Odvreči plašč

Dogajanje se odvija v Jerihi, najstarejšem mestu na svetu, ki je hkrati tudi najnižje s svojimi 300m pod gladino morja. Zanimivo, da evangelist sploh omenja mesto čudeža, saj se to sicer ne dogaja, najbrž to ni kar tako. Dejstvo je, da so človeške težave stare skoraj toliko kot človek sam, morda pa gre tudi sv. Marko v to smer. Prava redkost je tudi to, da izvemo ime tistega, ki je bil deležen ozdravljenja – to je neki Bartimáj. Slepota sicer ni bila nič nenavadnega v tistih krajih in v tistem času, tako da se mora skrivati za tem še kaj drugega.

Danes je slepota redkost in nas ne zanima, vse dokler ne doleti tudi nas. Je pa res, kar je nekdo pred kratkim rekel, da imamo nek strah pred vsako boleznijo (da ne govorimo o slepoti), tako da nekoga sprašujemo po neki bolezni in simptomih, da bi predvsem preverili, če sami nimamo kakih podobnih simptomov. V glavnem, slepote kot telesne bolezni, je danes malo, zato se nam zdi, da se nas ta zgodba ne dotika, pa bomo videli, kako se motimo.

Ni mi nekako dal miru tisti slepčev plašč, ki ga je po ozdravljenju odvrgel in šel za Jezusom. Vem, težko si je priznati, da smo tudi mi sami na nek način slepi in ždimo tam ob poti. Morda še kričati ne moremo več, ali pa smo obmolknili, ko smo že kdove kateri krat dobili grajo, naj bomo raje tiho, naj svoje težave pač zadržimo zase, ker drugih ne zanimajo. Tista pot iz Jerihe, na kateri smo današnji ljudje, je prej podobna večtirni železnici, kjer je tirov toliko, kolikor je ljudi, vsak pa gre svojo pot. Svojo pot v smislu, da nas ne zanima, kaj se z drugimi dogaja, kaj jih pesti. To je pač njihova stvar, težave so njihove. Naj nosijo svoj plašč, ki predstavlja te težave, ko imam jaz že svojega, ki je dovolj težak. Komaj ga nosim, a bom že zmogel.

Koliko časa boš zmogel? S svojimi močmi se boš trudil, iskal rešitve na mnogih naslovih, naposled pa tudi sam obsedel ob robu poti. Plašč bo pretežak.

Naša slepota je ravno v tem, ker mislimo, da se brez tega plašča ne da. Da je to pač usoda, ko že ne najdemo drugih besed, da moramo nositi to zadevo na sebi, ki postaja za nameček še vse težja in težja. Zanimivo je, da v to smer razmišljamo tudi tisti, ki se sicer imamo za kristjane. Pridemo v cerkev, a brez nobenih velikih pričakovanj. Če že, bi radi samo prejeli, ne da bi kaj dali v zameno. Če pa nas kdo vpraša, kaj bi radi, tega ne znamo izraziti.

Nasprotno pa bi morali priti v cerkev in moliti zato, da bi tudi mi odgovorili na vprašanje: »Kaj hočeš, da ti storim?« ki nam ga Jezus zastavlja. Kričati? No, saj znamo kričati. To zna današnji človek zelo dobro, ne zna pa izraziti, kaj bi rad. Torej, kaj bi ti rad? Kaj je tista globoka želja, ki jo nosiš?

Bartimáj je to znal povedati – hotel je biti ozdravljen tiste notranje slepote, ki ga je tiščala v tisti obcestni prah. Ko je končno uspel »povzdigniti oči«, je lahko videl, da to življenje ni zaman, da je še nekaj več, še neka druga dimenzija v tem življenju. In ni mu bilo težko iti na pot v Jeruzalem, ker je ugotovil, da križ ni zadnja beseda. Potrudimo se tudi mi in izrazimo Gospodu Jezusu vse tisto, kar je naš plašč, kar nas teži. Tudi nam bo dejal, naj gremo, ker smo rešeni, in nam ne bo težko odvreči tistega plašča. Se želimo res rešiti tega bremena?

Naloga kristjanov, ki danes hodimo za Jezusom pa je taka, da prinesemo ljudem današnjega časa to besedo upanja, da tistemu ob cesti rečemo: »Vstani, kliče te!« Tem ljudem moramo povedati, da obstaja nekdo, ki jim lahko pomaga, edino on lahko pomaga.

Ne smemo se bati, ker nas bodo poslušali. Kadar je človek v blatu in prahu, ko je torej »na nuli«, se ga lahko oznanilo o tistem, ki ima besede večnega življenja, dotakne. Prej najbrž ne, kakor nam lepo pravi Knjiga modrosti, ki smo jo premišljevali v teh dneh na duhovnih vajah. Treba je pač spoznati, da obstaja še neko drugo, drugačno obzorje, v luči katerega dobi vse tisto, kar pravi evangelij, svoj smisel, četudi se navidez zdi nesmiselno. Tu mislim zlasti na trpljenje in smrt, a je kar veliko takih »velikih« življenjskih vprašanj.