hoče redno to početi po svojih služabnikih duhovnikih. Žal mnogi ne dovolj verjamejo v besedo in delovanje Božjih služabnikov, kadar učijo in delajo, kar je Cerkev delala in učila vedno, povsod in vse. Torej je potrebno tudi verovati v učinkovitost zakramentov, posebej zakramentalne odveze. Dvomiti v to, pomeni dvomiti v Jezusa samega, saj je prav on sklenil delovati v nas po svojih poslancih. 

Nazadnje pa ostane še potreba po zahvaljevanju Gospodu za vse dobro, kar nam je storil. Naša hvaležnost je še kako potrebna. Takole pravi sv. Bernard: "Srečna tista duša, ki se po vsaki milosti, ki jo prejme od Boga, zna vrniti k njemu, k njemu, ki na našo hvaležnost za prejete dobrote, odgovarja še z novimi dobrotami. Tisto, kar nam onemogoča napredovanje v našem krščanskem življenju, je nehvaležnost, zaradi katere Bog ocenjuje za izgubljeno tisto, kar prejmemo brez hvaležnosti in se vzdrži od tega, da nam da še druge milosti." Bodimo torej hvaležni Bogu za vse prejete dobrote.