Prek trnja do zvezd

Besedilo se odvija v nekako dveh prizorih – najprej sta Jakob in Janez z njuno zahtevo in ostalih deset, ki se nanju jezi, potem pa Jezusov poduk dvanajsterim. Prav zanimivo je to, da se učenca ne prerekata z ostalimi, temveč pristopita neposredno k Jezusu. Očitno imata z njim nekoliko drugačen odnos, sta mu nekako bolj blizu. Druga zanimiva stvar je, da je eden od dvojice apostol Janez, ki ga vendarle imamo za drugačnega od ostalih, za bolj poduhovljenega. Evangelist Marko ne prizanaša nikomur, ampak želi razgaliti slabosti apostolov, ki so tudi naše slabosti. Preko teh je treba iti, da rastemo.

Jakob in Janez torej že imata nek poseben položaj, za katerega pa se zdi, da jima ne zadošča, ampak hočeta še več. Po njima se pokaže, kakšno je naše gledanje, naše mišljenje v življenju, kako se obnašamo v naših odnosih. Učenca sta v svojem mišljenju sicer zelo človeška, nista pa realna, ne izhajata iz resničnosti. To je tudi naša težava, ena od poglavitnih, ki zavira naš napredek. Učenca živita v nekem svojem namišljenem, idejnem svetu. V nekem »kaj bi bilo, če bi bilo«. To ni resnična slika, zato pa gre mimo njunih ušes vse tisto, kar Jezus (kar trikrat!) izpostavi kot kruto resničnost našega človeškega bivanja, tisto o trpljenju in smrti, preko katerih gre naše vstajenje in odrešenje. Komu bi ju lahko danes primerjali? Kakor bi si prepevala in zraven požvižgavala ter zraven fantazirala tisto, kar je pogosto na televiziji: »Če bi zadel jaz jackpot...« Vidimo, da nista daleč od našega časa.

Preostala deseterica se nato nanju jezi, ko »nagazita« mino, prav privoščljivi so jima, v srcu pa mislijo enako. Pa saj je podobno tudi z nami, ko marsikdaj v sebi mislimo prav isto, pa si ne upamo tega povedati na glas, ker se bojimo, kaj nas bo doletelo. Bojimo se, da nas bo kdo grajal, da bomo dobili poduk. Tega si seveda ne želimo, ker bi nas to ranilo. Živimo v družbi, ki si je postavila določene malike, od katerih je eden pomembnejših »samopodoba«. Le-ta je postala nekaj absolutnega in se je nikakor ne sme oklestiti. Včasih so dejali, da je treba komu krila nekoliko pristriči, da se ne bi preveč povzdigoval. Danes se tega nikakor ne sme več narediti.

Zgodba o Ikaru vam je najbrž znana. Da bi ušla s Krete, je oče Dedal obema napravil krila iz perja in voska, sinu pa zabičal, naj ne leta previsoko. Ikar očeta ni poslušal, ampak se je, omamljen od letenja, preveč približal soncu, ki je stopilo vosek – deček je stmoglavil v morje in umrl. Koliko Ikarov gradimo v naši današnji družbi! In, kakor vidimo, si tudi mi želimo biti Ikari, pa čeprav jih je že nič koliko strmoglavilo v morje, čeprav pravi stara modrost, da kdor visoko leta, nizko pade.

Tu se postavlja vprašanje, kdo je v središču mojega mišljenja, komu služim. Lahko se z novogoriškim bendom Avtomobili vprašamo: »Kdo je gospodar tvojega srca?«

Leto vere je priložnost, da ta vprašanja, ki so sicer vselej pomembna, pridejo nekoliko na plano iz zaprašene omare, kamor smo jih pospravili. Naš škof Jurij nam je na srečanju duhovnikov tolminske in kobariške dekanije spregovoril tudi o veri. Izpostavil je tri točke. 

