Pobožnosti in maše za pokojne

Težaven odnos mladih do Cerkve (3)

Ko smo si v prejšnjih dveh številkah pogledali profil te 'prve neverne generacije', si skušajmo tokrat in naslednjič odgovoriti, zakaj mladih več ne vidimo pri maši. Če smo doslej gledali bolj na splošno, se bomo sedaj preselili k osnovni celici – župniji. Kar povejmo si v obraz in brez slepomišenja, da naše župnije temeljijo predvsem na rožnih vencih in mašah za pokojne – za slednje darujejo tisti, za katere se bodo kmalu darovale prav takšne maše.

Kdo od župnikov temu doda še kako drugo obliko molitve, do katerih pa človek nima takojšnjega dostopa. Medtem je obisk svetišča in župnijskih prostorov še kar dober, ker se veliko ukvarjamo z otroki – v zadovoljstvo staršev in širše družbe. Vse manj pa tja zahajajo mladi, kar posledično vpliva tudi na otroke, ker dobijo občutek, da župnija ni kraj za mlade.

Tistih nekaj mladih, ki še obiskujejo župnijo, takoj 'pohopsajo' za katero od oblik služenja najmlajšim, katerim potem posredujejo vero v Jezusa, za katero se sami pravzaprav še niso odločili. Otrokom tako sporočajo, da je 'hoditi v cerkev' enako kot 'delati cerkvene zadeve', da je torej to neposredno povezano s služenjem. Mladi to vidijo kot neko dolžnost, neko obvezo. Ker pa se jim 'cerkvenih zadev' ne ljubi kaj preveč početi, ne vidijo niti razloga, da bi obiskovali cerkev. Pa tudi splošna slika Cerkve je potem taka, da je to kraj, posebej specializiran za otroke.

Zakramenti služijo kot neko represivno orodje – treba jih je prejeti ali prejemati, ko govorimo o spovedi, maši in obhajilu, ne ve se pa, zakaj. Koliko se dela na vsebini zakramentov? Potem pa se standardi spuščajo in ni več važno, koga se krsti (koliko teh potem danes tudi obiskuje verouk?), zlasti ni važno, kdo gre k birmi (ki naj bi predstavljala prehod v odraslo dobo), za poroko pa smo sploh veseli, če se zanjo kdo sploh odloči, pa čeprav mnogi ne vedo, v kaj se spuščajo. Pri pogrebih je treba ponekod obhajati mašo za prav vsakega, ne glede na njegovo življenje. Včasih se je veliko poudarjalo, kako je treba prejemati zakramente, da se s tem rešimo pekla, kar je še precej ohranjeno v naših glavah. Bolj kot kvantiteta, je važna kvaliteta. Sicer hitro dobimo vtis, da smo Cerkev in duhovniki servis.

Število duhovnih poklicev se je drastično zmanjšalo, kljub temu pa je število župnij načeloma ostalo enako kot prej. V nasprotju s tem, so v družbi šli v neko racionalizacijo vzgojnih, zdravstvenih in trgovskih struktur, in sicer zaradi padca rodnosti, koncentracije prebivalstva v urbanih središčih in povečanja raznolikosti ponudbe. Preden se torej vabi duhovnike od drugod, je treba najprej zadeve strukturno urediti, namesto, da župnik teka sem ter tja po treh/štirih župnijah, ki jih upravlja. Koliko se lahko en tak župnik posveča delu z mladimi, je najbrž retorično vprašanje, saj se še 'delu s sabo' težko posveti.

Naše župnije so naravnane predvsem pastirsko, v izražanje vere in torej predpostavljajo pri tistih, ki jih obiskujejo, da že imajo neko versko podlago in kolikor toliko prakse z molitvijo. Če bi torej v župnijo prišel nekdo, ki bi ne vedel, kaj to je vera, bi le stežka našel koga, ki bi mu o tem kaj povedal, ga uvedel v molitev, in to prav danes, ko bi v tem hitrem tempu molitev potrebovali kot svež zrak, ki prodre v naša srca. Ne moremo verovati, če ne molimo in ne moremo moliti, če nas kdo v to ne uvede.

Cerkev, ki mladih ne uči verovati in ne uči moliti, jih tudi kaj dosti ne zanima – česar ta naša prva neverna generacija niti ne skriva. Se nam porodi še eno zbadljivo vprašanje – da ne gre tu za obojestransko nezanimanje? O tem prihodnjič.

Objavljeno v 3. številki priloge 'Bodi človek' (Novi glas).