Biti duhovnik ni lahko 17

Je bilo v semenišču prepovedano zastavljati (si) vprašanja? »Tisti, ki niso nič spraševali, so bili najbolj sivi ali pa morda najbolj premeteni. Moja slabost, ki je za hierarhijo ne le predrzna, temveč nedopustna, je v tem, da si zastavljam vprašanja, zlasti, kadar nisem prepričan v tradicionalne odgovore in obrazložitve.« Urednik tednika videmske nadškofije pre Toniju ni želel objaviti članka o izvirnem grehu, kjer je le-ta odkrito priznal, da ne prav dobro razume, za kaj pri zadevi gre in si je nekako skušal stvar razložiti (niti ni bilo tako strašno narobe, saj je govoril o nagnjenosti k zlu, o 'grešljivosti', s katero se vsakdo rodi in živi, proti kateri pa se je treba boriti v življenju, sploh pa o tovrstnih zadevah potrebujemo kakovostnih in enostavnih obrazložitev, op. prev.). Ko mu urednik ni želel objaviti članka, je dejal: »Zdaj smo res na konju! Če si bodo še duhovniki začeli zastavljali vprašanja, potem je konec!« 

Pre Toni takole nadaljuje z razmišljanjem: »Zakaj si mi duhovniki, kakor tudi funkcionarji ali drugi člani strank, ne bi smeli zastavljati vprašanj, temveč samo dajati odgovore? Na dan, ko začne funkcionar kake stranke, zlasti katere od absolutističnih in totalitarnih, postavljati vprašanja, je konec – bodisi zanj bodisi za stranko. Bil bi že čas, da si začne Cerkev zastavljati osnovna vprašanja, ne da samo sprašuje in odgovarja drugim. Oscar Wilde je zapisal: 'Lepota življenja ni v dajanju odgovorov, temveč v postavljanju pametnih vprašanj.' Zato bi morala Cerkev, namesto ponavljanja ene in iste lajne na pasiven in otročji način, imeti modrost in ponižnost, da bi se naučila zastavljati si vélika vprašanja. V nasprotnem primeru bo ustvarjala samo papagaje, medtem ko je nasprotno naša naloga ravno v tem, da napravimo samostojne, odrasle, zrele in odgovorne ljudi. To pa je mogoče le tako, da ljudi naučimo tega, da si bodo zastavljali vprašanja.

Vprašanje na vprašanje pa počasi in v ponižnosti lahko hodimo proti resnici, ki je 'transcendentna' (nadnaravna, presegajoča, op. prev.) in nas vedno presega. Vedno gre preko obzorja naših glav. Če sam iščem sonce, se podam proti vzhodu. Tako je z resnico. Jo grem iskat v Vatikan? Treba je iti še naprej. Grem v Meko? Treba je iti bolj naprej od vsega zavedajoč se, da v tem življenju dospem le do delnih resnic. Če je resnica Bog in Bog je resnica, jo bom v celoti našel le v onostranstvu. Kdor zatrjuje, da tukaj in sedaj 'ima' resnico, je lažnivec in napuhnjenec.«

Če se še nekoliko vrnemo k neuspelemu razmisleku o semenišču. Marsikateri od duhovnikov je vplival, da so knjigo o semenišču odstranili iz knjigarn. Zakaj niso želeli odpreti oči in pogledati resnici v obraz? »Vračam se k zgledu komunizma. Koliko je bilo v komunizmu takih, ki bi si zastavljali vprašanja? Kdo se je vprašal: 'Je mogoče, da je vse res?' Žeto, da so si zastavljali vprašanja je znak, da niso bili gotovi. Če pa niso bili gotovi, niso mogli nanje računati in je bilo bolje, da so se jih znebili. Za kariero je treba izbrati nekoga, ki nikoli ne bo dejal: 'Je res? Ni res?' Že dejstvo, da si zastavlja vprašanja glede verodostojnosti, naredi nekoga za nezanesljivega, ker je negotov. Biti mora nekdo, ki ponavlja vse, karkoli mu rečeš, ne da bi se spraševal, če je prav ali ne. Zato moram dobiti povprečnega človeka, ki sicer zna še kar dobro govoriti, ki pa zvesto in nekritično ponavlja, kar mu reče nadrejeni. Tako nastane vse do zadnjega člena uspešna veriga prenosa sporočila, ki je vedno isto in prav tisto. V takšnih sistemih potrebujejo neke vrste papagajev, ki ponavljajo tisto, kar je pač treba ponavljati.

Nekega dne sem dejal škofu: 'Gospod škof, prišli smo do take točke okoljskega uničenja, da mnogim živalim grozi izumrtje. Težko živijo, ker smo ljudje pokvarjeni in povzročamo samo škodo. Z vsem spoštovanjem in z dolžnim ter možnim razlikovanjem pa se mi zdi, da so edine živali, ki v Cerkvi uspevajo papagaji in opice.' 

V Cerkvi je vojska opic in papagajev, ki stalno ponavlja: 'Kakor je rekel Sveti oče' … 'Kakor je pravilno dejal Janez Pavel II.' V Karniji sem poznal nekoga, ki je znal reči samo: 'Tako je rekla mama; tako je rekla babica….' To je bil vaški norček, vaški ubožec. Če odrasel človek ponavlja, kar reče mama, je neumen. Povedati mora, kar sam misli. Otroci so tisti, ki ponavljajo: 'Babica mi je rekla, naj ti povem…' Mnogi šestdeset ali sedemdesetletni duhovniki pogosto ponavljajo: 'Kakor je rekel Sveti oče,' ker ne vejo, kaj bi sami povedali! So papagaji! Papagaji niso ravno simboli svobode in vse, dokler bomo ponavljali, dokler si ne bomo postavljali vprašanj, bomo ali najbolj neumni ali najbolj revni. Nekaj, za kar mi je v Cerkvi žal je to, da tja gredo samo takšni in drugačni reveži, ker ne vejo, kam iti, medtem ko so jo najbolj inteligentni zapustili.«