Najprej to, da je vera iz poslušanja oz. poslušnosti. Tu bi dodal, da pravzaprav vsi naši odnosi izhajajo iz tega, da je treba biti poslušen, koliko bolj vera, če naj bo to živ odnos z Bogom. Začnimo torej biti bolj poslušni. Priznati si moramo, da smo tu še nedorasli. Če pa to drži, nam Jezus daje lep zgled, saj je rečeno: »Nato se je vrnil z njima in prišel v Nazaret ter jima je bil pokoren.« (Lk 2,51). Tu smo še otroci in se učimo. Otrok je na pravi poti, če je ubogljiv, če je pokoren svojim staršem in vzgojiteljem. Kristjan je na pravi poti, če zna biti pokoren Jezusu Kristusu in njegovi Cerkvi. To je še kako pereč problem tudi v duhovniških vrstah, pa čeprav smo pokorščino obljubili. Začnimo ubogati Božje in Jezusove zapovedi ter cerkveni nauk za začetek. Gotovo, treba se je za ta korak odpovedati sebi, toda to tudi pomeni, da ne služimo le sami sebi. Boga je treba spet postaviti na tisto osrednje mesto, kamor smo sicer uvrstili sebe: »Gospoda, svojega Boga, môli in njemu samemu služi!« (Mt 4,10). Ubogati torej. Pa tudi na kolena, kakor delajo npr. tisti, ki se pridružijo programu anonimnih alkoholikov. Čim pogosteje bo spet treba reči z Marijo in Jezusom: »Tvoj služabnik sem, zgodi se, kakor ti želiš.«

Jakob in Janez sta zahtevala. V naših odnosih tudi mi vse prevečkrat zahtevamo, se imamo za upravičene do nečesa, vidimo samo sebe in naše pravice. Tako seveda ne gre. Sprevideti moramo že enkrat, da je naša pravilna drža prošnja in zahvala. Morda slednja še prej, saj se nam zdi toliko reči že samoumevnih v naših odnosih. Tudi Bogu ne moremo zapovedovati, kaj naj naredi, ampak narediti vse tisto, kar je treba, potem pa se izročiti v njegove roke. Je težko, vem, a moramo zaupati, da on najbolje ve, kaj je dobro za nas. Najprej dajmo, saj se neštetokrat potem potrdi, da neskončno več prejmemo.

 

Druga zadeva je, da vztrajamo. Res je, s svojo odločitvijo, da bomo hodili za Jezusom – v takšni ali drugačni obliki, smo si izbrali »kelih, ki ga je on pil«. In kako grenak in težak pogosto je! Toda, drugi korak je ravno v zvestobi. Prerok Habakuk pravi, da bo pravični živel v svoji veri (Hab 2,4), kar lahko prevedemo tudi »v svoji zvestobi«. Vera = zvestoba, to je enačba, ki velja za vsak odnos ta enačba. Kdor bo namreč vztrajal do konca, bo rešen (Mr 13,13). Gotovo, da to ni lahko, ampak vemo, da nismo sami. Kakor Pavlu, tudi nam Jezus pravi: »Dovolj ti je moja milost. Moč se dopolnjuje v slabotnosti.« (2 Kor 12,9)

.

Tako počasi in vztrajno začne za nas veljati še tisto tretje, kar pravi naš škof, da z vero pridemo do resnice. Že zadnjič smo dejali, da nam razum v tem ne zadošča. Mali princ je tu lepo dejal, da mora, kdor hoče videti, gledati s srcem. Dati svoje srce v tisto, kar delamo, zlasti v naše odnose - z bližnjimi ter seveda z Bogom, pa bo šlo.

Vsak od nas namreč neko vero ima, treba pa jo bo nadgraditi. Za nas je tu pot svetosti. Prav tisto, ki sta jo nato prehodila tudi Jakob in Janez, vse do konca. Nismo že kar izdelani, do konca izgrajeni, kakor bi prišli iz tovarne, temveč je treba še marsikaj napraviti, obrusiti, pristriči. Pot svetosti pa ni samo v tem, kar smo, ampak tudi tisto, kar hočemo biti, ideal. Tu pa sta apostola videla prav – želela sta si pravzaprav blaženosti, čeprav tega še nista prav vedela – Jezus jima je začutil, katera je tista njuna globoka želja, ki je bila želja tudi ostale deseterice in je tudi naša globoka in skrita želja. Jezus pove, kako jo uresničiti. Treba je odkriti svoje sence in temine, ter jih izročiti Bogu. Tako jih lahko sprejmemo tudi za svoje. V življenju pač napredujemo samo s trdim bojem s svojimi lastnimi sencami, pomanjkljivostmi in težavami. Kelih je potreben, sicer obstanemo in ostanemo sami s svojimi iluzijami.