Boj drugačne vrste

Tako prvo berilo kot tudi evangelij nam povesta, da se ljudje nahajajo v temi – pri Izaiju sicer hodijo, pri Mateju pa v temi celo obsedijo. Če vemo, da Matej s tem ljudstvom že misli na vse krščene, potem ni težko ugotoviti, da so besede namenjene tudi nam, ki nas je Kristus v hojo za njim poklical v teh časih. Ta senca, naj hodimo ali sedimo, je dejstvo – v vsakem primeru ljudje sami do rešitve ne moremo, potrebujemo odrešenika. Kot rečeno, ne moremo sami, temveč skupaj. Tudi Kristus ne želi delati sam, temveč od vsakega od nas zahteva, da napravi svoj delež.

Izaijevo vojaško sklicevanje je precej na mestu – na neki način smo kristjani tudi vojaki in bojevniki, a gre za drugačen boj od tistega, ki si ga mi predstavljamo, ko beseda nanese na bojevanje ali vojskovanje. S sklicevanjem na Madiance, prerok Izaija misli na vojskovodjo Gideona, ki je navidez močnejšega nasprotnika premagal z drugačnim načinom, z drugačno taktiko bojevanja. S samo tristo bojevniki je porazil precej številčnejšo vojsko s pomočjo zvijače, zavajanja nasprotnika.

Tudi kristjanov boj je drugačne vrste boj. Le-ta je po eni strani boj “proti”, saj se borimo proti grehu, proti zlu, proti skušnjavam, po drugi strani je tudi boj “za”, saj se borimo za pravo pot, za resnico, za luč, za življenje. Borimo se torej ne samo za neke vrednote, ideje in ideale, temveč za resnično osebo, saj je vse našteto Kristus sam, kakor je tudi dejal.

Ko govorimo o kristjanovem boju, je treba poudariti zakrament svete birme, kjer, kot se je nekdaj lepo dejalo, postanemo Kristusovi vojaki ali bojevniki. Z darovi Svetega Duha, ki jih dobimo, se lahko pogumno spustimo v bojišče življenja, kjer gre v končni fazi vedno za boj med dobrim in zlom. Ko se pa bojimo proti zlu, se je treba poslužiti drugačne taktike. Ko hudič pričakuje, da se bomo odzvali po človeško, se moramo mi odzvati tako, kakor nam naroča naš vojskovodja Kristus in z orožjem, kakršnega nam ta vojskovodja daje. To orožje so sadovi Duha. Seznam bo malo širši od sedmerih klasičnih, saj si ga bomo izposodili pri apostolu Pavlu. Sadovi Duha so tako: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje (Gal 5,22-23). In res ne obstaja nobenega protiorožja proti tem zadevam. Pa to ne velja le za naše duhovno področje, ker so ti sadovi Duha zelo učinkoviti tudi sicer v našem življenju. 

Povabljeni smo torej, da pogumno stopimo v boj. Je življenjskega pomena, saj je nagrada večno življenje. Čeprav pa se borimo s pomočjo sadov Duha, vendarle ne gre le za duhovni boj, temveč je zadeva celostna, zadeva človeka v celoti. Taktika je zaobjeta v treh načelih, ki nam počasi že postajajo domača: molitev, verovanje in življenje. Treba se je torej truditi vsak dan na teh treh področjih nositi križ za Gospodom. Z molitvijo mislimo na osebno in skupno molitev, na branje in premišljevanje Svetega pisma, na roži venec, na reden obisk svete maše in na redno spoved. Z verovanjem mislimo predvsem na intelektualni napor, saj se je treba v veri poučiti, potem pa seveda mislimo tudi na pogumno izpovedovanje z usti, kakor tudi na oznanjevanje. Seveda pa je vse skupaj prazno, če ni potrjeno z življenjem.

Vendar pa življenje izhaja iz dobrega molitvenega in intelektualnega udejstvovanja, ne pa obratno. Pascal je v tem oziru podal lepo načelo, da je treba najprej dobro misliti, da lahko potem dobro delujemo. Če se dobro spomnim, sta na začetku pravega pastoralnega načrtovanja vselej molitev in študij. Nekaj podobnega pa naj bi veljalo tudi pred vsako pomembno odločitvijo v kristjanovem življenju. Če smo na te reči malo pozabili ali jih pospravili v kot, potem je čas, da jih lepo spet vzamemo v roke in se skupaj s Kristusom spet podamo v življenjski boj. Odločitev za sedenje v temi je vnaprejšnja odločitev za poraz.