Temelj naše zgradbe

Danes se gremo v Božji besedi malo arkitekture, če vzamemo nekako rdečo nit treh odlomkov. Gre za hišo Cerkve, katere temelj je Kristus, 'živi kamen'. Tudi apostol Pavel je govoril o tej zgradbi, kjer je 'kot moder gradbenik položil temelj, drug pa zida naprej. Vsak pa naj gleda, kako zida naprej. Drugega temelja namreč nihče ne more položiti namesto tistega, ki je že položen, in ta je Jezus Kristus' (1 Kor 3,10-11). Na takšnem temelju se potem dvigajo zidovi Cerkve, ki so prav tako zgrajeni iz mnogih 'živih kamnov' - kristjanov širom sveta, ki s svojim življenjem gradijo stavko, ki je mogočnejša in dragocenejša od katere koli druge, še tako bogate in mogočne zidane cerkve.

Znotraj te zgradbe se odvijajo daritve, vendar ne z darovanimi živalmi, temveč so to 'duhovne daritve', ki so jih napovedovali že preroki, isto pa pravi apostol Pavel tudi v pismu Rimljanom: 'darujte svoja telesa v živo, sveto in Bogu všečno žrtev; to je vaše smiselno bogoslužje' (Rim 12,1). Vidimo, kako osrednjega pomena je človekovo telo, saj se v njem odvija vsakdanje življenje in po njem se gradijo medčloveški odnosi. Vidimo, kako po nepotrebnem je bilo človekovo telo dolgo časa zapostavljeno, pa čeprav se prav prek njega dviga k Bogu tudi 'duhovna' daritev.

Niso torej oz. vsaj ne bi smeli biti osrednjega pomena v cerkveni skupnosti tisti zidani zidovi, temveč bi moral osrednje mesto vedno in povsod zasedati človek. Cerkev ni neka brezoblična gmota, ampak je vedno skupnost posameznikov, ki je vsak poklican po imenu in vsak ima svoje pomembno in edinstveno mesto,  svojo življenjsko nalogo - vsaj tako naj bi bilo. Pa to ne velja samo v Cerkvi, ampak tudi v tisti osnovni človeški skupnosti, ki je družina, nenazadnje je vsaka župnijska družina sestavljena iz več posameznih krščanskih družin.

Da pa vse te velike besede, ki smo jih o naši zgradbi iz 'živih kamnov' izrekli ne veljajo se vedno zgodi, kadar pozabimo na tisto, kar smo dejali v začetku - kdo je vedno in povsod temelj naše zgradbe. Če ta temelj ni Kristus, ampak mi sami, potem je jasno, da naša zgradba ne more imeti trdnih temeljev, ampak je zidana na trhlih, peščenih temeljih. Človek je, če vzamemo Pascalove besede, misleči trs. Je sicer nekaj zelo plemenitega, ampak tudi nekaj izredno krhkega. 'Če Gospod ne zida hiše, se zaman trudijo z njo njeni graditelji' (127,1). Brez njega nobena naša zgradba, noben naš odnos ni trden in obstojen, če pa gradimo našo zgradbo na živem in zaupljivem odnosu z Jezusom Kristusom, potem lahko 'previharimo viharje' (Matej Bor). Zaupajmo mu, pa bo za nas veljalo, kar je dejal Simon Gregorčič v pesmi 'Na bregu': 'a stena skalna ostane stalna, in jaz se na robu ne ganem, viharju kljubujem, ostanem!'