»Če
ne vidim, če se ne dotaknem, ne položim roke, ne bom veroval!« Tomaž hoče biti
gotov, želi imeti zagotovilo. In ima prav, ker ve, da se, če Jezus resnično
živi, vse spremeni, pravzaprav se vse obrne na glavo, pa ne le v njegovem
življenju, ampak za vsakega človeka. Za vse človeštvo. Kakor mi, tudi Tomaž
izkuša, kako težko je verovati. Pa saj nikjer v evangeliju ne piše, da bi bila
vera brez dvomov in vprašanj, tista, ki ji pravimo, da je trdna kot kamen, bolj
zanesljiva in gotova od tiste, ki je vsa prepletena z vprašanji – celo Marija
ni takoj odgovorila z »da«, ampak je najprej postavila vprašanje: »Kako se bo
to zgodilo…« Že res, da je na koncu tisti korak vere, ko enostavno rečemo: »Zgôdi
se!« tudi treba narediti, vendar pa do tega koraka ne pridemo kar tako, ampak
mora biti to neke vrste premišljeno, razumno dejanje – ne vedno, ampak za
velike odločitve v življenju to gotovo velja.
Za
Tomaža vemo, da se ni dal kar tako prepričati. In vendar se je njegova
negotovost vedno spremenila v blagoslov za celotno skupnost, posledično pa tudi
za celotno Cerkev, saj so te zadeve zapisane v evangeliju. Pomislimo samo na
tisti dogodek pri zadnji večerji, ko je apostolom Jezus dejal: »Kamor jaz grem,
poznate pot.« Takrat ga najbrž nihče izmed apostolov ni razumel, pa vendar so
bili vsi lepo tiho, kakor smo bili navadno vsi tiho v razredu ali predavalnici,
četudi nismo razumeli tistega, kar nam je učitelj ali predavatelj razlagal. Če
takrat Tomaž ne bi na glas povedal, kaj misli in kaj ga muči, bi najbrž ne
dobili enega od najlepših in najvišjih evangeljskih stavkov: »Jaz sem pot,
resnica in življenje« (Jn 14,1-14). Kakor piše Gregor Véliki, »je bila Tomaževa
nevera bolj koristna kakor vera učencev, ki so verovali.« Na ta način je namreč
ta iskreni in neposredni »negotovež« Jezusa malodane prisilil, da mu da bolj »otipljiv«
dokaz vstajenja.
Vernik
pri maši je v zelo podobnem položaju, v kakršnem je bil Tomaž. Pri maši pri
spremenjenju namreč Gospod prihaja prav tako med nas »pri zaprtih vratih«, od
znotraj. Ko ga potem prejmemo pri obhajilu, velja, da je bolj on tisti, ki
prihaja v našo notranjost, kakor pa da bi bili mi tisti, ki prodiramo v
njegovo. Prosi nas, naj se odpremo, da bi se dotaknili njegovih ran, vendar pa
moramo mi še bolj Jezusa prositi, da bi se dotaknil naših ran, da bi jih
ozdravil. Doživljamo izkušnjo gobavca, ki mu je rekel: »Gospod, če hočeš, me
moreš ozdraviti.« Jezus pa se ga je dotaknil in mu odgovoril: »Hočem, bodi
ozdravljen« (Mt 8,2-3).
V
primerjavi s Tomaževo situacijo pa je težja, ker se od današnjega vernika, od
današnjega Jezusovega učenca zahteva več. V četrti kitici pesmi »Molim te
ponižno« pravi sv. Tomaž Akvinski: »Tvojih ran ne gledam kot Tomaž nekdaj.«
Tomaž je videl Jezusove rane in je veroval – mi moramo verjeti, ne da bi jih
videli. Toda, imamo nekoga, ki nam prihaja na pomoč, kakor smo dejali od
znotraj, le odkrito mu moramo povedati, kaj nas muči, kakor je to znal Tomaž.
Jezusa moramo res iskreno in iz srca prositi, naj »pomaga naši neveri« (Mr
9,24).
In
prav s to prošnjo se končuje ta četrta kitica čudovite evharistične pesmi sv.
Tomaža Akvinskega, ki je tudi moje novomašno geslo. Dobesedni prevod iz
latinskega izvirnika je na tem mestu boljši: »Daj, da bom vate čedalje bolj
veroval, zaupal in te ljubil.« (Fac me tibi semper magis credere, in te spem habere, te diligere). Skupaj z bl. Janezom Pavlom II. tako kličem vsem
vam: »Vi, ki vas razjeda dvom, ne bojte se sprejeti Kristusa in njegove moči.
Ne bojte se! Odprite oz. na stežaj odprite vrata Kristusu. Njegovi odrešilni
moči … Pustite Kristusu, da spregovori človeku! Samo on ima besede življenja.
Da, večnega življenja!« (22. Oktober 1978 na trgu sv. Petra)
Ni komentarjev:
Objavite komentar